Jedro

Oba voznika sta ravnala neskrbno. Zavarovanec toženke je prekršil eno temeljnih cestnoprometnih pravil, ko se je z dovozne poti vključeval v promet na prednostno cesto, ne da bi se prej prepričal, ali lahko to stori brez nevarnosti za druge udeležence v prometu in za premoženje. K prometni nesreči je prispeval tudi tožnik, ki je vozil s hitrostjo okoli 94,3 km/h, čeprav je bila hitrost na regionalni cesti omejena na 60 km/h. Upoštevaje vse relevantne okoliščine je pravilen zaključek o porazdelitvi odgovornosti med zavarovanca toženke in tožnika tako, da je zavarovanec toženke odgovoren za škodo, ki je nastala tožniku, v višini 50 %, prispevek tožnika pa znaša 50 %. Za slednje je pravno odločilna okoliščina, da tožnik zaradi neprimerno visoke in bistveno višje hitrosti od dovoljene ni mogel preprečiti nesreče, pa bi jo lahko, če bi vozil 17 km/h več od dovoljene (tj. 77 km/h), medtem ko pri vožnji v okviru dovoljene hitrosti 60 km/h do nevarne situacije in nesreče sploh ne bi prišlo.

Izrek

Revizija proti odločitvi o premoženjski škodi in proti odločbi o stroških pravdnega postopka se zavrže, v ostalem pa zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka tožniku plačati 1.139.814,00 SIT denarne odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo z zamudnimi obrestmi:– od 27.406,00 SIT od 19.1.1998 do plačila, – od 9.744,00 SIT od 3.3.1998 do plačila, – od 20.000,00 SIT od 9.1.1997 do plačila, – od 2.664,00 SIT od 19.2.1998 do plačila, vse v višini zakonskih zamudnih obresti, – od 1.080.000,00 SIT od 1.1.2002 do 27.6.2003 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 28.6.2003 do plačila pa v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti. Presežni odškodninski zahtevek je zavrnilo in odločilo o stroških pravdnega postopka.

Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je pritožbama delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je po spremembi sodbe toženka dolžna tožniku plačati 912.384,00 SIT z zamudnimi obrestmi:– od 17.129,00 SIT od 19.1.1998 do plačila, – od 6.090,00 SIT od 3.3.1998 do plačila, – od 12.500,00 SIT od 9.11.1997 do plačila, – od 1.665,00 SIT od 19.2.1998 do plačila, vse v višini zakonskih zamudnih obresti, in – od 875.000,00 SIT od 1.1.2002 do 27.6.2003 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 28.6.2003 do plačila pa v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti. Višji odškodninski zahtevek je zavrnilo in odločilo o stroških pravdnega postopka. V ostalem delu je pritožbi strank zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je še o stroških pritožbenega postopka.

Proti zavrnilnem delu te sodbe in odločitvi o stroških postopka vlaga revizijo tožnik. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da toženki naloži v plačilo nadaljnjo odškodnino v višini 1.194.307,00 SIT s pripadki, zamudne obresti od 875.000,00 SIT od 21.7.1998 do 31.12.2001 in stroške postopka. V reviziji povzema ugotovitve nižjih sodišč, saj meni, da jih sodišči nista upoštevali v zadostni meri pri odločanju o temelju in višini zahtevka. Sodišče druge stopnje, ki je sokrivdo tožnika povečalo z 20% na 50%, ugotovljenih dejstev ni ustrezno ovrednotilo. Zavarovanec toženke se, preden je zapeljal s stranske na prednostno cesto, ni prepričal, ali je cesta prosta v zadostni razdalji, preglednost s stranske ceste je bila 350 metrov, tožnik pa je bil oddaljen manj kot 50 metrov. Zavarovanec toženke je hudo kršil določbe ZVCP o pravilih prednosti pri vožnji v križišču, zato je 90% odgovoren za nastalo škodo. Zmotno je stališče sodišča, da bi bila dolžnost tožnika za vsako ceno preprečevati nastanek prometne nesreče. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi sodišči morali tožniku prisoditi vso zahtevano odškodnino iz naslova telesnih bolečin, strahu in vso premoženjsko škodo. Celotna odškodnina bi morala biti prisojena že zaradi dolgega čakanja na odškodnino, saj toženka tožniku ni izplačala še ničesar. Vztraja pri zahtevku za plačilo zamudnih obresti od prisojene odškodnine za nematerialno škodo 875.000,00 SIT od 21.7.1998 do 31.12.2001 oziroma vsaj od zneska 350.000,00 SIT od 14.5.1998, ko je toženka tožniku podala poravnalno ponudbo, saj toženka ves ta čas neutemeljeno uporablja njegov denar. Po stališču sodne prakse tečejo zamudne obresti od tega zneska po preteku štirinajstdnevnega roka za izpolnitev. Sklicuje se na načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije in v zvezi s tem dobesedno prepisuje pritožbene navedbe, vprašanja pa naslavlja na višje in ne na vrhovno sodišče. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP), ki nanjo ni odgovorila.

