Jedro

Kadar je na upniški strani več oseb, se solidarnost upnikov ne domneva. Solidarne so le, če je solidarnost dogovorjena ali določena z zakonom, kar pa v postopku ni bilo ne zatrjevano ne uveljavljano. Zato gre pri uveljavljanju terjatve za plačilo 6.359,29 EUR za deljivo terjatev, za katero velja pravilo, da se, ker ni določeno kaj drugega, deli na enake dele in lahko vsak upnik zahteva le svoj del terjatve. Navedeno s procesnega vidika pomeni, da gre na strani tožeče stranke za navadno sosporništvo, saj bi lahko vsak tožnik vložil samostojno tožbo za svoj del terjatve tj. znesek 3.179,65 EUR.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožnika sta v tožbi uveljavljala zahtevek za plačilo pogodbene kazni v višini 6.359,29 EUR (prej 1.523.939,22 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 2. 2002 dalje.

2. Sodišče prve stopnje je zahtevku ugodilo.

3. Sodišče druge stopnje je ugodilo toženčevi pritožbi v delu glede zakonskih zamudnih obresti, v preostalem delu pa je njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Zoper navedeno sodbo vlaga toženec revizijo. Meni, da je sodišče zmotno uporabilo 100. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ št. 29/1978 –

ZOR). Pogoj nejasnosti določil v navedem primeru ni bil podan. Vsebina pogodbe je bila rezultat pogajanj. Povzema določila med strankama sklenjene pogodbe. Tožnika bi bila do pogodbene kazni upravičena le v primeru, ko je prodajalec v neupravičeni zamudi z izročitvijo v last in ne z izročitvijo v posest. 5. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 73/07 – ZPP-UPB3, v nadaljevanju ZPP), ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija ni dovoljena.

7. V tej pravdni zadevi na aktivni strani nastopata dva tožnika. Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007, v nadaljevanju ZPP) v drugem odstavku 41. člena določa, da če imajo zahtevki v tožbi različno podlago ali če se uveljavljajo zoper več tožencev, se določi pristojnost po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Zakon sicer ne določa, da velja to pravilo tudi za aktivno sosporništvo. Ker pa se morejo enaki procesni položaji enako obravnavati, je v sodni praksi ustaljeno stališče, da pravilo o ločenem ugotavljanju vrednosti spornega predmeta v zvezi s pasivnim sosporništvom velja tudi za aktivno sosporništvo(1).

8. Kadar je na upniški strani več oseb, se solidarnost upnikov ne domneva (primerjaj 425. člen ZOR oziroma 406. člen Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS št. 83/2001; v nadaljevanju OZ). Solidarne so le, če je solidarnost dogovorjena ali določena z zakonom, kar pa v postopku ni bilo ne zatrjevano ne uveljavljano. Zato gre pri uveljavljanju terjatve za plačilo 6.359,29 EUR za deljivo terjatev, za katero velja pravilo, da se, ker ni določeno kaj drugega, deli na enake dele in lahko vsak upnik zahteva le svoj del terjatve (tretji odstavek 412. člena ZOR oziroma 393. člena OZ). Navedeno s procesnega vidika pomeni, da gre na strani tožeče stranke za navadno sosporništvo, saj bi lahko vsak tožnik vložil samostojno tožbo za svoj del terjatve tj. znesek 761.969,60 SIT oziroma 3.179,65 EUR. Ker tako vrednost zahtevka, ki odpade na posameznega tožnika ne presega revizijskega praga 4.172,93 EUR (prej 1,000.000 SIT), revizija toženca zoper sodbo ni dovoljena. Vrhovno sodišče jo je zato zavrglo (377. člen ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj odločbe II Ips 851/2008, II Ips 446/2007, II Ips 838/2008, II Ips 540/2008.