Jedro

Glede na to, da je bil prvi sklep o davčni izvršbi izdan 6. 6. 2011, drugi pa 6. 8. 2014, do dneva izdaje v tem upravnem sporu izpodbijanega sklepa, to je 18. 12. 2018, absolutni desetletni zastaralni rok za nobenega od stroškov davčne izvršbe še ni pretekel.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je davčni organ delno ustavil postopek davčne izvršbe, začet s sklepom davčnega organa št. DT 4933-16106/2012-2 z dne 6. 8. 2014, in sicer za znesek povprečnine v višini 800,00 EUR, zaradi zastaranja pravice do izterjave. Vsa doslej že izvršena dejanja v postopku davčne izvršbe se v tem delu razveljavijo (1. točka izreka). Postopek davčne izvršbe, začet s prej navedenim sklepom o izvršbi, se nadaljuje za obveznosti iz naslova stroškov davčne izvršbe v višini 45,86 EUR (2. točka izreka). Tožeča stranka se je zoper ta sklep pritožila, Ministrstvo za finance pa je kot drugostopni organ njeno pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

2. Iz obrazložitve zgoraj navedenih aktov izhaja, da je prvostopni organ izdal predmetni sklep, ker je, potem ko je bil izdan sklep o davčni izvršbi, nastopilo zastaranje pravice do izterjave (desetletni absolutni zastaralni rok) povprečnine v znesku 800,00 EUR, katero je bila tožeča stranka dolžna plačati na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Mariboru št. K 246/2003 z dne 2. 8. 2007, ki je postal izvršljiv dne 8. 4. 2008. Drugostopni organ ugotavlja, da je prvostopni organ ravnal pravilno, ko je z izpodbijanim sklepom postopek davčne izvršbe v tem delu ustavil, za kar je imel podlago v 6. točki prvega odstavka 155. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Ker so stroški izdaje sklepa ostali neporavnani in zanje ni nastopilo zastaranje, pritožbeni organ ugotavlja, da se v tem delu upravičeno nadaljuje postopek davčne izvršbe, saj glede tega organ nima podlage za ustavitev v določbi 155. člena ZDavP-2. Ker je predmet tega postopka zgolj presoja izpolnjevanja pogojev za delno ustavitev postopka davčne izvršbe, drugostopni organ pojasnjuje, da pritožbene navedbe, s katerimi želi tožnica izkazati nepravilnost izpodbijanega sklepa, in se pri tem sklicuje na drugo izvršilno zadevo, na pravilnost odločitve ne morejo vplivati.

3. Tožeča stranka je vložila tožbo v upravnem sporu, v kateri se navaja, da gre za nezakonito, diskriminatorno in nepošteno voden postopek na prvi stopnji Okrožnega sodišča v Mariboru, zatrjuje kršitev 11. in 22. člena Ustave RS, sklicuje se še na drug postopek, v katerem je bila oproščena plačila sodne takse, in smiselno predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb in dodaja, da se v konkretnem primeru postopek davčne izvršbe nadaljuje v delu za neporavnane stroške izdaje sklepov o davčni izvršbi, in sicer za sklep z dne 6. 6. 2011 v znesku 20,86 EUR in za sklep z dne 6. 8. 2014 v znesku 25,00 EUR, s katerima se je terjala povprečnina v znesku 800,00 EUR (za izterjavo slednje obveznosti se je postopek davčne izterjave ustavil s sklepom z dne 18. 12. 2018). Dodaja, da tožeča stranka ne izkaže niti ne zatrjuje, da bi zadevne stroške poravnala. Tožeča stranka v tožbi pavšalno ugovarja kršitev ustavnih odločb, pri tem pa ne navaja nobene okoliščine, ki bi bila pravno relevantna v konkretnem primeru. Tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V predmetni zadevi je bil dne 6. 6. 2011 izdan sklep o izvršbi št. DT 493-154/2009-17 na tožničina denarna sredstva na računu pri A., d.d. za izterjavo povprečnine v znesku 800,00 EUR, katero je tožnica dolžna plačati na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Mariboru št. K 243/2003 z dne 2. 8. 2007, izvršljivega 8. 4. 2008. Z navedenim sklepom o izvršbi je bilo tožnici naloženo še plačilo stroškov tega sklepa v višini 20,86 EUR. Dne 23. 7. 2012 je A., d.d. davčni organ obvestila, da je bil tožničin transakcijski račun zaprt, zato je davčni organ dne 6. 8. 2014 izdal še sklep št. DT 4933-16106/2012-2 o davčni izvršbi na sredstva, ki jih ima tožnica pri B., d.d. in C., d.d. Hkrati ji je bilo naloženo še plačilo stroškov izdaje tega sklepa v višini 25,00 EUR.