O nedovoljenosti dela revizije Tožnik je poleg zahtevka za povrnitev nepremoženjske škode uveljavljal tudi zahtevek za povrnitev premoženjske škode, ki pa se opira na različno dejansko in pravno podlago. V takšnem primeru je po določbi 41. člena ZPP treba dovoljenost revizije presojati za vsak zahtevek ločeno in ne po seštevku vrednosti zahtevkov. Ker je v premoženjskih sporih revizija dovoljena le, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 EUR (drugi odstavek 367. člena ZPP), s sodbo sodišča druge stopnje pa je zahtevek tožnika iz naslova premoženjske škode zavrnjen za znesek 44.307,00 SIT (sedaj 184,89 EUR), revizija proti tem delu sodbe ni dovoljena in jo je vrhovno sodišče zavrglo (377. člen ZPP).

Revizija je nedovoljena tudi proti odločbi o stroških postopka. Slednja se šteje za sklep (peti odstavek 128. člena ZPP), proti sklepu pa je revizija dovoljena le, če gre za sklep sodišča druge stopnje, s katerim je postopek pravnomočno končan. Sklep o stroških pravdnega postopka ne sodi med te sklepe (prim. pravno mnenje VS RS z dne 15.12.1998, Pravna mnenja, II/98, stran 4), zato je vrhovno sodišče revizijo zavrglo tudi v tem delu (377. člen ZPP).

O neutemeljenosti ostalega dela revizije Odločitev sodišča druge stopnje o porazdelitvi odgovornosti obeh udeležencev prometne nezgode je materialno pravno pravilna. Bistvene prvine dejanske podlage, ugotovljene na prvih dveh stopnjah sojenja, na katere je bilo vrhovno sodišče vezano pri preizkusu revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava v zvezi s presojo odgovornosti pravdnih strank, so: – tožnik se je dne 9.11.1997 poškodoval v prometni nesreči, ko se je peljal po prednostni Partizanski cesti, ko mu je z desne strani pot zaprl zavarovanec toženke F. Š., ki je pripeljal po dovozni cesti; – regionalna Partizanska cesta vodi v daljši blagi levi ovinek in poteka v ravnini, hitrost je na njej omejena na 60 km/h; – preglednost s stranske ceste v levo smer je 350 metrov;– tožnik je pred pričetkom reagiranja z zaviranjem vozil s hitrostjo okoli 94,3 km/h, z močnim zaviranjem je pričel 47,7 metrov od mesta trčenja oziroma 2 sekundi pred trčenjem; – do trčenja je prišlo na srednjem delu vozišča, ko je bilo vozilo F. Š. že v fazi zavijanja proti levi; v trenutku trka je bila hitrost tožnikovega vozila 59,6 km/h, zavarovančevega pa 11,3 km/h; – do nezgode ne bi prišlo, če bi se zavarovanec toženke prepričal, ali je prednostna cesta prosta, saj je mogoče iz mesta, kjer je zavarovanec pričel z vključevanjem v promet proti smeri, iz katere je pripeljal tožnik, videti prihajajoča vozila do oddaljenosti okrog 350 m; – če bi tožnik vozil s hitrostjo 77 km/h, bi ob reagiranju z močnim zaviranjem na istem mestu, kjer je dejansko začel z reagiranjem, lahko svoje vozilo do mesta trčenja ustavil; – če bi tožnik vozil v okviru omejitve hitrosti, mu za preprečitev nezgode ne bi bilo potrebno niti zavirati, saj bi se vozilo zavarovanca pred tem, ko bi tožnik pripeljal do njega brez zaviranja, umaknilo iz voznega pasu tožnika.

