Jedro

Utemeljeno tožena stranka v pritožbi uveljavlja, da sodišče prve stopnje tožniku ne bi smelo priznati razlike v plači za dejansko opravljeno višje vrednoteno delo za čas od 25. 9. 2018 dalje, ko mu je bilo pooblastilo za opravljanje dela operativnega vodje preklicano. Ker tožnik od tega dne dalje ni več imel podlage za opravljanje višje vrednotenega dela in dela operativnega vodje tudi dejansko ni več opravljal, mu je sodišče prve stopnje za ta čas neutemeljeno priznalo razliko med plačilom za to delo in plačilom, ki mu je pripadalo po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi.

Ni vsako dejstvo iz sklopa nepremoženjske škode takšno, da bi bilo za njegovo ugotovitev potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Pritožbeno sodišče se ne strinja s prvostopenjsko presojo, da glede na vrsto zatrjevane škode in na podlagi 8. člena ZDR-1 zahtevano odškodnino tožnik škode vsaj v določenem obsegu ne bi mogel dokazati brez izvedenca medicinske (konkretno psihiatrične) stroke.

Izrek

I. Pritožbama strank zoper sodbo sodišča prve stopnje v prvih odstavkih II. in III. točke izreka ter v IV. točki izreka se delno, pritožbama strank zoper odločitev o stroških postopka pa v celoti ugodi in se izpodbijani del sodbe: - spremeni tako, da se glasi: „II/1. Zavrne se tožbeni zahtevek za plačilo prikrajšanja pri plači za čas od 25. 9. 2018 do 18. 1. 2019, in sicer obračunano za vsak mesec kot razlika med bruto plačo, ki jo je tožnik prejel na delovnem mestu servisni tehnik ter bruto plačo za delovno mesto strokovni koordinator (povečano za dodatek za delovno dobo), in sicer:

1. za september 2018 - 196,01 EUR z zapadlostjo do 10. 10. 2018,

2. za oktober 2018 - 980,05 EUR z zapadlostjo do 10. 11. 2018,

3. za november 2018 - 980,05 EUR z zapadlostjo do 10. 12. 2018,

4. za december 2018 - 980,05 EUR z zapadlostjo do 10. 1. 2019,

5. za januar 2019 - 569,06 EUR z zapadlostjo do 10. 2. 2019, ter izplačilo ustreznih neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska do plačila.

III/1. Zavrne se tožbeni zahtevek za plačilo razlike nadomestila za neizrabljen letni dopust v višini 351,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje.“; - razveljavi v delu IV. točke izreka, ki se nanaša na odločitev o tožbenem zahtevku za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 3.000,00 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, ter v V. in VI. točki izreka, ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba tožene stranke zoper odločitev v prvih odstavkih II. in III. točke izreka ter pritožba tožeče stranke zoper odločitev v IV. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje zavrneta in se potrdi nespremenjeni in nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ustavilo postopek v delu, ki se nanaša na izročitev v podpis spremenjene pogodbe o zaposlitvi in razveljavitev obvestila tožene stranke z dne 21. 9. 2018 (I. točka izreka sklepa). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku plačati prikrajšanje pri plači, ki jo je prejemal od 29. 3. 2013 do 18. 1. 2019, in sicer obračunano za vsak mesec kot razliko med bruto plačo, ki jo je prejel na delovnem mestu servisni tehnik ter bruto plačo za delovno mesto strokovni koordinator (povečano za dodatek za delovno dobo), in sicer za obdobje od marca do julija 2013 v višini 1.009,31 EUR, od avgusta 2013 do julija 2014 v višini 1.014,21 EUR, od avgusta 2014 do julija 2015 v višini 1.019,11 EUR, od avgusta 2015 do julija 2016 v višini 1.024,01 EUR, od avgusta 2016 do julija 2017 v višini 1.028,91 EUR, od avgusta 2017 do februarja 2018 v višini 1.033,81 EUR, od marca do julija 2018 v višini 975,43 EUR, od avgusta do decembra 2018 v višini 980,05 EUR in za januar 2019 v višini 569,06 EUR, z zapadlostjo do 10. v mesecu za plačo prejšnjega meseca, ter mu plačati ustrezne neto zneske z obrestmi od 29. 3. 2015 dalje od posameznih neto zneskov za obdobje od marca 2013 do februarja 2015 ter obresti od posameznih neto zneskov za obdobje od marca 2015 do januarja 2019 od zapadlosti posameznega zneska do plačila (prvi odstavek II. točke izreka sodbe). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za razliko v plači od 11. 10. 2011 do 28. 3. 2013 in obresti od posameznih neto zneskov od marca 2013 do februarja 2015 od zapadlosti posameznega zneska do 28. 3. 2015 (drugi odstavek II. točke izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo, da tožniku plača razliko (v nadomestilu) za neizrabljen letni dopust v višini 351,23 EUR z obrestmi od poteka 8-dnevnega izpolnitvenega roka (prvi odstavek III. točke izreka sodbe); obrestni zahtevek od dneva izdaje sodne odločbe do dneva njene vročitve je zavrnilo (drugi odstavek III. točke izreka sodbe). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 2.212,01 EUR in odpravnine v znesku 6.636,03 EUR, obračun in odvod davkov in prispevkov ter izplačilo neto zneska z obrestmi, ter tožbeni zahtevek za plačilo 3.000,00 EUR, v primeru zamude z obrestmi (IV. točka izreka sodbe). Tožniku je naložilo, da toženi stranki plača 119,74 EUR stroškov postopka z obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (V. točka izreka sodbe). Odločilo je, da je tožena stranka zavezana za plačilo sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje v deležu 71,66 % (VI. točka izreka sodbe). Zavrglo je tožbo za obračun in odvod davkov in prispevkov od pripadajočih razlik v plači (VII. točka izreka sklepa).

