Jedro

Tožnik je tisti, na katerem je breme, da dokaže, da ima motor takšne tehnične hibe, zaradi katerih gre za bistveno višjo porabo olja na prevoženih 1000 km in da se ta napaka lahko odpravi samo z zamenjavo motorja.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi t a se

izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženi stranki dolžni solidarno na tožnikovem vozilu Hyundai Akccent 1,5 DLS, odpraviti napako zaradi prekomerne porabe olja in sicer zamenjati motor tega vozila z novim ter tožniku plačati stroške tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila. Tožečo stranko je obvezalo, da mora toženi stranki plačati pravdne stroške v znesku 253.144,40 SIT. Tako je odločilo, ker je na podlagi predloženih listin ugotovilo, da motor avtomobila ne porablja več olja, hkrati pa ni dokaza, da bi motor imel take hibe, zaradi kateri bi tožnik na podlagi garancije imel pravico zahtevati zamenjavo le tega. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo predlog tožeče stranke, ki se je nanašal na vrnitev v prejšnje stanje, zaradi zamude roka za plačilo predujma. Tako je odločilo, ker je ugotovilo, da tožeča stranka ni uveljavljala pravno relevantnega razloga za podani predlog.

Zoper sodbo in sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik, ki predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep in sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodba nepravilna in preuranjena. Meni, da je sodišče prehitro zaključilo, da se postavi izvedenec mehanične stroke, nakar je zaradi čudnega spleta okoliščin prišlo do tega, da tožnik ni plačal predujma in je zaradi tega zahtevek zavrnilo, ker tožnik ni dokazal prekomerne porabe olja in s tem osnove svojemu zahtevku. Po oceni tožnika bi sodišče najprej moralo razčistiti dejansko stanje s predlaganim zaslišanjem tožnika o okoliščinah dolivanja in porabe olja. Listinski dokazi servisa namreč tega ne povedo, saj ti povedo le koliko olja je bilo dolitega ob pregledih na servisu. Ker je tožnik po svojem pooblaščencu trdil, da je dolival cca 3/4 l olja na prevoženih 1000 km, bi sodišče moralo najprej zaslišati tožnika in šele nato odločiti o postavitvi izvedenca. Le tožnik bi namreč lahko nudil ustrezne podatke o tem in le na podlagi teh podatkov bi bilo mogoče tudi z izvedencem oceniti ali je bila poraba olja prekomerna in kakšne posledice so zato potrebne. Sodišče je šlo mimo tega vrstnega reda in v tej zadevi postavilo izvedenca, za katerega pa pooblaščenec tožeče stranke poziva za plačilo predujma ,četudi je to zapisano na povratnici, ni prejel. Ker poziva v pismu ni bilo, tožnik ni plačal predujma. Pooblaščenec tožeče stranke je šele na naroku zvedel, da naj bi mu bil poslan tudi sklep za plačilo predujma in je zato predlagal vrnitev v prejšnje stanje, čemur pa sodišče ni ugodilo.

Tožeča stranka še navaja, da je v razlogih sodbe sodišče zapisalo tudi, da ni prejelo dokaznega predlog za zaslišanje tožnika, kar ne drži, saj je tožnik svoje zaslišanje v zvezi z dolivanjem olja predlagal na naroku z dne 28.9.2004. Ker ta dokaz ni bil izveden, je bilo nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, kar ima za posledico nepravilno sodbo. Le tožnik bi namreč lahko natančno pojasnil kdaj in koliko olja je moral dodatno dolivati med enim in drugim obiskom na servisu.

Pritožba ni utemeljena.

Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je po določbi prvega odstavka 116. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) vrnitev v prejšnje

stanje mogoče predlagati, če stranka zamudi narok ali rok za kakšno pravno dejanje in izgubi zaradi tega pravico opraviti to dejanje. Predpostavka za odločanje o zahtevi za vrnitev v prejšnje stanje je torej opravičljiva zamuda pravnega dejanja, ki se je pripetila stranki. Tožeča stranka v pritožbi vztraja pri trditvi, da ji poziv za plačilo predujma ni bil vročen, kar je v nasprotju z zapisom na vročilnici (list. št. 13), kar je pravilno ugotovilo že prvostopenjsko sodišče. Vročilnica

, na podlagi katere je sodišče prve stopnje sklepalo o tem, kdaj je bil poziv za plačilo predujma vročen tožeči stranki, je javna listina (1. odst. 224. čl. ZPP). To pomeni, da dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa. Dovoljeno pa je dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je sama listina nepravilno sestavljena (3. odst. 224. čl. ZPP). Prvostopenjsko sodišče je prepričljivo pojasnilo zakaj ni moglo sprejeti tožnikovih navedb, da v kuverti ni bilo poziva za plačilo predujma in se pritožbeno sodišče s temi razlogi v celoti strinja. Rok za plačilo predujma, ki ga je določilo sodišče prve stopnje je sicer sodni rok, ki se na predlog prizadete osebe lahko podaljša, če so za to upravičeni razlogi (2. odst. 110. člena ZPP),vendar pa mora podaljšanje roka stranka predlagati preden se ta rok izteče (3. odst. 110. člena ZPP). Tožeča stranka pa tega ni storila. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

V zvezi s trditvami tožnika, da bi sodišče moralo dejansko stanje najprej razčistiti s predlaganim zaslišanjem tožnika in šele nato postaviti izvedenca, pa je potrebno povedati,da zakon ne določa po katerem vrstnem redu si sledijo posamezna dokazna sredstva. Sodišče odredi izvedbo dokaza, ko oceni, da je to smotrno. Ne drži tudi pritožbena trditev, da je sodišče v razlogih sodbe zapisalo, da tožnik ni predlagal svojega zaslišanja. Sodišče je odločilo le, da dokaza z zaslišanjem tožnika ne bo izvajalo, ker je zaključilo, da s tem dokazom tožnik ne bi uspel objektivno dokazati svoje trditve o dejanski hibi na motorju in sicer, da ta obstaja in se ne da odpraviti, tako je upravičen zahtevati, kar zamenjavo celotnega motorja. Gre za strokovno vprašanje na katerega lahko odgovori le izvedenec. Tožnik je tisti, na katerem je breme, da dokaže, da ima motor takšne tehnične hibe, zaradi katerih gre za bistveno višjo porabo olja na prevoženih 1000 km in da se ta napaka lahko odpravi samo z zamenjavo motorja. Navedenemu dokaznemu bremenu tožnik ni zadostil. Sodišče prve stopnje ga je pozvalo k plačilu stroškov predujma za stroške izvedenca, vendar predujma ni plačal, zato dokaz z izvedencem ni bil izveden. Sodišče prve stopnje je zato moglo upoštevati le predložene dokaze, na njihovi podlagi pa je lahko napravilo le sklep, da na motorju tožnikovega vozila ni podana nobena tehnična napaka in v posledici le te večja poraba olja. Pritožba je zato neutemeljena in jo je sodišče druge stopnje zavrnilo, saj je sodišče prve stopnje odločilna dejstva pravilno in popolno ugotovilo in tudi materialnopravno pravilno odločilo, pri tem pa tudi bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2.odst. 350. člena ZPP) ni storilo, in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča (353.čl. ZPP).