Jedro

Tožnik ugotovitvi, da dokumenti, ki jih zahteva, niso nastali, ne oporeka. Ker so po določbah ZDIJZ (1. in 4. člen) organi dolžni omogočiti dostop le do že obstoječih informacij, niso pa dolžni ustvariti novega dokumenta, ki ga v času zahteve nimajo, upravna organa nista imela podlage za to, da bi tožnikovi zahtevi ugodila.

Izrek

I. Tožba tožeče stranke A.A. se zavrne.

II. Tožba tožeče stranke B.B. se zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je inšpektorat RS za okolje in prostor zavrnil tri vloge tožeče stranke A.A. z dne 7. 11. in 8. 11. 2011, ki so se nanašale na posredovanje pravnega temelja, na podlagi katerega je inšpektor B.B., ki je v postopku izločitve, lahko ponovno odprl primer št. 356-02-72/2004 (1. točka izreka) na zahtevo za uradni odgovor po vsaki prijavi/uradnem zaznamku posebej, kje so pristale vse uradne prijave/uradni zaznamki, ki jih je prosilec sam ali skupaj z ženo osebno podal pod št. 356-02-72/2004, še posebej tisti uradni zaznamki/prijave, ki pod klavzulo preteče kazni 500 EUR obravnavajo uradne prijave različnih črnih gradenj (točka 2. izreka) in zahtevo za posredovanje odgovora na vprašanje, ali je res, da imajo najbližji sorodniki (oče in brat) glavne inšpektorice C.C. vikend v Triglavskem narodnem parku, za katerega velja, da je sestavni del več kot 400-tih črnih gradenj, od katerih je najstarejša, starejša od 40 let (točka 3. izreka).

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bilo prosilcu (tožeči stranki) že večkrat pojasnjeno, da organ po Zakonu o dostopu do informacij javnega značaja (v nadaljevanju ZDIJZ) ni dolžan sestavljati odgovorov na vprašanja, ustvariti ali pridobiti novega dokumenta, obnoviti ali nadomestiti dokumenta, zbirati informacij, opravljalati raziskav ali analizirati podatkov, temveč samo posreduje dokumente, s katerimi razpolaga, skladno z zakonom. ZDIJZ namreč določa, da so informacije javnega značaja prosto dostopne pravnim in fizičnim osebam (prvi odstavek 5. člena), v prvem odstavku 4. člena pa opredeljuje, kaj je informacija javnega značaja. To je informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali drugega dokumentarnega gradiva, ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom, ali pridobil od drugih oseb. Informacija javnega značaja mora torej kumulativno izpolnjevati tri pogoje: izvirati mora iz delovnega področja organa; nahajati se mora v materializirani obliki in organ mora z informacijo razpolagati. Če konkretna informacija zadosti vsem navedenim pogojem, se prosilcu omogoči dostop. Le v primeru kadar gre za izjeme določene v prvem odstavku 6. člena ZDIJZ (tajni podatki, osebni podatki, podatki v zvezi s kazenskim pregonom ali v postopku s prekrški, podatki v dokumentu, ki je v postopku izdelave, notranje delovanje organa, ipd.) organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije. Ob upoštevanju vseh navedenih določb ZDIJZ je bilo treba vloge tožeče stranke, kot izhaja iz izreka odločbe, zavrniti.

Informacijskih pooblaščenec je z odločbo št. 090-252/2011/8 (točka 1. izreka) z dne 12. 7.2012 zavrnil pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo.

Tožeči stranki v tožbi navajata, da je ne le v kontekstu načela prijazne in odprte uprave pač pa tudi v skladu z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) upravni organ dolžan odgovoriti na vsako vlogo stranke. Žal v danem primeru velja, da smo priče maloumnega sprenevedanja, neumnega laganja, zavajanja in tovrstnih „odlik“ državnega organa/organov, ki v množici-kljub eksplicitnemu zakonskemu določilu, da je gradbeni inšpektor samostojen, kjer sam, brez kakršnegakoli vplivanja opravlja zaupno nalogo/delo sodelujejo v zadevi RS MOP IRSOP, št. 356-02-72/2004. Naravnost neverjetno je, koliko maloumnih laži in prozornega sprenevedanja/zavajanja so ne/imenovani birokrati zapustili v predmetni zadevi, vse kot posledica nerazumnega zagovarjanja zločinsko kriminalno nestrokovnega maloumno lažnivega B.B., nikoli z ničemer pooblaščene osebe po zadevi RS MOP IRSOP, št. 356-02-72/2004. Glede na vse navedeno tožeči stranki pozivata sodišče, da kritično preuči navedbe in dokumentacijo, ter smiselno predlagata, da izpodbijano odločbo odpravi.