2. Tožnik se pritožuje zoper IV. in V. točko izreka sodbe zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da bi sodišče moralo ugotoviti, ali so obstajali utemeljeni razlogi za odvzem dostopa do elektronskega poštnega predala na dan 20. 12. 2018, ko je podal zahtevo za odpravo kršitev pravic, ne pa, ali je bil ukrep utemeljen kadarkoli pred tem. Na vprašanje, ali bi tožnikov dostop do uporabniškega računa 20. 12. 2018 lahko predstavljal kakršnokoli varnostno tveganje za toženo stranko, je A. A. odgovoril nikalno. Zmotna je presoja, da dejstvo, da je bil tožniku dostop do elektronske pošte odvzet šele pol leta po vložitvi tožbe, kaže na to, da med dogodkoma ni povezave. Odvzem dostopa je posledica premestitve tožnika 25. 9. 2018, ta pa je posledica vložene tožbe. Tožnik je bil neenako obravnavan, saj tožena stranka ni prerekala njegovih trditev, da odvzem dostopa do elektronske pošte med bolniško odsotnostjo ni običajen ukrep. V zvezi z odločitvijo o odškodnini za nepremoženjsko škodo navaja, da je trajanje in stopnjo duševnih bolečin opisal v tretji pripravljalni vlogi in predlagal dokaze. Sodišče bi lahko samo, brez izvedenskega mnenja, na podlagi izvedenih dokazov ugotavljalo dejansko stanje in odločilo o tem zahtevku. V pritožbi zoper odločitev o stroških postopka navaja, da je del tožbe umaknil po tem, ko je bil zaradi ravnanja tožene stranke prisiljen odpovedati pogodbo o zaposlitvi. Tožena stranka v zvezi s tem delom tožbe ni imela posebnih stroškov postopka. Ker je tožbo umaknil 18. 2. 2019, tožena stranka ni upravičena do povračila stroškov postopka, nastalih po tem datumu. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ker je kot vrednost denarnega zahtevka štelo 10.000,00 EUR. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka se pritožuje zoper prva odstavka II. in III. točke izreka ter zoper V. in VI. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po določbi prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji). Navaja, da so ugotovitve sodišča o tem, ali je tožnik opravljal dela strokovnega koordinatorja, skope in nimajo opore v izvedenih dokazih. Iz izpovedi prič, tudi B. B. in C. C., ne izhaja, da je opravljal dela strokovnega koordinatorja oziroma dela, primerljiva temu delovnemu mestu. Med servisnim tehnikom in strokovnim koordinatorjem je veliko delovnih mest, ki so sistemizirana v VI. in VII. tarifnem razredu. Sodišče ni obrazložilo, zakaj je dela tožnika umestilo v VIII. tarifni razred na delovno mesto strokovni koordinator. Izpovedi B. B. in C. C. nista relevantni, ker ne poznata sistemizacije ter del strokovnega koordinatorja. D. D. je obrazloženo, glede na vsako posamezno alinejo iz opisa delovnega mesta, odgovarjala, zakaj tožnikovo delo ni ustrezalo delu strokovnega koordinatorja. Tožnik je opravljal izključno dela operativnega vodje L. (L.) po pooblastilu, in ne drugih del. Delo operativnega vodje je pri drugih delavcih (pritožba izpostavlja E. E.) obsegalo le manjši obseg njihovih del, pri tožniku pa cel obseg del. To, da so bile priče D. D., E. E. in F. F. usklajene v pisnih izjavah, ne more omajati verodostojnosti njihovih izpovedi, saj so edine lahko izpovedale o tem, kaj je obsegalo delo L. operativnega vodje in kaj delo strokovnega koordinatorja. Sodišče ni obrazložilo, zakaj je kljub dejstvu, da je bilo tožniku 25. 9. 2018 pooblastilo L. operativnega vodje preklicano, ugodilo zahtevku za izplačilo razlike v plači po tem datumu. Ker tožnik do razlike v plači za višje vrednoteno delovno mesto ni upravičen, je treba zavrniti tudi zahtevek za plačilo razlike v nadomestilu za neizrabljen letni dopust. V pritožbi zoper stroške postopka navaja, da je sodišče glede tega dela odločitve napačno določilo 15-dnevni rok za pritožbo in da je zaradi napačne odločitve o glavni stvari napačna tudi odločitev o stroških. Priglaša stroške pritožbe.

