Jedro

Ker imajo s tožbo v tej pravdi uveljavljani denarni zahtevki tožnice, ki jim je bilo s pravnomočno sodbo ugodeno, različno dejansko in pravno podlago, teh zneskov ob ugotavljanju vrednosti izpodbijanega dela pravnomočne sodbe spričo določbe drugega odstavka 41. člena ZPP ni mogoče seštevati; posamično pa nobeden od teh zneskov ne presega mejnega zneska za dovoljenost revizije.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku (razen delu obrestnega zahtevka) in tožencu naložilo, da mora plačati tožnici 1.044.840 tedanjih SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.8.2001 dalje do plačila ter ji povrniti njene pravdne stroške v znesku 48.036,50 tedanjih SIT.

Sodišče druge stopnje je na podlagi tožničine pritožbe spremenilo prvostopenjsko sodbo v zavrnilnem delu tako, da je ugodilo njenemu zahtevku tudi v delu za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojene ji glavnice za čas od 16.3.2000 do 12.8.2001, toženčevo pritožbo zoper obsodilni del prvostopenjske sodbe pa je zavrnilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženec vložil revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo pravnomočne sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka, podredno pa razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje in vrnitev zadeve temu sodišču v novo sojenje.

V skladu z določbami 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/2007 - UPB in št. 45/2008) je bil izvod revizije poslan tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni dovoljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, ki je v premoženjskih sporih spričo določbe drugega odstavka 367. člena ZPP dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 EUR (prej 1.000.000. SIT). Z izpodbijano pravnomočno sodbo je bilo tožencu - revidentu naloženo plačilo zneska 1.044.840 tedanjih SIT (sedaj 4.360,04 EUR) s pripadki, ki ga je tožnica terjala kot regresna upravičenka; spričo subrogacije je slednja torej (tudi) procesnopravno izenačena s položajem oškodovanca, saj so s plačilom odškodnine vse zavarovančeve pravice nasproti odgovornemu povzročitelju škode (tožencu) prešle nanjo. Dovoljenost revizije se zato presoja po vseh tistih merilih, ki se upoštevajo v premoženjskih sporih za uveljavitev odškodninskih terjatev.

V tej pravdi vtoževani znesek je po notranji strukturi vsota oškodovancu dne 3.3.1998 izplačane odškodnine za premoženjsko škodo v višini 98.669 tedanjih SIT (zdaj 411,74 EUR) ter dne 16.3.2000 oškodovancu izplačanega zneska 1.050.000 tedanjih SIT (zdaj 4.381,57 EUR) na podlagi sodne poravnave v pravdi pred Okrožnim sodiščem v Slovenj Gradcu pod opr. št. P 4/99, ki je sestavljen iz zneska 850.000 tedanjih SIT (zdaj 3.546,99 EUR) oškodovancu priznane odškodnine za nepremoženjsko škodo in zneska 200.000 tedanjih SIT (zdaj 834,59 EUR) priznanih mu pravdnih stroškov - pri čemer je to vsoto tožnica zmanjšala z upoštevanjem lastne "tabele limitov" glede regresnih zahtevkov, veljavne v časovno za ta primer aktualnem obdobju. Ker imajo torej s tožbo v tej pravdi uveljavljani denarni zahtevki tožnice, ki jim je bilo s pravnomočno sodbo ugodeno, različno dejansko in pravno podlago, teh zneskov ob ugotavljanju vrednosti izpodbijanega dela pravnomočne sodbe spričo določbe drugega odstavka 41. člena ZPP ni mogoče seštevati; posamično pa nobeden od teh zneskov ne presega mejnega zneska za dovoljenost revizije. Zato je bilo treba toženčevo revizijo na podlagi določbe 377. člena ZPP kot nedovoljeno zavreči.