Informacijski pooblaščenec v odgovoru na tožbo navaja, da se tožeča stranka nikjer ne sklicuje na vodenje pritožbenega postopka, niti nikjer ne oporeka ugotovitvam tožene stranke glede neobstoja zahtevanih dokumentov. Predmet vložene tožbe je zgolj opis ravnanja zaposlenih pri prvostopenjskemu organu ter poslovanje tega organa. Poleg tega opozarja, da tožeča stranka sploh ni navedla, iz katerega razloga določenega v 27. členu ZUS-1 vlaga tožbo zoper izpodbijano odločbo, pač pa zgolj pavšalno navaja, da gre za nezakonito ravnanje prvostopenjskega organa. Iz tega je zaključiti, da tožeča stranka pravzaprav ne izpodbija konkretnega postopka dostopa do informacij javnega značaja, temveč inšpekcijski postopek, ki ga je vodil prvostopenjski organ v okviru svojih pristojnosti. Glede na povedano predlaga, da sodišče tožbo, kot neutemeljeno zavrne.

Tožeči stranki v odgovoru na odgovor Informacijskega pooblaščenca vztrajata, da so njune navedbe v celoti utemeljene, razumeti je le potrebno „vrh ledene gore“ zločinsko kriminalne nezakonitosti/nestrokovnosti RS MIP IRSPEP, ki ga razkriva/potrjuje že predhodno poročilo Komisije za preprečevanje korupcije št. 242-267/2011-55 02012 z dne 11. 9. 2012. Zaradi vsega povedanega vztrajata pri navedbah v tožbi in predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo, kot nezakonito, razveljavi.

K točki I. izreka: Tožba tožeče stranke A.A. je neutemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba (točka 1. izreka), ki temelji na podatkih v predloženih upravnih spisih in ima podlago v materialnih predpisih, pravilna in zakonita. Tožena stranka je pravilno utemeljila svojo odločitev. Zato sodišče v celoti sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu-ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja: Po 4. členu ZDIJZ in prvem odstavku 1. člena ZDIJZ predstavlja informacijo javnega značaja dokument, ki že obstaja, je že ustvarjen, oziroma dokument, ki ga je organ v okviru svojega delovnega področja že izdelal oziroma pridobil. Tako so organi, ki so zavezanci po ZDIJZ dolžni omogočiti dostop le do že obstoječih informacij in niso dolžni ustvarjati novega dokumenta ali pridobiti oziroma vzpostaviti dokumenta, ki ga v času zahteve nimajo, kot to pravilno ugotavlja že upravni organ v izpodbijani odločbi. Tako organi v postopku, ki se vodi po ZDIJZ prosilcem niso dolžni pripravljati odgovorov na vprašanja, razen takrat, ko le ti izhajajo iz že obstoječega dokumenta, v tem primeru pa organ prosilcu posreduje predmetni dokument. Ob upoštevanju navedenih določb ZDIJZ in podatkov iz upravnih spisov sodišče pritrjuje upravnemu organu prve stopnje, da je tožeča stranka A.A. od njega zahtevala dejansko pridobitev pojasnil in odgovorov na vprašanja, čemur le ta tudi ne nasprotuje, ne pa podatkov iz dokumentov, ki že obstajajo pri upravnemu organu.

Glede na vse navedeno je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo, kot neutemeljeno zavrnilo.

K točki II. izreka: Tožbo tožeče stranke B.B. je bilo treba zavreči iz naslednjih razlogov: Po 2. členu ZUS-1 odloča sodišče v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, ki je lahko stranka v postopku. Tožnik je po prvem odstavku 17. člena ZUS-1 oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. Glede na ugotovitev, da tožeča stranka B.B. v postopku izdaje izpodbijane odločbe ni bila stranka v postopku, z izpodbijano odločbo pa tudi ni bilo odločeno o njeni pravici, obveznosti ali pravni koristi, po presoji sodišča ne izpolnjuje procesnih predpostavk, ki so za vložitev tožbe določene v navedenih določilih ZUS-1. Zato je tožbo, ki jo je vložila tožeča stranka B.B., ki po zakonu ne more biti stranka v upravnem sporu, zavrglo po 3. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1.