4. Obe stranki sta odgovorili na pritožbi nasprotne stranke. Prerekali sta pritožbene navedbe in predlagali pritožbenemu sodišču, naj pritožbi nasprotne stranke zavrne kot neutemeljeni. Tožnik priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožbi strank zoper odločitev o glavni stvari sta delno utemeljeni, pritožbi strank zoper odločitev o stroških postopka pa sta utemeljeni v celoti.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v mejah razlogov, ki jih uveljavljata stranki v pritožbah. Po uradni dolžnosti je pazilo na predpisane bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Glede odločitve o plačilu razlike v plači za čas od 25. 9. 2018 do 18. 1. 2019 in o plačilu razlike nadomestila za neizrabljen letni dopust je zmotno uporabilo materialno pravo. O odločitvi glede plačila odškodnine za nepremoženjsko škodo je zmotno uporabilo materialno pravo in posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje. V preostalem delu odločitve, tj. o razliki v plači od 29. 3. 2013 do 24. 9. 2018 in o odškodnini za čas odpovednega roka ter odpravnini je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik zaposlen na delovnem mestu servisni tehnik. S 1. 9. 2011 je bil premeščen v Oddelek G., v katerem je na podlagi pooblastila z dne 11. 10. 2011 prevzel naloge L. operativnega vodje. Preden je prevzel naloge operativnega vodje L., je to delo opravljal E. E., ki je bil uvrščen na delovno mesto VIII. tarifnega razreda, vsebina njegovega pooblastila glede nalog L. operativnega vodje pa je bila enaka vsebini pooblastila, ki je bilo dano tožniku. Delovno mesto L. operativni vodja ni bilo sistemizirano s pravilnikom o sistemizaciji.

**Plačilo za dejansko opravljeno delo**

8. Tožnik je trdil, da je s prevzemom dela L. operativnega vodje opravljal zahtevnejše delo od dela servisnega tehnika, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Trdil je, da je njegovo delo ustrezalo delu delovnih mest iz VIII. tarifne skupine, konkretno delovnemu mestu strokovnega koordinatorja in da je posledično upravičen do plače za to delovno mesto na podlagi 44. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik v času, ko je po pooblastilu opravljal naloge L. operativnega vodje, opravljal delo, ki je vsebinsko ustrezalo delu strokovnega koordinatorja, zato mu je prisodilo razliko v plači (razen za obdobje zastaranja terjatve).

9. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo zgolj tega, ali tožnik dejansko ni opravljal dela servisnega tehnika niti zgolj tega, ali je opravljal zahtevnejše delo od dela servisnega tehnika, kot to neutemeljeno izpostavlja tožena stranka v pritožbi. Ugotavljalo je, ali je opravljal naloge iz opisa delovnega mesta strokovni koordinator. V obrazložitvi sodbe je povzelo naloge servisnega tehnika in strokovnega koordinatorja iz opisov teh delovnih mest ter naloge L. operativnega vodje iz opisa tega dela v pooblastilu. V pritožbi tožena stranka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ni po posameznih alinejah obrazlagalo, zakaj je delo tožnika ustrezalo delovnemu mestu strokovni koordinator. Ne glede na to je sodišče prve stopnje naloge tega delovnega mesta iz opisa vsebinsko napolnilo, tako da je iz celotne obrazložitve razvidno, zakaj so dela, ki jih je tožnik dejansko opravljal, ustrezala nalogam delovnega mesta strokovni koordinator. Ker se posledično izpodbijani del sodbe lahko preizkusi, očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

10. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da je med delovnima mestoma servisni tehnik in strokovni koordinator še veliko drugih delovnih mest v VI. in VII. tarifni skupini in da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj dela, ki jih je tožnik opravljal, vsebinsko ustrezajo ravno delovnemu mestu strokovni koordinator. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz trditvene podlage tožnika (prvi odstavek 7. člena in 212. člen ZPP) in ugotavljalo, ali je dejansko opravljal dela strokovnega koordinatorja, saj je za to delovno mesto trdil, da je ustrezalo njegovemu dejanskemu delu. Tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni trdila, da bi tožnikovo delo dejansko ustrezalo kakšnemu drugemu delovnemu mestu, ampak je trdila, da je tožnik dela L. operativnega vodje opravljal v skladu z alinejo „izvajanje drugih opravil skladno z usposobljenostjo in navodili“ v okviru opisa delovnega mesta servisni tehnik. Sodišče prve stopnje tako ni imelo opore v trditvah strank, da bi ugotavljalo, ali delo tožnika ustreza kakšnemu drugemu delovnemu mestu v VI. in VII. tarifni skupini. Pritožbeno sodišče še dodaja, da delodajalec tudi sicer ne more biti uspešen z navajanjem, da je delavec delo, za katerega je ugotovljeno, da dejansko ustreza delu višje vrednotenega delovnega mesta, opravljal v okviru naloge „delo po navodilih delodajalca“ iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi, hkrati pa delavec drugih nalog svojega delovnega mesta ni opravljal. Če je situacija takšna in delavec dokaže, da je opravljal (vsa ali bistvena) dela višje vrednotenega delovnega mesta, je upravičen do plačila, predvidenega za takšno delovno mesto.1

