Jedro

Bistveno povečanje vrednosti podržavljenega zemljišča ni nujno enako vloženim sredstvom, ker se upošteva samo dejanski učinek investicij. Toda če ni sporazuma o obsegu povečanja vrednosti zemljišča, je to okoliščino potrebno ugotoviti z izvedencem.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za kmetijstvo in gozdarstvo št. 464-05-8/93 z dne 24.2.1993 odpravi.

Obrazložitev

Z odločbo Sekretariata za kmetijstvo in gozdarstvo občine Novo mesto št. D 321-194/92-8 z dne 26.11.1992 je odločeno, da se pri zemljišču parc. št. 1516/6, vl.št. 1735 k.o. ..., na kateri ima pravico uporabe tožeča stranka, vpiše solastninska pravica v korist upravičenke A.P., roj. Zagorc v deležu 3898/148267. Zavezanec ima še nadalje pravico uporabljati navedeno nepremičnino, vendar najdalj 5 let od pravnomočnosti odločbe oziroma 7 let od uveljavitve zakona, če se stranki ne sporazumeta drugače. Zahtevek zavezanca zaradi bistvenega povečanja vrednosti podržavljene nepremičnine je zavrnila. Plačana odškodnina se ne upošteva, ker ni presegla 30 % vrednosti podržavljenega premoženja.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke, v kateri navaja, da podržavljeno zemljišče leži v kompleksu, zato je na podlagi 27. člena zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen, Uradni list RS, št. 27/91-I, 55/92, 31/93) na obravnavanem zemljišču bila vzpostavljena le solastninska pravica v korist upravičenke. Zavezanec ima pravico to zemljišče uporabljati še določeno dobo, ki je nujno potrebna za prilagoditev njegove dejavnosti novim razmeram. Vse ugovore v zvezi s 25. členom ZDen je zavrnila z obrazložitvijo, da niso utemeljeni, ker zavezanec ni predložil dokazil o višini lastnih vloženih sredstev v nepremičnino. Tožeča stranka v tožbi uveljavlja tožbene razloge nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve materialnega zakona in kršitve pravil postopka. V tožbi navaja, da je v upravnem postopku predlagala, da se z izvedencem kmetijsko-ekonomske stroke ugotovi bistveno povečana vrednost nepremičnine, ki se vrača. Ta dokaz ni bil izveden in tudi pritožbeni ugovor v zvezi s 25. členom ZDen je tožena stranka zavrnila z enim stavkom, da tožeča stranka ni predložila dokazil o vloženih lastnih sredstvih. Ta ugotovitev ne drži, saj je tožeča stranka v dopisu z dne 11.8.1992 konkretizirala, koliko je vložila v obravnavano zemljišče in istočasno predlagala dokaz z izvedencem. Meni, da bi organ prve stopnje moral z izvedencem ugotoviti vrednost investicijskih vlaganj. Ker ta dokaz ni bil izveden je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, v posledici česar je kršena tudi določba 25. člena ZDen. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Prizadeta stranka A.V. v odgovoru na tožbo navaja, da je organ prve stopnje pravilno odločil. Obravnavano zemljišče je še vedno v uporabi tožeče stranke oziroma kmetov iz okoliških vasi. V naravi ni dokazov o izboljšanju zemljišča. Smiselno predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Sodišče je izpodbijano odločbo preizkusilo v okviru tožbenih ugovorov.

Tožeča stranka ne izpodbija ugotovitve, da je denacionalizacijski upravičenki bila podržavljena parcela št. 1500/2 k.o. ... , travnik v izmeri 38 arov 98 m2, ki je združena s parcelo 1516/6, vl. št. 1735 iste k.o., na kateri ima ona pravico uporabe. Vendar je med postopkom na prvi stopnji zatrjevala bistveno izboljšanje navedene nepremičnine, o čemer je predložila finančni izračun vloženih sredstev v melioracijska dela (vloga z dne 11.8.1992 in 31.8.1992). Vse te ugovore je organ prve stopnje zavrnil z obrazložitvijo, da tožeča stranka o tem ni predložila dokazil. Z enako obrazložitvijo je te ugovore zavrnila tudi tožena stranka. Toda iz podatkov poslanih spisov ni razvidno, da bi organ prve stopnje tožečo stranko pozval, da o zatrjevanih vlaganjih v podržavljeno zemljišče predloži konkretna dokazila (2. odstavek 137., 159., 160. člena ZUP), zato je preuranjena zavrnitev teh ugovorov. Te ugovore bi organ prve stopnje smel zavrniti in odločiti na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja šele, če tožeča stranka v danem roku ne bi predložila zahtevanih dokazov. Kršena so bila torej pravila postopka, kar je lahko vplivalo na odločitev.

V 1. odstavku 44. člena ZDen je postavljeno splošno pravilo o ugotavljanju vrednosti podržavljenega premoženja, ki se določi po stanju premoženja v času podržavljanja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti. Kakšna je sedanja vrednost podržavljenega premoženja iz poročila komisije z dne 18.8.1992 ni razvidno in o tem tudi ni ugotovitve organa. Glede na ugovore zavezanca, da se je vrednost obravnavanega zemljišča po podržavljenju bistveno povečala (25. člen ZDen), bo potrebno ugotoviti stanje zemljišča ob podržavljanju (vrednost že ugotovljena) in sedanje stanje, pri čemer je potrebno ugotoviti, če se je in za koliko se je sedanja vrednost povečala zaradi zatrjevanih investicij tožeče stranke. Tožeča stranka utemeljeno opozarja, da gre za strokovna vprašanja in če o zatrjevanjem povečanju oz. njegovem obsegu ni sporazuma, bo o tem moral podati mnenje izvedenec ustrezne stroke. Odločilno je torej, ali gre za bistveno povečanje vrednosti podržavljene nepremičnine, ker se samo to upošteva. Toda povečanje vrednosti ni nujno, da je enako vloženim sredstvom, kot to očitno meni tožeča stranka, saj se upošteva samo učinek investicij. Če bo po dopolnjenem postopku v nakazani smeri ugotovljeno, da se je vrednost nepremičnine po podržavljenju bistveno povečala, bo pri odločitvi potrebno upoštevati določbo 25. člena ZDen.

Glede na določbo 1. odstavka 20. člena zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 10/93) bo kot zavezanca v ponovnem postopku potrebno pritegniti v postopek Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije.

Ker so bila kršena pravila postopka, kar je lahko vplivalo na odločitev, pomanjkljivo pa je ugotovljeno tudi dejansko stanje, je izpodbijana odločba nezakonita iz razloge 3. točke 1. odstavka 10. člena zakona o upravnih sporih. Zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena navedenega zakona. Pravila ZUP in ZUS je sodišče smiselno uporabilo kot republiška predpisa skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).