Oba voznika sta ravnala neskrbno. Zavarovanec toženke F. Š. je prekršil eno temeljnih cestnoprometnih pravil, ko se je z dovozne poti vključeval v promet na prednostno cesto, ne da bi se prej prepričal, ali lahko to stori brez nevarnosti za druge udeležence v prometu in za premoženje (kršitev drugega odstavka 38. člena Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa, Ur. l. SFRJ, št. 50/88 in nasl. - ZTVCP). K prometni nesreči je prispeval tudi tožnik, ki je vozil s hitrostjo okoli 94,3 km/h, čeprav je bila hitrost na regionalni cesti omejena na 60 km/h. S tem je prekršil prvi odstavek 46. člena ZTVCP, ki vozniku na cesti v naselju prepoveduje, da bi vozil z večjo hitrostjo, kot jo dovoljuje postavljeni prometni znak za vse naselje ali njegov del. Kršitvi obeh udeležencev nesreče sta v neposredni vzročni zvezi s trčenjem, v katerem je bil tožnik poškodovan, zato je pravilen zaključek sodišč prve in druge stopnje, da je za nesrečo kriv tudi tožnik sam in je krivda udeležencev obojestranska. Podlago odgovornosti predstavlja drugi odstavek 178. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 s spremembami, ki ga je treba uporabiti v konkretnem primeru, saj je do škodnega dogodka prišlo pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika), po katerem pri nesreči premikajočih se motornih vozil, ki je bila povzročena po krivdi obeh imetnikov, odgovarja vsak imetnik za vso škodo, ki sta jo pretrpela, v sorazmerju s stopnjo svoje krivde.

Ob tehtanju stopnje krivde je treba izhajati iz teže kršitve cestnoprometnih predpisov in s tem povezanega prispevka k nastanku nesreče. Pravilo prednosti je eno temeljnih pravil varnosti cestnega prometa in njegovo nespoštovanje onemogoča normalen promet, zato vselej pomeni nevarnost. Po drugi strani pa tudi pravila o hitrosti sodijo med temeljna prometna pravila. Načelo defenzivne vožnje v cestnem prometu nalaga udeležencem v prometu, da morajo preprečevati nastanek nevarnih položajev in jih reševati tudi, kadar jih niso povzročili sami. Zato vožnja po prednostni cesti vozniku ne daje pravice voziti hitreje, kot to dovoljujejo cestnoprometni predpisi. Prednost na cesti ni mogoče uveljavljati brez obzira na druge udeležence v prometu, zlasti ne s protipredpisno vožnjo. Upoštevaje vse relevantne okoliščine je po prepričanju Vrhovnega sodišča sodišče druge stopnje materialnopravno pravilno zaključilo, da je krivda obeh udeležencev nesreče enaka, in porazdelilo odgovornost med zavarovanca toženke in tožnika tako, da je zavarovanec toženke odgovoren za škodo, ki je nastala tožniku, v višini 50%, prispevek tožnika pa znaša 50%. Za slednje je pravno odločilna prav okoliščina, da tožnik zaradi neprimerno visoke in bistveno višje hitrosti od dovoljene ni mogel preprečiti nesreče, pa bi jo lahko, če bi vozil 17 km/h več od dovoljene (tj. 77 km/h), medtem ko pri vožnji v okviru dovoljene hitrosti 60 km/h do nevarne situacije in nesreče sploh ne bi prišlo. Stopnja neskrbnosti tožnika v zvezi z neprimerno, bistveno prekoračitvijo dovoljene hitrosti je tudi po stališču vrhovnega sodišča uravnotežena z neskrbnostjo zavarovanca toženke, ki se je kljub tveganosti odločil za manever.