11. Sodišče prve stopnje je pravilno sledilo izpovedim tožnika in prič B. B., C. C., H. H. in I. I., ki so potrdili, da je delo tožnika vsebinsko ustrezalo delovnim nalogam strokovnega koordinatorja. Utemeljeno ni verjelo ostalim pričam (zlasti D. D., J. J., F. F. in E. E.) in v dokazni oceni ustrezno obrazložilo, da so kategorično zanikale zahtevnost del tožnika ter njegovo delo povsem minimizirale, njihove pisne izjave pa so bile v določenih delih dobesedno skladne. Sodišče pravilno ni sledilo pričam, ki so izpovedovale, da je tožnik opravljal povsem operativno delo brez vsakršnih elementov upravljanja in koordiniranja dela, saj sta tudi zunanji izvajalec H. H. in inšpektor I. I., ki nista bila zaposlena pri toženi stranki in zato nista imela razloga pričati pristransko v njeno korist, izpovedala, da je tožnik deloval povsem samostojno, brez nadzora drugih oseb, in da je bil kot kontakt tožene stranke zadolžen za izvajanje nadgradnje sistemov, enako kot je pred tožnikom delal E. E. Da je tožnik odgovarjal za naloge L., skrbel za to storitev, koordiniral delo in razvoj, se dogovarjal z zunanjimi izvajalci, skrbel za ustrezno delovanje in skladnost sistema z zakonodajo, pripravljal dokumentacijo in poročila ter organiziral izobraževanja, kar je ustrezalo nalogam strokovnega koordinatorja, sta poleg tožnika potrdili priči B. B., ki je tožnika v odsotnosti nadomeščala, in C. C., ki je delala kot servisni tehnik. Obe sta poudarili, da se je delo tožnika bistveno razlikovalo od njunega dela in da ni šlo za operativno delo kot je delo servisnega tehnika. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje izpovedbama teh prič ne bi smelo slediti, ker nista poznali sistemizacije in nalog strokovnega koordinatorja. Iz njunih izpovedi izhaja, da sta poznali dejansko vsebino tožnikovega dela, zato je sodišče prve stopnje na njuni podlagi lahko ugotavljalo relevantna dejstva. Ali je vsebina dela, ki ga je tožnik opravljal in o kateri sta navedeni priči izpovedali, ustrezala delu strokovnega koordinatorja, pa predstavlja pravno presojo, ki je v pristojnosti sodišča. Izpoved C. C., da ji je tožnik pomagal pri reševanju operativnega dela, na katero opozarja tožena stranka v pritožbi, pa ne pomeni, da je tožnik sam opravljal tovrstno delo. Ta priča je tudi jasno izpovedala, da je tožnik pripravil gradiva za izobraževanja in skrbel za izobraževanje zunanjih zaposlenih na pošti. Iz njene izpovedi ne izhaja, na kar neutemeljeno opozarja tožena stranka v pritožbi, da priča ni vedela povedati, kako je izobraževanje potekalo. Slednje pa niti ni pomembno; bistveno je, da je bil za izobraževanja zadolžen tožnik, kar je ta priča potrdila.

12. V pritožbi tožena stranka neutemeljeno izpostavlja izpoved priče D. D., direktorice Področja K., o tem, zakaj glede na posamezne alineje iz opisa delovnega mesta strokovni koordinator delo tožnika ni ustrezalo temu delovnemu mestu. Priča je izpovedala, da L. ne spada med strateška področja tožene stranke, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz opisa delovnega mesta strokovni koordinator („spremljanje in izvajanje načrtov na različnih področjih delovanja in sodelovanje pri strateškem razvoju posameznih področij sodelovanja“) ne izhaja, da bi se zahtevalo delo na strateškem področju. Tudi glede nalog „upravljanje procesov na različnih področjih delovanja in analiziranje poslovnih procesov“ in „obvladovanje informacijskih in upravljavskih procesov na različnih področjih delovanja“ tožena stranka neutemeljeno izpostavlja izpoved te priče, da tožnik ni upravljal oziroma obvladoval _ključnih_ procesov pošte. Iz opisa delovnega mesta strokovni koordinator ni razvidno niti, da bi se za izvajanje naloge „sodelovanje v projektih oziroma vodenje projektov“ zahtevalo vodenje ključnih projektov tožene stranke ali da bi bilo za opravljanje naloge „pripravljanje načrtov, analiz in poročil s področja dela“ potrebno pripraviti dokumentacijo najmanj za direktorje področij ali celo za višje organe tožene stranke, o čemer je vse izpovedovala omenjena priča. Da je tožnik „projektiral strokovne rešitve na posameznem področju delovanja in koordiniranja dela“ in „uvajal nove standarde, orodja in tehnologije“ in da ni opravljal zgolj operativnega dela, kot je izpovedovala omenjena priča, izhaja iz izpovedi B. B., C. C. in H. H. Da je pretežni del nalog delovnega mesta strokovni koordinator vsebinsko primerljiv nalogam L. operativnega vodje, izhaja nenazadnje že iz primerjave opisa tega delovnega mesta in pooblastila, kar še dodatno potrjuje neutemeljenost pritožbe tožene stranke.2

