Jedro

Tožnica ni izkazala ne objektivnega, ne subjektivnega elementa preganjanja oziroma utemeljenega strahu, da bi bila v izvorni državi ogrožena, saj je na podlagi dogodkov, ki jih je sama navedla kot razlog za zapustitev izvorne države in zaradi katerih v Sloveniji prosi za mednarodno zaščito, razvidno, da ji v Srbiji ne grozi preganjanje v smislu ZMZ-1i. Zgolj s predvidevanjem in navajanjem pavšalnih posledic, ki bi jo doletele ob vrnitvi v izvorno državo, pa ni uspela dokazati, da ji grozi resna škoda.

Nestrinjanje z vladajočim režimom ni zadosten razlog za priznanje mednarodne zaščite.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnice za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi med drugim navaja, da tožnica ni izkazala ne objektivnega, ne subjektivnega elementa preganjanja oziroma utemeljenega strahu, da bi bila v izvorni državi ogrožena, saj je na podlagi dogodkov, ki jih je sama navedla kot razlog za zapustitev izvorne države in zaradi katerih v Sloveniji prosi za mednarodno zaščito, razvidno, da ji v Srbiji ne grozi preganjanje v smislu Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1). Zato ni upravičena do priznanja statusa begunca po drugem odstavku 20. člena ZMZ-1. V nadaljevanju pojasnjuje, zakaj tožnica ne izpolnjuje niti pogojev za priznanje subsidiarne zaščite. Tožnica namreč zgolj predvideva, da bi jo v primeru vrnitve izsiljevali in poškodovali, zgolj s predvidevanjem in navajanjem pavšalnih posledic, ki bi jo doletele ob vrnitvi v izvorno državo, pa ni uspela dokazati, da ji grozi resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1. Poleg tega prihaja iz države, ki jo je Vlada Republike Slovenije določila kot varno izvorno državo.

2. Tožnica v tožbi in njeni dopolnitvi navaja, da izpodbijani akt ni izdelan strokovno in v skladu s pravno znanostjo in da potrjuje dokazila, ki predstavljajo kršitev človekovih pravic. Nadalje navaja, da je po poklicu slaščičarka, ki ima 12 let delovnih izkušenj in ni v kazenski evidenci. Vse življenje je preživela v Beogradu in ni nobenega razloga, da ji tri policijske postaje ne bi mogle izdati nobenega dokumenta. Na policijskih postajah so neprestano podaljševali upravne postopke. Razlogi za zavlačevanje so bili, da so organizirani kriminalci na policiji ukradli njeno in materino identiteto. Z materjo sta prejeli osebni izkaznici na podlagi ukaza ministra. S tem je minister potrdil, da je bil neutemeljen sklep policijske postaje Savski Venac, s katerim je bila izdaja osebne izkaznice zavrnjena. Prav tako se ne strinja s tem, da je odgovor iz kabineta ministra prispel pred izdajo osebne izkaznice. Poudarja, da je toženka prezrla dejstvo, da je pri srbski policiji javno obtožila organizirane kriminalce in da je pri najvišjih organih iskala zaščito za svoje življenje. Meni, da ji Policija Srbije ne more nuditi nikakršne zaščite. Nadalje izraža nestrinjanje z izidom predsedniških volitev v Srbiji. Pojasnjuje pa tudi, kako so v Srbiji ogroženi podnajemniki stanovanj. Sodišču predlaga, da ugotovi, da je izpodbijana odločba nična ter da zadevo vrne toženki v ponovni postopek.

3. Toženka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

4. Tožba ni utemeljena.

5. ZMZ-1 v prvem odstavku 20. člena določa, da mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite. Po oceni sodišča je toženka pravilno ugotovila, da tožnica ne izpolnjuje nobenega od teh dveh statusov. Pri tem sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določbo drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) razlogov za odločitev ne ponavlja. V nadaljevanju pa odgovarja na tožbene navedbe.

6. Sodišče ne more slediti tožbenim navedbam, da izpodbijana odločba ni izdelana dovolj strokovno. Po presoji sodišča je namreč toženka v izpodbijani odločbi dejansko stanje zelo natančno ugotovila ter navedla in pojasnila pravno podlago, kot tudi razloge za svojo odločitev.

