Jedro

Upnik mora za svojo specifikacijo terjatve iz izvršljivega notarskega zapisa podati zadostna in skladna pojasnila oziroma izračun glede višine zahtevanih posameznih postavk (glavnice, pogodbenih in zamudnih obresti oziroma stroškov).

Ko izvršilni naslov predstavlja izvršljiv notarski zapis, ki vsebuje pogodbeno določilo o plačilu tudi procesnih obresti, je upnik ob upoštevanju narave notarskega zapisa kot izvršilnega naslova in ob upoštevanju načela stroge formalne legalitete kot vezanosti izvršilnega sodišča na izvršilni naslov upravičen tudi do procesnih obresti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani točki II/a in II/b razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi izvršilnega naslova - neposredno izvršljivega notarskega zapisa SV 140/15 z dne 19. 2. 2015 na predlog upnika zoper solidarna dolžnika dovolilo izvršbo zaradi izterjave upnikove denarne terjatve, in sicer glavnice v višini 60.937,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 6. 2018 dalje do plačila, pogodbenih obresti v višini 1.303,58 EUR, zakonskih zamudnih obresti v višini 1.351,31 EUR in stroškov predloga za izvršbo ter vseh nadaljnjih izvršilnih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka), predlog za izvršbo zavrnilo v delu, v katerem upnik predlaga izterjavo stroškov v višini 152,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 6. 2018 dalje do plačila (II/a. točka izreka), v delu, v katerem upnik predlaga izterjavo zakonskih zamudnih obresti od obresti, to je od zneska 1.304,58 EUR in od zneska 1.351,31 EUR, od 13. 6. 2018 dalje do plačila (II/b. točka izreka) in v delu, v katerem upnik predlaga izvršbo na nematerializirane vrednostne papirje obeh dolžnikov (II/c. točka izreka) ter upnikove stroške, ki sta mu jih dolžna v roku 8 dni od prejema sklepa solidarno povrniti dolžnika, odmerilo v višini 158,24 EUR (III. točka izreka).

2. Odločitev v točki II/a in II/b iz vseh pritožbenih razlogov, predvsem pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava, pravočasno izpodbija upnik. Meni, da je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno zmotna. V kreditni pogodbi in notarskem zapisu so določeni vsi podatki, na podlagi katerih je mogoče določiti obveznost plačila zahtevanih stroškov. V skladu z dogovorom v pogodbi in notarskem zapisu so bili do dne zapadlosti celotne terjatve, to je do 19. 2. 2018, obračunani stroški vodenja kredita v višini 480,87 EUR, pri čemer so bili ti poplačani v znesku 328,53 EUR. Upnik torej razpolaga z izvršilnim naslovom za izterjavo teh neplačanih stroškov v znesku 152,34 EUR. Prav tako se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje glede procesnih obresti.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).

5. Določilo prvega odstavka 17. člena ZIZ ima (v povezavi s prvim odstavkom 44. člena ZIZ, ki določa obvezne sestavine predloga za izvršbo) procesnopravno in materialnopravno vsebino. Prva se nanaša na izvršilni naslov kot procesno predpostavko, druga pa na presojo, ali obstoji upnikovo materialno pravno upravičenje, dolžnikova obveznost, obstoj, veljavnost in zapadlost terjatve iz izvršilnega naslova, kar je vse pomembno pri odločitvi o utemeljenosti predloga za izvršbo. To po eni strani pomeni, da je izvršbo mogoče dovoliti in opraviti le v obsegu kot izhaja iz izvršilnega naslova, po drugi strani pa, da na obstoj in primernost izvršilnega naslova za dovolitev izvršbe sodišče pazi po uradni dolžnosti. Upniku tako gre procesno varstvo šele, ko je jasno, da ima njegov predlog za sodno varstvo glede prisilne izvršbe podlago v izvršilnem naslovu.