13. Dejstvo, na katerega opozarja tožena stranka v pritožbi, tj. da je E. E. poleg dela L. operativnega vodje opravljal še delo po svoji pogodbi o zaposlitvi, tožnik pa v celoti le delo L. operativnega vodje, ne kaže na nepravilnost odločitve sodišča prve stopnje. Nasprotno, dejstvo, da tožnik svojega dela po pogodbi o zaposlitvi sploh ni več opravljal3 (kar je potrdila tudi D. D. v pisni izjavi), potrjuje utemeljenost tožbenega zahtevka za plačilo za dejansko opravljeno delo.

14. Utemeljeno pa tožena stranka v pritožbi uveljavlja, da sodišče prve stopnje tožniku ne bi smelo priznati razlike v plači za dejansko opravljeno višje vrednoteno delo za čas od 25. 9. 2018 dalje, ko mu je bilo pooblastilo za opravljanje dela L. operativnega vodje preklicano. Ker tožnik od tega dne dalje ni več imel podlage za opravljanje višje vrednotenega dela in dela L. operativnega vodje tudi dejansko ni več opravljal, mu je sodišče prve stopnje za ta čas neutemeljeno priznalo razliko med plačilom za to delo in plačilom, ki mu je pripadalo po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke v tem delu ugodilo in na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP izpodbijano sodbo v prvem odstavku II. točke izreka spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevek za plačilo razlike v plači za obdobje od 25. 9. 2018 do 18. 1. 2019, obračunano za vsak mesec kot razliko med bruto plačo, ki jo je prejel na delovnem mestu servisni tehnik ter bruto plačo za delovno mesto strokovni koordinator (povečano za dodatek za delovno dobo), ter izplačilo ustreznih neto zneskov z obrestmi od zapadlosti posameznega zneska do plačila. Po izračunu pritožbenega sodišča je tožena stranka dolžna tožniku za mesec september 2018 plačati namesto 980,05 EUR bruto zgolj 784,04 EUR bruto, kolikor znese sorazmerni del za 16 delovnih dni (tj. do 24. 9. 2018) glede na neprerekan tožnikov izračun prikrajšanja.4 Za ta mesec je zato neutemeljen glavnični tožbeni zahtevek za plačilo 196,01 EUR bruto.

15. V odgovoru na pritožbo tožene stranke tožnik neutemeljeno opozarja na stališča Vrhovnega sodišča RS v zadevah VIII Ips 222/2012, VIII Ips 223/2012, VIII Ips 224/2012 in VIII Ips 226/2012. Te sodne odločbe so bile izdane v sporih o prenehanju delovnega razmerja, ki so obravnavala drugačna pravna vprašanja, zato stališč Vrhovnega sodišča RS ni mogoče neposredno uporabiti v obravnavanem sporu.5 Z dejanskim opravljanjem drugega (višje vrednotenega) dela ne pride do spremembe v vsebini sklenjene pogodbe o zaposlitvi, zato delavec ne more uspeti z zahtevkom za ugotovitev obstoja delovnega razmerja z drugačno vsebino, ampak je upravičen zgolj do pravic zaradi opravljanja dela drugega delovnega mesta.

16. V preostalem je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožene stranke zoper ugodilni del odločitve o razliki v plači in odločitev potrdilo (353. člen ZPP).

**Nadomestilo za neizrabljen letni dopust**

17. Sodišče prve stopnje je v posledici odločitve, da je tožnik upravičen do plače za višje vrednoteno delovno mesto, ugodilo (razen v delu obrestnega zahtevka) zahtevku za plačilo razlike nadomestila za neizrabljeni letni dopust. Ugotovilo je, da sta stranki ob prenehanju delovnega razmerja na podlagi 164. člena ZDR-1 sklenili sporazum o nadomestilu za neizrabljeni letni dopust (za leto 2018) za osem dni v višini 453,13 EUR, pri čemer sta pri izračunu upoštevali plačilo, ki ga je tožnik prejemal po pogodbi o zaposlitvi za servisnega tehnika. Na podlagi citiranega člena ZDR-1 se delavec in delodajalec lahko dogovorita o denarnem nadomestilu za neizrabljeni letni dopust le ob prenehanju delovnega razmerja. Ker tožnik ob prenehanju delovnega razmerja dne 18. 1. 2019 glede na zgoraj obrazloženo ni bil upravičen do plače za višje vrednoteno delovno mesto, je neutemeljen njegov zahtevek za plačilo razlike do višjega nadomestila za neizrabljeni letni dopust. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke v tem delu ugodilo in na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP prvi odstavek III. točke izreka spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