Po presoji Vrhovnega sodišča je drugostopenjsko sodišče z odmero denarne odškodnine za prestane in bodoče telesne bolečine tožnika v višini 700.000,00 SIT (2.921,05 EUR), za strah v višini 150.000,00 SIT (625,94 EUR) in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 900.000,00 SIT (3.755,63 EUR) pravilno izpolnilo pravni standard pravične denarne odškodnine iz 200. in 203. člena ZOR. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta po navedenih določbah načelo individualizacije odškodnine in načelo objektivne pogojenosti odškodnine. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje (intenzivnosti) in trajanja bolečin in strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. Drugo načelo zahteva, da se pri odmeri odškodnine gleda na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Upošteva torej objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Sodišče druge stopnje je pravilno upoštevalo obe načeli. Podroben obseg vseh oblik tožnikove nepremoženjske škode je razviden iz razlogov na osmi in deveti strani prvostopenjske sodbe ter na šesti strani pritožbene sodbe. Sodišče zato povzema le, da je tožnik utrpel zvin vratne hrbtenice ter obtolčenino prsnega koša in glave. Natančne in izčrpne ugotovitve sodišč o telesnih bolečinah, strahu in zmanjšanju življenjske aktivnosti tožnika, ki jih revizija po nepotrebnem ponavlja, ne dajejo podlage za zvišanje odškodnine. Sodišči sta pri odmeri odškodnine v zadostni meri upoštevali vse ugotovljene okoliščine, vrhovno sodišče pa nima pomislekov o pravilnosti odmere denarne odškodnine glede na konkretne okoliščine primera. Skupni odmerjeni znesek 1.750.000,00 SIT (7.302,62 EUR) pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, 10,6 takratnih povprečnih neto plač. Tako odmerjena odškodnina je primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti tožnikove nepremoženjske škode. Tudi zneski odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode pravilno odsevajo razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. Zatrjevana zmotna uporaba materialnega prava zato ni podana.

Prisoje višje odškodnine ne utemeljuje niti dejstvo, da je tožnik na dosojeno odškodnino čakal več let. Sodišče upošteva pri odločanju o višini pravične denarne odškodnine čas od nastanka škode do izdaje sodbe le, če dolžina čakanja na satisfakcijo in druge okoliščine primera to opravičujejo. Zgolj okoliščina, da je bilo odločeno o sporu po daljšem času (sodba sodišča prve stopnje je bila izdana nekaj manj kot šest let od vložitve tožbe), sama po sebi ni zadosten razlog za odmero višje odškodnine. Upoštevati je treba tudi dejstvo, da vsi oškodovanci čakajo na razplet odškodninskega postopka nekaj let, zato se ta čas pri odmeri odškodnine pri vseh oškodovancih upošteva ob izdaji sodne odločbe v enaki meri, odraža pa tudi v višini prisojenih odškodnin, ki so podlaga za primerjavo podobnih zadev. Odškodnina je bila odmerjena glede na razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe 16.6.2004, tožniku pa so za čas od 1.1.2002 dalje prisojene tudi zamudne obresti.

Revizija neutemeljeno vztraja pri zahtevanih zakonskih zamudnih obresti od zneska 875.000,00 SIT od vložitve tožbe dne 21.7.1998 do 31.12.2001, oziroma vsaj od zneska 350.000,00 SIT od 14.5.1998, ko je tožena tožeči podala poravnalno ponudbo. Na te revizijske razloge, ki so enaki razlogom v številnih revizijah, ki so jih sestavili tožnikovi pooblaščenci, je Vrhovno sodišče odgovorilo v mnogih drugih revizijskih odločbah in so navedeni tudi v obrazložitvi načelnega pravnega mnenja Občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 26.6.2002, nanje pa je pravilno odgovorilo tudi sodišče druge stopnje. Sprememba prvostopenjske sodbe glede začetka teka zamudnih obresti od prisojenega zneska pravične denarne odškodnine, do katere je v tej zadevi prišlo v pritožbenem sojenju, je skladna s sprejetim načelnim pravnim mnenjem. Zavzemanje za drugačno odločitev o tožnikovi zadevi je zato neutemeljeno, saj je Vrhovno sodišče na načelno pravno mnenje vezano, drugačna odločitev pa bi pomenila neenako obravnavanje drugih oškodovancev, ki so v enakem položaju s tožnikom.

Vrhovno sodišče je na podlagi 378. člena ZPP revizijo v ostalem delu, s katerim izpodbija odločitev o nepremoženjski škodi, zavrnilo kot neutemeljeno in z njo tudi tožnikov zahtevek za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).