7. Terjani dolg ni bil poravnan, davčni organ pa je nato v postopku ugotovil, da je pravica do izterjave zneska povprečnine v višini 800,00 EUR zastarala in v tem delu postopek ustavil. To je v skladu s 6. točko prvega odstavka 155. člena ZDavP-2, po kateri davčni organ po uradni dolžnosti ali na zahtevo dolžnika s sklepom v celoti ali delno ustavi davčno izršb0, če je pravica do davčne izvršbe zastarala. Z izdajo dveh sklepov o davčni izvršbi pa so nastali tudi stroški postopka, glede katerih do izdaje v tem upravnem sporu izpodbijanega sklepa zastaranje izterjave (še) ni nastopilo.

8. Pravica do izterjave davka zastara v petih letih od dneva, ko bi ga bilo treba plačati (tretji odstavek 125. člena ZDavP-2), tek zastaranja pravice do izterjave pa pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe in o katerem je bil dolžnik obveščen. Ne glede na navedeno pa davčna obveznosti preneha, ko preteče deset let od dneva, ko je zastaranje prvič začelo teči1. 9. Glede na to, da je bil prvi sklep o davčni izvršbi izdan 6. 6. 2011, drugi pa 6. 8. 2014, do dneva izdaje v tem upravnem sporu izpodbijanega sklepa, to je 18. 12. 2018, absolutni desetletni zastaralni rok za nobenega od stroškov davčne izvršbe še ni pretekel. Prav tako do izdaje izpodbijanega sklepa ni potekel relativni petletni zastaralni glede stroškov davčne izvršbe, odmerjenih s sklepom z dne 6. 8. 2014, glede stroškov davčne izvršbe, odmerjenih s sklepom z dne 6. 8. 2011, pa je bil petletni zastaralni rok za izterjavo stroškov davčne izvršbe pretrgan s sklepom o davčni izvršbi z dne 6. 8. 2014. 10. Sodišče je glede na tožbene ugovore, ki se nanašajo na diskriminatornost in nezakonitost postopka, tožbo tožeče stranke dopustilo v celoti, vendar pa je ob presoji njene utemeljenosti ugotovilo, da jo je treba zavrniti. Izpodbijana odločitev je bila pravilno sprejeta na zgoraj navedeni materialnopravni podlagi in je tožeča stranka tudi s svojimi tožbenimi navedbami ne more izpodbiti. Postopek izvršbe je pravilno tekel na podlagi zgoraj navedenega izvršilnega naslova, zato je tožeča stranka dolžna plačati v postopku nastale stroške davčne izvršbe (glede katerih zastaranje še ni nastopilo), okoliščine, ki jih navaja v tožbi in se očitno nanašajo na druge sodne in upravne postopke ter postopek izdaje izvršilnega naslova, pa v tem upravnem sporu niso upoštevne. Po obrazloženem tudi pavšalnemu ugovoru tožeče stranke o kršitvi njenih ustavnih pravic ni mogoče pritrditi.

11. Izpodbijani sklep je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

1 Razen, če je bilo zadržano in se čas zadržanja ne šteje v čas zastaralnega roka (šesti odstavek 126. člena ZDavP-2). Zadržanje pa nastopi, če davčni organ zaradi zakonskih rokov ali teka sodnih postopkov ne more opraviti izvršbe, v predmetni zadevi pa ni prišlo do tovrstne situacije.