**Odškodnina za čas odpovednega roka in odpravnina**

18. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, je tožniku delovno razmerje prenehalo na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 1. 2019, ki jo je podal na podlagi 7. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR-1 (tj. iz razloga, ker delodajalec delavcu ni zagotavljal enake obravnave v skladu s 6. členom ZDR‑1). Tožnik je kot razlog za izredno odpoved navedel, da mu je bil neutemeljeno onemogočen dostop do osebnega elektronskega poštnega predala, s čimer je bila kršena prepoved diskriminacije in kar je predstavljalo povračilen ukrep tožene stranke. Kot osebno okoliščino, ki je bila po njegovem mnenju razlog za postopanje tožene stranke, je navedel predmetni sodni postopek. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da mu tožena stranka dostopa do elektronske pošte ni onemogočila zaradi sproženega sodnega postopka in presodilo, da ne gre za povračilni ukrep. Razlog za onemogočen dostop je bil varnostne narave in tožnikovo obnašanje ter njegova reakcija na sestanku 25. 9. 2018, ko je izvedel, da mu je preklicano pooblastilo za opravljanje dela L. operativnega vodje in da bo premeščen. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo tožniku na sestanku pojasnjeno, da bo premeščen, zato je bil pozvan k primopredaji, vendar se o njej niso uspeli dogovoriti, ker je tožnik razburjen in v naglici sestanek zapustil in odšel domov. Ker so se bali, da bi tožnik, ki je službeni računalnik vzel s sabo, z njega zbrisal kakšne vsebine in s tem toženi stranki povzročil škodo, so se odločili za blokado dostopa do uporabniškega računa. Po presoji sodišča prve stopnje dejstvo, da je tožnik tožbo v predmetnem postopku vložil že 29. 3. 2018, dostop do elektronskega poštnega predala pa mu je bil onemogočen šele 25. 9. 2018, to je na dan sestanka, dodatno kaže na to, da odvzem dostopa do elektronskega poštnega predala ne predstavlja diskriminatornega oziroma povračilnega ukrepa tožene stranke.

19. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo ugotavljati, ali so utemeljeni razlogi za odvzem dostopa obstajali na dan 20. 12. 2018, ko je podal zahtevo za odpravo kršitve pravic v skladu z drugim odstavkom 111. člena ZDR-1, in ne, ali so obstajali na dan odvzema. Tožnik je v izredni odpovedi navedel, da mu je bil dostop do elektronskega poštnega predala odvzet na dan 25. 9. 2018 in da to predstavlja diskriminatorni in povračilni ukrep. Glede na to, da je tožnik sam trdil, da je do kršitve prišlo takrat, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotavljalo, ali je bil ta očitek iz izredne odpovedi utemeljen na navedeni dan. Posledično je neutemeljeno tudi pritožbeno opozarjanje na izpoved priče A. A., da na dan 20. 12. 2018 tožnikov dostop do uporabniškega računa ne bi predstavljal varnostnega tveganja.

20. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da dejstvo, da je med vloženo tožbo (ta je bila toženi stranki vročena 5. 4. 2018) in odvzemom dostopa minilo več mesecev, dodatno kaže, da med dogodkoma ni vzročno-posledične povezave in da je bil dejanski razlog za odvzem v obnašanju oziroma reakciji tožnika na sestanku 25. 9. 2018. Ali je bila premestitev posledica vložene tožbe, pa z vidika presoje zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnika ni relevantno.

21. Tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da tožena stranka ni zanikala njegovih trditev, da odvzem dostopa do elektronske pošte med bolniško odsotnostjo ni običajen ukrep proti delavcu. Tudi to dejstvo v tem sporu ni odločilno, saj tožnik niti v izredni odpovedi niti v postopku pred sodiščem prve stopnje ni trdil, da mu je bil dostop odvzet zaradi bolniške odsotnosti.6 Posledično je neutemeljeno tudi pritožbeno izpostavljanje izpovedi priče A. A., da mu niso znani odvzemi dostopa do elektronske pošte med bolniško odsotnostjo.

22. Ker tožnikova izredna odpoved pogodbe zaposlitvi ni bila podana iz utemeljenega razloga, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbena zahtevka za izplačilo odškodnine za čas odpovednega roka in odpravnine, uveljavljana na podlagi tretjega odstavka 111. člena ZDR-1. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožnika v tem delu zavrnilo in to izpodbijano odločitev potrdilo (353. člen ZPP).