6. Skladno z 21. členom ZIZ je primeren izvršilni naslov le tisti, ki vsebuje določno opredeljene obveznosti. Sodišče ne sme dovoliti izvršbe za obveznosti, ki so v notarskem zapisu le posplošeno navedene, ne da bi bil konkretiziran njihov obseg in zapadlost. Upnik mora tako za svojo specifikacijo terjatve podati zadostna in skladna pojasnila oziroma izračun glede višine zahtevanih posameznih postavk (glavnice, pogodbenih in zamudnih obresti oziroma stroškov).

7. Sodišče prve stopnje je upnikov predlog zavrnilo v delu, v katerem je predlagal izterjavo stroškov v znesku 152,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 6. 2018 dalje do plačila. Ugotovilo je, da notarski zapis SV 140/15 za njihovo izterjavo ni primeren izvršilni naslov. Postavilo se je na stališče, da upnik v svojem predlogu ni navedel, kaj stroški v zahtevani višini predstavljajo, zato je samo po vpogledu v predloženi notarski zapis ugotovilo, da le ta določa obveznost dolžnikov plačati enkratno nadomestilo za stroške odobritve kredita v višini 450,00 EUR in enkratno nadomestilo za stroške pregleda dokumentacije v višini 200,00 EUR, kar je bilo oboje že poravnano (kot je razvidno iz prometne kartice z dne 5. 6. 2018 - priloga A3 v spisu), ter nadomestilo za stroške vodenja kredita v višini 0,25 % letno od vsakokratnega stanja kredita oziroma minimalno 100,00 EUR letno, glede česar v notarskem zapisu ni jasno določen rok za plačilo teh stroškov oziroma zapadlost le-teh, in stroške opominov, za katere pa v notarskem zapisu ni določena niti višina niti rok za plačilo in torej navedeni notarski zapis ni primeren izvršilni naslov za njihovo izterjavo.

8. Upnik je v svojem predlogu, kateremu je priložil notarski zapis SV 140/15 z dne 19. 2. 2015 in prometno kartico št. 509177 za obdobje od 18. 2. 2015 do 31. 5. 2018, iz katere izhajajo plačila dolžnikov ter saldi po posameznih postavkah, navedel, da se je kreditojemalec poleg glavnice ter pogodbenih in zamudnih obresti zavezal plačati tudi nadomestilo za stroške vodenja kredita v višini 0,25% letno od vsakokratnega stanja kredita oziroma minimalno 100,00 EUR letno, pri čemer se to nadomestilo prvič zaračuna po preteku enega leta. Iz prometne kartice je tako razvidno, da je skladno s tem navedeno nadomestilo za vodenje upnik zaračunal 1. 2. 2016 v znesku 176,19 EUR, 1. 2. 2017 v znesku 152,34 EUR in 1. 2. 2018 v znesku 152,34 EUR. Znesek 152,34 EUR je ostal nepoplačan. Sodišče druge stopnje meni, da je upnik glede na navedeno v zadostni meri obrazložil oziroma določil, katere stroške zahteva in je bil tako njihov preizkus skladnosti z izvršilnim naslovom v fazi predloga za izvršbo mogoč. Sodišče druge stopnje tudi ne pritrjuje sodišču prve stopnje, da v notarskem zapisu ni določen rok njihovega plačila oziroma njihova zapadlost. Upnik je namreč svoj predlog za izvršbo za izterjavo vseh zahtevanih obveznosti (torej tudi obveznosti plačila spornih stroškov) utemeljeval na predčasni zapadlosti celotnega dolga kot posledici uresničitve izredne odpoklicne pravice, ki povzroči (predčasno) dospelost obveznosti druge stranke iz tega pravnega razmerja. Zapadlost celotne neplačane terjatve torej v tem primeru ne izhaja iz pogodbe oziroma notarskega zapisa, ampak je odvisna od bodočih, negotovih dejstev (neizpolnjevanje pogodbenih obveznosti) in jo upnik v izvršilnem postopku dokazuje s pisno izjavo dolžniku, da je terjatev zapadla, z navedbo dneva zapadlosti in z dokazilom o vročitvi te pisne izjave o zapadlosti dolžniku. V 21. členu pogodbe o dolgoročnem eurskem kreditu, ki je sestavni del neposredno izvršljivega notarskega zapisa SV 140/15, je bilo namreč dogovorjeno, da ima upnik v določenih primerih pravico nemudoma odstopiti od pogodbe in zahtevati takojšnje predčasno vračilo celotnega preostalega dolga z obrestmi in vsemi stroški vred. Upnik je tako zaradi neizpolnjevanja obveznosti po opominu in dodatnem roku za plačilo dolgovanega zneska dne 11. 5. 2018 dolžnikoma posredoval obvestilo o predčasni zapadlosti kredita z navedbo dneva zapadlosti (10. 5. 2018) in stanjem dolga.

9. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi izvršbo zakonskih zamudnih obresti od pogodbenih in zamudnih obresti za čas od vložitve predloga za izvršbo dalje. Odločitev je utemeljilo z naslednjimi razlogi: neposredno izvršljiv notarski zapis sicer resda predstavlja izvršilni naslov, vendar je treba pri izterjavi procesnih obresti uporabiti 375. člen Obligacijskega zakonika (OZ), ki določa prepoved anatocizma oziroma prepoved obrestnih obresti, če ni z zakonom drugače določeno. Upoštevalo je, da je v 381. členu OZ sicer določena izjema od prepovedi anatocizma, ki velja za procesne obresti na način, da je od neplačanih obresti mogoče zahtevati zamudne obresti samo od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo. Zato se je postavilo na materialnopravno stališče, da je treba 381. člen OZ razlagati tako, da je zahtevek za plačilo procesnih obresti lahko le tožbeni zahtevek v pravdnem ali sorodnem postopku, ne pa tudi v izvršilnem postopku na podlagi že obstoječega izvršilnega naslova. Pri razlagi zakonske in pogodbene norme se je oprlo na stališče, zavzeto v odločbi VSM I Ip 445/2017 z dne 14. 7. 2017. Meni, da je glede na splošno načelo sorazmernosti dodatna prisila z novimi zamudnimi obrestmi v izvršilnem postopku, ki teče na podlagi že pridobljenega izvršilnega naslova, nepotrebna in prekomerna ter ne odtehta izrazito negativnih učinkov obrestovanja obresti. Zato je predlog za izvršbo v tem delu zavrnilo.

10. V 9. členu pogodbe o dolgoročnem eurskem kreditu je določeno (prvi odstavek), da je kreditojemalec, ki ne poravnava zapadlih obveznosti iz te pogodbe iz naslova glavnice, provizije in vseh morebitnih stroškov, dolžan za čas od dneva nastanka zamude do dneva poravnave plačati zakonite zamudne obresti. Nadalje je v drugem odstavku 9. člena pogodbe določeno, da od vložitve zahtevka pri sodišču za plačilo obresti tečejo od zapadlih neplačanih obresti zakonite zamudne obresti. Bistveno vprašanje v tem postopku je torej, ali je sodišče prve stopnje pravilno odreklo upniku izterjavo procesnih obresti od že obračunanih pogodbenih in zamudnih obresti. Presodilo je, da 381. člen OZ ureja le procesne obresti, ki se jih zahteva v postopku pridobitve izvršilnega naslova, kjer le te ustvarjajo dodaten (kaznovalni) pritisk na dolžnika, da plača svojo zapadlo terjatev.

