Jedro

V odsotnosti specialne ureditve nagrade za predlog za nadaljevanje postopka je ta v konkretnem primeru še vedno najbližji predlogu, s katerim se je uvajal izvršilni postopek oziroma začela izvršba na dodatno sredstvo, za kar je potrebno predlog obračunati po 1. točki tar. št. 27 Odvetniške tarife.

Izrek

I. Pritožba se delno zavrne, delno pa se ji ugodi in se spremeni II. točka izreka sklepa sodišča prve stopnje tako, da se znesek 436,92 EUR nadomesti z zneskom 179,33 EUR.

II. Upnik je dolžan v roku 8 dni po vročitvi tega sklepa sodišča druge stopnje povrniti dolžniku 46,35 EUR stroškov tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom nadaljevalo izvršbo, dovoljeno s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani - Centralni oddelek za verodostojno listino VL 3734/2019 z dne 21. 1. 2019, ki je postal pravnomočen 1. 2. 2019, glede sredstva in predmeta izvršbe z rubežem plače ter drugih stalnih prejemkov dolžnika pri delodajalcu (I. točka izreka). Upniku je priznalo nadaljnje stroške izvršilnega postopka 436,92 EUR, ki jih mora dolžnik povrniti v roku 8 dni od prejema sklepa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper II. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje vlaga pritožbo dolžnik po pooblaščeni odvetniški družbi iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi navaja, da je upnik vložil predlog za izvršbo januarja 2019, sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani je bil izdan 21. 1. 2019. Julija 2019 je vložil predlog za nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom rubežem, cenitvijo in prodajo premičnih stvari dolžnika, novembra 2019 predlog za nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom rubežem denarnih sredstev. Predlog za nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom, ki je bilo dovoljeno z izpodbijanim sklepom, naj bi očitno vložil decembra 2019, izpodbijani sklep je bil izdan 27. 12. 2019. Upnik bi moral že, ko je vložil predlog za izvršbo oziroma najmanj katerega od naštetih predlogov za nadaljevanje izvršbe z novim sredstvom, predlagati tudi rubež plače in drugih stalnih prejemkov dolžnika. Če bi upnik takoj predlagal vsa sredstva, ko je vložil predlog, ne bi povzročil dodatnih stroškov. Podredno, če bi se izkazalo, da so bili nadaljnji izvršilni stroški potrebni, je sodišče ravnalo nepravilno in nezakonito pri odmeri. Ker je vsebina predloga za novo sredstvo izvršbe manj zahtevna in je obseg bistveno ožji od predloga za uvedbo postopka izvršbe, predloga za uvedbo izvršbe na novo sredstvo ni mogoče ovrednotiti po tarifni številki, kot jo je sodišče. Stališče sodne prakse je, da opravila sestave obeh predlogov ni mogoče enačiti in nelogična je razlaga, da je želel zakonodajalec ovrednotiti sestavo dodatnega predloga za izvršbo višje kot temeljni predlog za izvršbo (sklep VSM I Ip 252/2017). Iz sodne prakse izhaja, da je strošek konference in obvestila vsebovan že v postavki predloga za izdajo sklepa o izvršbi, gre namreč za opravilo, ki je vsebovano že v tarifnih postavkah, ki vsebujejo točke za posamezne storitve pravne pomoči, v konkretnem primeru sestavo predloga za izvršbo. Navedeno je v sklepu II Ip 328/2019 z dne 6. 11. 2019, s katerim je v tej zadevi odločilo o pritožbi dolžnika zoper sklep z dne 16. 7. 2019, že potrdilo Višje sodišče v Celju.