**Odškodnina za nepremoženjsko škodo**

23. Z zmotnimi razlogi in zato tudi najmanj preuranjeno je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 3.000,00 EUR. Tožnik ga je utemeljeval z navedbami, da je preklic pooblastila za opravljanje nalog L. operativnega vodje ter premestitev nazaj na delovno mesto servisni tehnik, do katere je prišlo na sestanku 25. 9. 2018, predstavljalo povračilni ukrep tožene stranke in da gre pri takšnem ravnanju za kršitev prepovedi diskriminacije, nadlegovanja in trpinčenja na delovnem mestu. Zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke mu je po njegovih navedbah nastala nepremoženjska škoda, in sicer je po sestanku utrpel akutno stresno reakcijo, zaradi katere je moral obiskati osebno zdravnico, ki mu je predpisala jemanje pomirjeval in mu odobrila bolniški stalež, v katerem je bil skoraj štiri mesece. V tem času je večkrat obiskal psihiatra, ki mu je predpisal jemanje pomirjeval in antidepresivov. Trpel je za motnjami spanja, morami, imel je odpor do tožene stranke in poštnih poslovalnic, imel je občutek manjvrednosti in napade tesnobe. Uveljavljal je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine na podlagi 8. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje ga je zavrnilo z obrazložitvijo, da tožnik ni podal dokazov, s katerimi bi utemeljeval nastanek škode na psihičnem zdravju in da škode ni moglo ugotoviti, saj bi bilo za to potrebno strokovno znanje izvedenca psihiatrične stroke. Ker sodišče ni ugotovilo škode kot ene od predpostavk odškodninske odgovornosti, se z ostalimi (protipravnost, vzročna zveza, krivda) ni ukvarjalo.

24. Pravila pravdnega postopka stranki praviloma ne narekujejo dokaza, s katerim mora dokazovati posamezen element odškodninske odgovornosti, vendar to velja le, če za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva ni potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. V nasprotnem primeru se izvede dokaz z izvedencem (243. člen ZPP). Pri ugotavljanju vsebine in obsega nepremoženjske škode iz 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji) ter iz 8. člena ZDR-1 ne gre vselej za dejstva, ki jih je mogoče ugotoviti le z izvedencem.7 Ni namreč vsako dejstvo iz sklopa nepremoženjske škode takšno, da bi bilo za njegovo ugotovitev potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga.

25. Pritožbeno sodišče se ne strinja s prvostopenjsko presojo, da glede na vrsto zatrjevane škode in na podlagi 8. člena ZDR-1 zahtevano odškodnino tožnik škode vsaj v določenem obsegu ne bi mogel dokazati brez izvedenca medicinske (konkretno psihiatrične) stroke. Sodišče prve stopnje neutemeljeno izpostavlja zgolj akutno stresno reakcijo kot nastalo škodo. Iz tožnikovih navedb, povzetih zgoraj, je namreč razvidno, da je zatrjeval širši spekter nastale nepremoženjske škode, ki naj bi mu nastal zaradi kršitve prepovedi diskriminacije, nadlegovanja in trpinčenja, zato se je sodišče prve stopnje neustrezno osredotočilo zgolj na domnevno postavljeno diagnozo akutne stresne reakcije. Tudi s tožbenim zahtevkom tožnik uveljavlja odškodnino na podlagi 8. člena ZDR-1, ki v skladu s sodno prakso ureja posebno obliko nepremoženjske škode.8 V pritožbi tožnik utemeljeno navaja, da je v tretji pripravljalni vlogi predlagal dokaze za ugotovitev obstoja in obsega zatrjevane škode, in sicer svoje zaslišanje ter listinske dokaze (ambulantna kartona z dne 27. 11. 2018 in 20. 12. 2018). Z izvedbo predlaganih dokazov bi sodišče prve stopnje lahko ugotavljalo, ali je tožniku nastala zatrjevana nepremoženjska škoda – z izjemo zatrjevane akutne stresne reakcije, katere sodišče prve stopnje brez strokovnega znanja izvedenca res ne more ugotoviti.

26. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika v tem delu ugodilo, razveljavilo odločitev v delu IV. točke izreka sodbe, ki se nanaša na plačilo nepremoženjske škode 3.000,00 EUR z obrestmi, ter na podlagi 355. člena ZPP zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zaradi zmotnega materialnopravnega stališča je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno tako glede obstoja škode kot glede ostalih predpostavk odškodninske odgovornosti. Pritožbeno sodišče je ocenilo, da bi bilo glede na obseg še neugotovljenih dejstev v nasprotju z namenom instančnega sojenja, če bi samo dopolnjevalo postopek v takšnem obsegu (glede celotnega temelja in višine odškodninskega zahtevka). To bi bilo neekonomično tudi z vidika dejstva, da imata obe stranki prebivališče oziroma sedež na območju sodišča prve stopnje. Glede na datum vložitve tožbe tudi ne bo prišlo do hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

**O stroških postopka**

27. Zaradi delne razveljavitve odločitve o glavni stvari je pritožbeno sodišče v celoti na pritožbo obeh strank razveljavilo tudi odločitvi o stroških postopka v V. in VI. točki izreka sodne odločbe, saj sta odvisni od končnega uspeha strank v postopku.

28. Kljub temu pritožbeno sodišče odgovarja na bistvene pritožbene navedbe strank v zvezi z odločitvijo o stroških postopka, zavzeta stališča pritožbenega sodišča pa naj sodišče prve stopnje upošteva pri ponovni odločitvi o stroških postopka.