11. Notarski zapis ima dvojno vlogo. Notarski zapis je v posebni obliki (javni listini) zapisana volja strank. Notarski zapis je tako praviloma v določni obliki zapisana pogodba, ki poleg ostalega vsebuje tudi določitev obveznosti (ki je lahko določena ali pa določljiva), ki jo mora dolžnik izpolniti in glede katere pristane na njeno neposredno izvršljivost. Na neposredno izvršljiv notarski zapis je torej treba gledati ne samo kot na izvršilni naslov temveč tudi kot na posebno obliko izjave volje, ki je vsebina pravnega posla. Izvršljivost je pravna lastnost obveznosti oziroma terjatve. Obveznost oziroma terjatev ima pravno lastnost izvršljivosti, če ima upnik pravno možnost zahtevati njeno prisilno izvršitev (izpolnitev) v izvršilnem postopku. Neposredno izvršljiva je tista obveznost, katere prisilno izvršitev lahko upnik zahteva, ne da bi moral prej doseči pravnomočno sodno odločbo, s katero bi sodišče naložilo dolžniku, da izpolni to obveznost. To pravno možnost upnik pridobi ob zapadlosti neposredno izvršljive obveznosti.

12. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je treba določbo 381. člena OZ razumeti tako, da so procesne obresti vezane le na zahtevek, ki vodi do pridobitve izvršilnega naslova, torej le na pravdni in sorodni postopek. Vendar to iz 381. člena OZ nujno ne izhaja. To je zlasti razvidno pri izvršilnih naslovih, ki so sestavljeni v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa. Kot že navedeno, je bistvo neposredne izvršljivosti ta, da se upniku za uveljavitev terjatev iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa, ki so tam določno oziroma vsaj zadosti določljivo označene (glej zlasti drugi odstavek 35. člena OZ in prvi odstavek 21. člena ZIZ), in glede katerih je dolžnik pristal na neposredno izvršljivost, ni treba poslužiti še pravdnega postopka. Če na neposredno izvršljiv notarski zapis gledamo tudi kot na posebno obliko izjave volje, ki je vsebina pravnega posla, potem bi dosledna izpeljava navedenega stališča sodišča prve stopnje pomenila, da bi upnik bil upravičen predlagati izvršbo za izterjavo glavnice in že nateklih zakonskih zamudnih obresti ter pogodbenih obresti, za izterjavo procesnih obresti pa bi moral vložiti samostojno tožbo oziroma postopek na podlagi verodostojne listine, v katerem bi šele pridobil izvršilni naslov. Tega pa ne more vložiti, ker razpolaga z izvršilnim naslovom. Pri razlagi 381. člena OZ je treba upoštevati tudi, da gre za nespremenjeno določbo drugega odstavka 279. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), v času sprejetja katerega ni bilo notarjata in notarskih zapisov kot oblike izvršilnega naslova (primerjaj še drugi odstavek 16. člena Zakona o izvršilnem postopku; ZIP, ki je kot izvršilne naslove določal le odločbe in sodno poravnavo).1

13. Sodišče druge stopnje se glede na zgoraj navedeno v primerih, ko izvršilni naslov predstavlja izvršljiv notarski zapis, ki vsebuje pogodbeno določilo o plačilu tudi procesnih obresti, ne pridržuje stališču prvostopenjskega sodišča, da je dodatna prisila s procesnimi obrestmi, ko upnik že razpolaga z izvršilnim naslovom in ima na voljo v izvršilnem postopku s pomočjo državne prisile doseči poplačilo denarne terjatve, nepotrebna in celo nesorazmerna. Ob zgoraj pojasnjenem materialnopravnem stališču o naravi notarskega zapisa kot izvršilnega naslova (ki vsebuje tudi izrecno dolžnikovo soglasje za plačilo procesnih obresti) in ob upoštevanju načela stroge formalne legalitete kot vezanosti izvršilnega sodišča na izvršilni naslov tako sodišče druge stopnje zaključuje, da je upnik v predmetni zadevi do procesnih obresti upravičen.

14. Pritožba upnika je torej utemeljena, zato ji je sodišče druge stopnje ugodilo in izpodbijano odločitev razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Sodišče druge stopnje prvostopenjske odločitve ni moglo spremeniti, saj lahko zaradi dolžnikove pravice do ugovora sklep o izvršbi izda le sodišče prve stopnje.

15. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

1 Tako odločba VSL sklep II Ip 1582/2017 z dne 7. 6. 2017.