Jedro

Upnik s predhodno odredbo pridobi zgolj pogojno zastavno pravico, in sicer pod odložnim pogojem, da bo upnik izpolnil pogoje za dovolitev izvršbe za izterjavo terjatve, v zavarovanje katere je bila izdana predhodna odredba, in hkrati pod razveznim pogojem, ki nastopi, če v 15 dneh od dneva, ko se izteče čas, za katerega je bila izdana predhodna odredba, niso izpolnjeni pogoji za izvršbo. Ker je z začetkom stečajnega postopka nad toženo stranko postalo gotovo, da tožeča stranka pogoja za dovolitev izvršbe za izterjavo terjatve, v zavarovanje katere je bila izdana predhodna odredba, ne bo izpolnila, je s tem uresničen razvezni pogoj, pod katerim je bila s predhodno odredbo pridobljena zastavna pravica. Takšna pogojna zastavna pravica je zato z začetkom stečajnega postopka nad toženo stranko prenehala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh toženi stranki povrniti 420,41 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom z dne 3. 2. 2014 ustavilo postopek zavarovanja s predhodno odredbo po sklepu istega sodišča, opr. št. I Pg 384/2012, z dne 4. 10. 2013 v zvezi s sklepom z dne 10. 12. 2013 in razveljavilo opravljena dejanja v postopku zavarovanja. Svojo odločitev je utemeljilo na določbi 4. točke tretjega odstavka 132. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP) ter na dejanski ugotovitvi, da je bil dne 9. 1. 2014 začet stečajni postopek zoper toženo stranko.

2. V pritožbenem roku je zoper sklep z dne 3. 2. 2014 pritožbo vložila tožeča stranka. Uveljavljala je pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, nepopolnega ter zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka v zvezi z ZIZ. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da postopek zavarovanja prekine in pred ustavnim sodiščem skladno z določbami 23. člena ZUstS začne postopek za presojo ustavnosti določbe 4. točke tretjega odstavka 132. člena ZFFPIPP.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijani sklep potrdi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je tožeča stranka v teku pravdnega postopka na plačilo denarne terjatve 30.412,58 EUR 3. 10. 2013 pri prvostopenjskem sodišču vložila predlog za izdajo predhodne odredbe zaradi zavarovanja denarne terjatve, ki je predmet pravdnega postopka. Prvostopenjsko sodišče je 4. 10. 2013 predlogu tožeče stranke v pretežnem delu ugodilo in izdalo predlagano predhodno odredbo s prepovedjo organizacijam za plačilni promet izplačati toženi stranki ali komu drugemu po njenem nalogu z njenih računov ali depozitov na teh računih denarne zneske do višine zavarovane terjatve. Tožena stranka je zoper izdano predhodno odredbo 18. 10. 2013 vložila ugovor, o katerem je prvostopenjsko sodišče odločilo 10. 12. 2013 na ta način, da je ugovor zavrnilo. Tožena stranka je zoper sklep o zavrnitvi ugovora dne 24. 12. 2013 vložila pritožbo, o kateri pa ni bilo odločeno, saj je bil nad toženo stranko 9. 1. 2014 začet stečajni postopek.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedeni dejanski okvir v celoti potrjuje pravilnost odločitve prvostopenjskega sodišča. Pravno zmotno je pritožbeno sklicevanje, da naj bi tožeča stranka že pred začetkom stečajnega postopka, to je pred 9. 1. 2014 pridobila ločitveno pravico na zarubljenih sredstvih na transakcijskih računih tožene stranke na podlagi izdane predhodne odredbe. Kot je bilo že pojasnjeno, sklep o izdani predhodni odredbi do začetka stečajnega postopka nad toženo stranko niti še ni bil pravnomočen, saj je bila s strani tožene stranke vložena pritožba zoper sklep prvostopenjskega sodišča z dne 10. 12. 2013 o zavrnitvi ugovora zoper izdano predhodno odredbo. Poleg tega pa tožeča stranka v pritožbi pravno zmotno pripisuje sklepu o izdaji predhodne odredbe nepogojne učinke pridobitve ločitvene pravice že z izdajo samega sklepa oziroma z izvršenim rubežem sredstev na transakcijskem računu tožene stranke. V sodni praksi je že dalj časa prevladujoče izoblikovano stališče, da pridobi upnik s predhodno odredbo zgolj pogojno zastavno pravico, in sicer pod odložnim pogojem, da bo upnik izpolnil pogoje za dovolitev izvršbe za izterjavo terjatve, v zavarovanje katere je bila izdana predhodna odredba, in hkrati pod razveznim pogojem, ki nastopi, če v 15 dneh od dneva, ko se izteče čas, za katerega je bila izdana predhodna odredba, niso izpolnjeni pogoji za izvršbo (drugi odstavek 264. člena ZIZ). Ker je z začetkom stečajnega postopka nad toženo stranko postalo gotovo, da tožeča stranka pogoja za dovolitev izvršbe za izterjavo terjatve, v zavarovanje katere je bila izdana predhodna odredba, ne bo izpolnila, je s tem uresničen razvezni pogoj, pod katerim je bila s predhodno odredbo pridobljena zastavna pravica. Takšna pogojna zastavna pravica je zato z začetkom stečajnega postopka nad toženo stranko prenehala. Pravno zmotno je zato sklicevanje tožene stranke v pritožbi, da naj bi bil podan dejanski stan iz 2. točke tretjega odstavka 132. člena ZFPPIPP, saj je upoštevajoč navedene razloge prvostopenjsko sodišče pravilno postopalo v smislu 4. točke tretjega odstavka 132. člena ZFPPIPP.