29. Pritožbena navedba tožene stranke, da je bil v pravnem pouku določen napačen rok za pritožbo, je pravilna, vendar pa ni odločilna, saj tožena stranka roka za vložitev pritožbe ni zamudila.

30. V pritožbi tožnika izpostavljeno dejstvo, da je del tožbe umaknil po tem, ko je bil zaradi ravnanja tožene stranke prisiljen sam odpovedati pogodbo o zaposlitvi, z vidika povrnitve stroškov postopka glede na določbo prvega odstavka 158. člena ZPP ni relevantno. Tožnik pa utemeljeno opozarja na nepotrebnost vseh stroškov tožene stranke, priglašenih v zvezi z umaknjenima tožbenima zahtevkoma za izročitev nove pogodbe o zaposlitvi in za razveljavitev obvestila tožene stranke z dne 21. 9. 2018.9 V skladu s prvim odstavkom 155. člena ZPP sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste, ki so bili potrebni za pravdo. Tožena stranka se je do zahtevka za izročitev nove pogodbe o zaposlitvi opredelila v odgovoru na tožbo, v prvi pripravljalni vlogi pa v pretežni meri le ponavljala svoje navedbe. Do zahtevka za razveljavitev obvestila tožene stranke, ki ga je tožnik postavil z drugo pripravljalno vlogo, se je tožena stranka opredelila zgolj v drugi pripravljalni vlogi. Na prvem naroku za glavno obravnavo pa zadeva posebej v zvezi s tem zahtevkom ni bila obravnavana. Tožnik v pritožbi utemeljeno navaja tudi, da je zahtevek za izročitev nove pogodbe o zaposlitvi umaknil že s tretjo pripravljalno vlogo z dne 18. 2. 2019 in ne šele s četrto pripravljalno vlogo z dne 14. 10. 2019. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je treba na podlagi 15/1c tarifne številke Odvetniške tarife (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadaljnji) tarifo za zastopanje delodajalca zvišati za 100 %. Iz ustaljene sodne prakse pritožbenega sodišča namreč izhaja, da te določbe ni mogoče uporabiti na način, da bi bil delavec zavezan delodajalcu povrniti višje stroške postopka, kot jih nosi sam.10

31. Ni pa utemeljeno pritožbeno zavzemanje tožnika, da bi sodišče prve stopnje moralo pri odločanju o stroških, nastalih v zvezi z denarnim zahtevkom, že od začetka spora dalje upoštevati kot vrednost spornega predmeta znesek, ki je bil določen v kasnejši specifikaciji tožbenega zahtevka, tj. 100.514,34 EUR. Tožnik je namreč v tožbi vrednost spornega predmeta določil v višini 10.000,00 EUR in kot takšno jo je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo do naknadne specifikacije tožbenega zahtevka.

32. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

1 Smiselno prim. VIII Ips 123/2016. 2 Prim. naloga „spremljanje in izvajanje načrtov na različnih področjih delovanja in sodelovanja pri strateškem razvoju posameznih področij delovanja“ v opisu delovnega mesta in naloga „skrb za strategijo delovanja“ v pooblastilu; naloga „projektiranje strokovnih rešitev na posameznih področjih delovanja in koordiniranje dela“ v opisu delovnega mesta in naloga „koordiniranje operativnega dela v okviru L.“ v pooblastilu; naloga „uvajanje novih standardov, orodij in tehnologij“ v opisu delovnega mesta in naloga „skrb za implementacijo novih postopkov v L.“ v pooblastilu. 3 Z izjemo neodločilne naloge „izvajanje drugih opravil skladno z usposobljenostjo in navodili“. 4 980,05 EUR deljeno 20 dni (kolikor je bilo vseh delovnih dni v septembru 2018) in pomnoženo s 16 dni znaša 784,04 EUR. 5 Prim. Pdp 152/2020. 6 Tožnik je v svoji tretji pripravljalni vlogi izrecno navedel, na kar pravilno opozarja že sodišče prve stopnje, da „tožnik sicer ne trdi, da mu je dostop do elektronske pošte onemogočen zaradi bolniškega staleža“ ter da „je pravi razlog za ukrep povezan s predmetnim sodnim postopkom.“ 7 Smiselno prim. II Ips 155/2017 in II Cp 1505/2020. 8 Vrhovno sodišče RS je v zadevi VIII Ips 127/2018 takšno stališče zavzelo v zvezi z odškodnino zaradi nezagotavljanja varstva pred trpinčenjem, vendar ni videti razumnega razloga, da ne bi bilo mogoče stališča uporabiti tudi v zvezi z odškodnino zaradi neenake obravnave (diskriminacije). 9 Gre za obvestilo, da bo tožnik od 1. 10. 2018 dalje opravljal delo servisnega tehnika. 10 Prim. Pdp 683/2018, Pdp 734/2019, Pdp 736/2019 in Pdp 628/2021.