7. V zvezi s tožbeno navedbo, da ni nobenega razloga, da tožnici tri policijske postaje v Beogradu ne bi mogle izdati nobenega dokumenta, sodišče, enako kot toženka, ugotavlja, da sta bili tožnici izdana tako osebna izkaznica kot potni list. Tožnici je bila z upravnim aktom zavrnjena zahteva, da bi prijavila prebivališče na naslovu na A. Zavrnitev prijave prebivališča pa ne pomeni isto kot neizdaja osebnega dokumenta. Nesporno je, da sta bila oba osebna dokumenta izdana, pri čemer je v potnem listu naveden kot naslov B. Sodišče zato ne more slediti navedbam, da izvorna država tožnici namenoma ne bi hotela izdati osebnih dokumentov. Torej tudi ni utemeljena tožbena navedba, da bi policijska postaja zavrnila izdajo osebne izkaznice, saj je iz priloženega in prevedenega sklepa razvidno, da je zavrnila prijavo prebivališča na naslovu v A., ne pa izdaje osebne izkaznice, kar sta dva različna pojma. V sklepu o zavrnitvi zahteve za prijavo prebivališča na A. so navedeni razlogi, zaradi katerih je bila zahteva zavrnjena, in sicer, kot izhaja iz predloženega sklepa, ker je tožnica z materjo na navedenem naslovu živela proti volji lastnika stanovanja. Navedeni so torej razlogi za odločitev, vendar je zoper sklep po tožničinih navedbah sprožen upravni spor, ki še ni rešen. O tem, ali je ta odločitev pravilna, pa bo odločilo srbsko upravno sodišče. 8. Sodišče tudi ne more slediti tožbenim navedbam, da so hoteli ukrasti tožničino identiteto. Gre namreč za pavšalne in povsem nekonkretizirane navedbe brez kakršnihkoli dokazov v tej smeri.

9. Glede vprašanja, ali je tožnica prej prejela odgovor iz kabineta ministra ali osebne dokumente, sodišče meni, da za odločitev v predmetni zadevi to ni bistvenega pomena. Dejstvo je, sta bila tožnici oba osebna dokumenta izdana.

10. Sodišče se ne strinja niti s tožbeno navedbo, češ da tožnici ni treba prijaviti vsakega grozilnega klica policiji. Glede na to, da je tožnica kot razlog preganjanja med drugim navedla tudi grozilne klice, bi morala izkazati, da ji izvorna država ni sposobna nuditi pomoči, to pa lahko izkaže le na tak način, da sleherno grožnjo prijavi. Šele v primeru neustreznega odziva organov izvorne države se nato prosilec lahko sklicuje, da mu država ni sposobna nuditi zaščite.

11. Utemeljena pa ni niti tožbena navedba, da tožnici policija Srbije ne more nuditi nikakršne zaščite, saj iz upravnega spisa zadeve izhaja, da je od organov, na katere se je obrnila, dobila odgovore na svoja vprašanja. Tako je prejela odgovor iz kabineta ministra za notranje zadeve v zvezi s svojo pritožbo. V tem odgovoru je bilo pojasnjeno, da mora zahtevo za izdajo osebne izkaznice vložiti na Policijski postaji Vračar, ker ima prijavljeno prebivališče na naslovu v Beogradu. Pojasnjeno ji je bilo, da kolikor oseba, ki je na naslovu, na katerem ima prijavljeno prebivališče, temu nasprotuje, mora o tem nujno obvestiti uslužbence policije, ko bo podala zahtevek za izdajo osebne izkaznice, to pa zaradi tega, da ji uslužbenci pomagajo pri iskanju rešitve za njeno situacijo. Tožnica je torej od pristojnih organov dobila pojasnilo, kako mora ravnati. Prav tako ni mogoče slediti navedbam, da bi bila kot podnajemnica stanovanja ogrožena.

12. V zvezi s tožbenimi navedbami, v katerih tožnica oporeka volilnim rezultatom v zvezi z volitvami za predsednika republike, pa sodišče pojasnjuje, da mora prosilec za mednarodno zaščito dokazati, da obstaja vzročna zveza med domnevnimi političnimi dogodki in preganjanjem, ki ga zatrjuje. Tožnica pa ni dokazala, da naj bi bile njene težave s pridobivanjem osebnih dokumentov oziroma prijavo prebivališča v vzročno - posledični povezavi s predsedniškimi volitvami v Srbiji. Kot je pravilno ugotovila toženka, pa samo nestrinjanje z vladajočim režimom ni zadosten razlog za priznanje mednarodne zaščite.

13. Glede očitkov, da je želel Pravno - informacijski center nevladnih organizacij plačilo za svoje storitve, iz česar smiselno izhaja tudi očitek, da ni imela možnosti pravne pomoči, pa sodišče pojasnjuje, da skladno z 9. členom ZMZ-1 dajejo podporo in zagotavljajo (za prosilce brezplačno) pravno pomoč v postopkih po tem zakonu na Upravnem sodišču RS in Vrhovnem sodišču RS svetovalci za begunce. To so fizične osebe, ki izpolnjujejo za to predpisane pogoje in so vpisane v imenik svetovalcev za begunce. Tožnica je bila najkasneje z dopisom sodišča z dne 13. 2. 2018, ko ji je bila poslana tožba v popravo, poučena o tem, da si lahko svetovalca za begunce izbere iz imenika in ga pooblasti za zastopanje.

14. Po vsem povedanem sodišče zaključuje, da je izpodbijana odločba pravilna. Zato je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. V zadevi je v skladu z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez oprave glavne obravnave. Tožnica je bila namreč že zaslišana v upravnem postopku, in sicer tako pri podaji prošnje kot tudi na osebnem razgovoru. Tako je presodilo, da njeno ponovno zaslišanje pred sodiščem ni potrebno.