3. Upnik v odgovoru na pritožbo po pooblaščenki navaja, da je zmotno stališče dolžnika, saj bi na tak način pravica upnika, da predlaga dodatna, nova sredstva izvršbe v teku postopka in ne zgolj v primarnem predlogu za izvršbo, ne imela smisla, prav tako to možnost daje ZIZ. Predmetno izvršilno sredstvo je postalo mogoče in s tem smiselno šele v nadaljevanju postopka, ko se je dolžnik zaposlil, kar je bilo šele 1. 2. 2019, kar je po vložitvi predloga za izvršbo in izdaji sklepa o izvršbi, kot izhaja iz podatkov ZZZS z dne 28. 10. 2019. Upnik je iz teh razlogov, kot tudi ekonomičnosti postopka, prvenstveno predlagal zgolj izvršilno sredstvo rubež denarnih sredstev pri organizacijah za plačilni promet, saj je vedel, da ima dolžnik TRR in je predvideval, da bo terjatev poplačana že s tem sredstvom. Ker upnik ni uspel s prvopredlaganim sredstvom, je bil primoran predlagati nadaljnja izvršilna sredstva, s čemer so nastali nadaljnji potrebni stroški. Dolžnik se napačno sklicuje na tarifne številke in napačno razlaga pomen teh.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Dolžnik v uvodu pritožbe neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da obstoji nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sklepa o vsebini predloga in listino, ki jo je dobil priloženo, da mu ni bila dana možnost izjaviti se o predlogu upnika in da se z njim ni mogel seznaniti. Če mu sodišče prve stopnje pomotoma ni vročilo predloga za nadaljevanje izvršbe na plačo, temveč na premičnine (odredba z dne 30. 12. 2019), pa dolžnik v pritožbi ne izpodbija odločitve o nadaljevanju izvršbe z novim sredstvom z ugovorom, temveč samo odločitev o stroških. Iz primerjave stroškovnika v upnikovem predlogu za novo sredstvo izvršbe z dne 7. 11. 2019 in obrazložitve odločitve o stroških v izpodbijanem sklepu (tretji odstavek na šesti strani) je moč ugotoviti, da sodišče prve stopnje ni odločalo mimo oziroma brez predloga upnika. Priznalo mu je priglašene stroške, za sestavo predloga pa celo manj (325 točk od zahtevanih 550 točk).

6. Dolžnik povzema kronologijo zadeve in ta je razvidna iz spisa. Sodišče druge stopnje je že v prejšnjem sklepu v tej zadevi II Ip 328/2019 z dne 6. 11. 2019 ugotovilo, da je banka ... obvestila sodišče prve stopnje z dopisom z dne 29. 5. 2019, da se sklep nahaja na tretjem mestu vrstnega reda plačevanja, da je upnik v predlogu za nadaljevanje izvršbe na premičnine z dne 5. 7. 2019 utemeljeno sporočil, da njegova terjatev do sedaj še ni bila poplačana in da zato predlaga izvršbo z novim izvršilnim sredstvom premičninami (5. točka obrazložitve sklepa sodišča druge stopnje1). Vendar tudi s sklepom z dne 16. 7. 2019 dovoljena izvršba na novo sredstvo premičnine ni bila uspešna, saj je izvršitelj v poročilu z dne 23. 8. 2019 zapisal, da je opravil le delno uspešen rubež premičnin dolžnika in da naj bi na premičninah obstajale pravice ter bremena tretjih oseb. Zato upnik ni mogel pričakovati poplačila terjatve v razumnem roku in je 7. 11. 2019 utemeljeno predlagal nadaljevanje izvršbe na plačo dolžnika, kjer je zapisal, da je po dodatnih poizvedbah pri ZZZS in odgovoru z dne 28. 10. 2019 ugotovil, da je dolžnik zaposlen. Iz navedb upnika v odgovoru na pritožbo in priloženega potrdila ZZZS z dne 28. 10. 2019 izhaja, da se je dolžnik zaposlil 1. 2. 2019, kar je bilo po vložitvi predloga za izvršbo 18. 1. 2019. Kar zadeva upnikovo sporočilo in predlog za nadaljevanje izvršbe z dne 7. 11. 2019 je s tem zgolj sporočil nov, drug oziroma dodaten TRR dolžnika, ne novega sredstva2. V ugotovljenih dejanskih okoliščinah je bil potreben predlog upnika za nadaljevanje izvršbe na plačo, stroški zanj pa potrebni za izvršbo, kar določa peti odstavek 38. člena ZIZ. Dolžnik v tej konkretni zadevi neutemeljeno navaja: (-) da bi moral upnik že, ko je vložil predlog za izvršbo oziroma najmanj katerega od prej naštetih predlogov za nadaljevanje izvršbe z novim sredstvom, predlagati sredstvo rubeža plače in drugih stalnih prejemkov dolžnika, (-) da če bi takoj predlagal vsa izvršilna sredstva, ko je vložil predlog za izvršbo, ne bi povzročil dodatnih stroškov, (-) da mu je sodišče priznalo stroške za vložitev predloga za dovolitev izvršbe oziroma za nadaljevanje z novimi sredstvi, ti pa bi bili enaki, če bi istočasno vložil izvršbo s predmetnim sredstvom, kar bi lahko storil, (-) da sodišče ni ravnalo pravilno in zakonito, ko je upniku ponovno priznalo nadaljnje stroške izvršilnega postopka, (-) da jih je priznalo v nasprotju z 38. členom ZIZ, (-) da je ta kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost sklepa.