7. Pravno zmotno je tudi sklicevanje pritožnika, da naj bi v položaj tožeče stranke neutemeljeno posegel zakon z navedeno določbo 4. točke tretjega odstavka 132. člena ZFPPIPP, ki je bila v zakon vnesena z novelo F, ki je pričela veljati 7. 12. 2013. Večinsko uveljavljana sodna praksa je že pred uveljavitvijo novele ZFPPIPP-F razlagala določbe 131. in 132. člena ZFPPIPP v navedenem smislu, da upnik na podlagi predhodne odredbe zoper dolžnika pridobi zgolj pogojno ločitveno pravico (glej VSK II Ip 388/2013, VSL I Cpg 938/2013, VSK Cpg 71/2013, VSL I Cpg 1387/2012 in druge). To pomeni, da zakonodajalec z umestitvijo 4. točke tretjega odstavka 132. člena ZFPPIPP v novelo ZFPPIPP-F sploh ni spreminjal zakonskega okvira pridobitve ločitvene pravice na podlagi predhodne odredbe, temveč je zgolj jasno opredelil postopanje sodišča v postopku zavarovanja potem, ko je nad dolžnikom začet stečajni postopek.

8. Neutemeljen je tudi predlog pritožnika pritožbenemu sodišču, da naj prekine postopek odločanja o pritožbi in naj začne postopek za presojo ustavnosti navedene 4. točke tretjega odstavka 132. člena ZFPPIPP. Kot rečeno, navedena sprememba ne pomeni retroaktivnega učinka oziroma posega v položaj tožeče stranke, ki ga je pridobila na podlagi izdanega sklepa o predhodni odredbi z dne 3. 10. 2013. Po prepričanju pritožbenega sodišča namreč ravno ta določba izenačuje položaj upnikov, ki do začetka stečajnega postopka še niso pridobili ločitvene pravice, s položajem preostalih navadnih upnikov v stečajnem postopku. Načelo enakega obravnavanja upnikov pa je temeljno načelo, uveljavljeno v stečajnem postopku (46. člen ZFPPIPP).

9. Pritožnik se v pritožbi tudi sklicuje, da naj bi ves čas postopka zatrjeval, da je bil stečaj nad toženo stranko pričakovan in da se je ravno iz tega razloga poslužil zavarovanja s predhodno odredbo. V kolikor so dejansko že pred tem obstajali stečajni razlogi, bi tožeča stranka svoj položaj lahko zavarovala tudi s predlogom za začetek stečajnega postopka nad toženo stranko v smislu 3. točke prvega odstavka 231. člena ZFPPIPP.

10. Ker sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijanega sklepa ni ugotovilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

11. Tožeča stranka ni uspela s pritožbo in je dolžna povrniti nastale stroške pritožbenega postopka toženi stranki in sicer v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi, nagrado za redno pravno sredstvo – tar. št. 3468 (324,60 EUR), materialne stroške po tar. št. 6002 (20,00 EUR), vse skupaj povečano za 22 % DDV.