7. Utemeljene pa so pritožbene navedbe glede višine nagrade za predlog za nadaljevanje izvršbe. Tudi o tem je sodišče druge stopnje že zavzelo stališče v prejšnjem sklepu. V odsotnosti specialne ureditve nagrade za predlog za nadaljevanje postopka je ta v konkretnem primeru še vedno najbližji predlogu, s katerim se je uvajal izvršilni postopek oziroma začela izvršba na dodatno sredstvo, za kar je potrebno predlog obračunati po 1. točki tar. št. 27 Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT; 6. točka obrazložitve sklepa sodišča druge stopnje). Dolžnik utemeljeno izpodbija tudi priznanje nagrade za stroške konference s stranko in obvestilo stranki, ker sta zajeti v postavki predloga za izdajo sklepa o izvršbi3. Sodišče druge stopnje je upniku priznalo nagrado za sestavo predloga za nadaljevanje izvršbe 200 točk po 1. točki tar. št. 27 OT, 2 % materialne stroške, sodno takso 30,00 EUR, 22 % DDV, skupaj 179,33 EUR. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano II. točko izreka sklepa pravilno ugotovilo dejansko stanje, v delu je zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče druge stopnje je delno zavrnilo pritožbo dolžnika, delno pa ji je ugodilo in spremenilo izpodbijano II. točko izreka (peta alineja 358. člena ZPP v zvezi s tretjo točko 365. člena ZPP in 15. členom ZIZ).

8. Glede na delni uspeh dolžnika s pritožbo, mu mora upnik povrniti sorazmerni del stroškov tega pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi drugim odstavkom 165. člena ZPP in 15. členom ZIZ). Uspeh dolžnika znaša 59 %. Sodišče druge stopnje mu je priznalo nagrado 200 točk za sestavo pritožbe po 6. točki tar. št. 27 OT (ne razlike do zahtevanih 1.300 točk, saj ni šlo za pritožbo o glavni stvari in za njeno vrednost spornega predmeta), 2 % materialne stroške, 22 % DDV, sodno takso 33,00 EUR. Skupaj znašajo dolžnikovi stroški tega pritožbenega postopka 182,33 EUR, ob upoštevanju 59 % uspeha 107,57 EUR.

9. Sodišče druge stopnje je tudi upniku priznalo potrebne stroške za odgovor na pritožbo 200 točk po šesti točki tar. št. 27 OT (ne v presežku do zahtevanih 550 točk glede na vrednost spornega predmeta), 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV. Ni priznalo nagrade za konferenco s stranko, obvestilo stranki, prejem in pregled drugostopenjske odločbe, ker so zajete v nagradi za odgovor na pritožbo. Prav tako ni priznalo sodne takse za odgovor na pritožbo, ker se ta ne plača. Skupaj znašajo stroški tega pritožbenega postopka upnika 149,33 EUR, ob upoštevanju 41 % uspeha 61,22 EUR. Po delnem pobotu priznanih stroškov je dolžan upnik povrniti dolžniku 46,35 EUR stroškov tega pritožbenega postopka.

1 Sodišče druge stopnje je v sklepu II Ip 328/2019 z dne 6. 11. 2019 še pojasnilo, da je upnik samostojen pri odločitvi na katera sredstva bo predlagal izvršbo, da je razumljivo, da na tista, iz katerih pričakuje najhitrejše poplačilo, da lahko da pozna dolžnikovo premoženjsko stanje, kar ni nujno in ga ni dolžan poznati, da je predlagal izvršbo na denarna sredstva pri organizaciji za plačilni promet, ki je najhitrejše in najcenejše sredstvo za upnika, kar posledično enako pomeni tudi za dolžnika, ki v končni fazi trpi izvršilne stroške, da je glede na odprt TRR dolžnika upnik razumno pričakoval, da bo poplačan z denarnimi sredstvi pri organizaciji za plačilni promet in če bi bil poplačan, bi z v predlogu za izvršbo hkrati predlaganim sredstvom izvršbe na premičnine nastali dodatni stroški za dolžnika takoj, ko bi izvršitelj prevzel zadevo in celo opravil posamezna izvršilna dejanja (5. točka obrazložitve sklepa sodišča druge stopnje). 2 Sodišče prve stopnje je kljub temu izdalo sklep o nadaljevanju izvršbe na denarna sredstva z dne 15. 11. 2019, zoper katerega je dolžnik ugovarjal. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 18. 5. 2020 ugodilo ugovoru, razveljavilo sklep in v tem obsegu ustavilo izvršbo. Zoper sklep o ugovoru je upnik vložil pritožbo, ki se vodi pri Višjem sodišču v Celju pod II Ip 357/2020. 3 Sklep VSL III Cp 82/98, sodba VSL II Cp 299/2018, sklep VSL III Cp 3221/2001, sodba VSL II Cp 3234/2013, sodba VSL II Cpg 1353/2016.