Jedro

Določba 158. člena ZPP se nanaša na procesni položaj, ko tožnik tožbo dejansko umakne, kadar pa je postopek končan zaradi fikcije umika, jo je mogoče uporabiti analogno, če so za to izpolnjeni pogoji in t.j. da je dejanski stan v bistvu enak kot pri resničnem umiku tožbe.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Prvo sodišče je z izpodbijanim sklepom tožeči stranki N. B. kot dediču pokojne M. B. naložilo, naj v 8-ih dneh toženi stranki povrne pravdne stroške v znesku 116.787,00 SIT z zakonitmi zamudnimi obrestmi od 13.10.1999 dalje. Proti sklepu se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik ter sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritožnik najprej pojasnjuje, zakaj je do konca postopka sploh prišlo. V obravnavani zadevi je šlo namreč za motenje posesti, ki jo je pokojnica imela na stanovanju na podlagi užitka - osebne služnosti. Ker so osebne služnosti vezane na določeno osebo, pritožnik kot dedič niti ni imel pravnega interesa za nadaljevanje zadeve. Nadalje navaja, da sploh ni stranka postopka. Poleg tega bi naj pritožnik tudi ne bil edini dedič po pokojni tožnici. Nazadnje pa navaja, da je za morebitne stroške odgovoren kvečjemu kot dedič za zapustnikove dolgove, pri čemer pa bi bilo potrebno upoštevati, da dedič odgovarja za dolgove le do višine zapuščine, katere vrednosti pa sodišče ni ugotavljalo. Pritožba je utemeljena. V obravnavani zadevi je bil postopek končan po tem, ko je sodišče štelo tožbo za umaknjeno (fikcija umika), ker nobena stranka po štirih mesecih mirovanja postopka ni predlagala njegovega nadaljevanja. Ker pa v postopku nastanejo stroški, je potrebno na zahtevo stranke o njih odločiti. Materialnopravne določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) o stroških takšnega položaja izrecno ne urejajo. V večini primerov pride ob fikciji umika v poštev analogna uporaba 158.člena ZPP, ki vsebuje pravilo, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti njene pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Uporaba analogije je utemeljena takrat, kadar je nek dejanski primer, ki ga pravno pravilo neposredno ne ureja, v svojih bistvenih značilnostih podoben dejanskim stanom, ki so pravno urejeni. Razlog je v tem, ker naj pravo na v bistvenem enako dejansko stanje tudi navezuje enake posledice. V primeru fikcije umika tožbe bo običajno uporaba določbe o stroških, kadar gre za dejanski umik (torej 158.člena ZPP) utemeljena tedaj, kadar se dejanska stanova prekrivata v tem, da je (v trostranem razmerju tožnik-sodišče-toženec) stranka, ki je postopek sprožila in s tem povzročila stroške nasprotni stranki, tista, ki mora z ustreznimi zahtevki in predlogi skrbeti za nadaljevanje postopka; v primeru njene pasivnosti pa jo doleti ta sankcija, da mora nasprotni stranki povrniti stroške, ki jih ji je povzročila s postopkom. V obravnavani zadevi pa te podobnosti ni in je zato tudi uporaba analogije neutemeljena. Prvič, pritožnik N. B. sploh ni stranka v postopku zaradi motenja posesti. Tožeča stranka je bila pokojna M. B., pritožnik N. B. pa je njen dedič. Ker je šlo v tem postopku za motenje posesti, ki je izviralo iz osebne služnosti, tudi pritožnik N. B. le-te ni dedoval, saj je ta vezana na določeno osebo in tako tudi ni postal posestnik s trenutkom zapustničine smrti. Iz tega nadalje sledi, da za obravnavano zadevo niti ni bil in ni mogel biti aktivno legitimiran. V kolikor bi pri tožbi vztrajal, bi moralo sodišče tožbo celo zavreči. Pritožnik N. B. bi kot dedič premoženjskih pravic sicer lahko vztrajal pri stroškovnem delu zahtevka, vendar pa je to zgolj njegovo upravičenje, katerega neuveljavljanje ne more imeti drugih posledic kot te, da mu stroški ne bodo povrnjeni ali povedano drugače: če pritožnik ni vztrajal pri zahtevi za povračilo stroškov postopka, to še ne pomeni, da s tem priznava stroške nasprotne stranke. Ker pritožnik ni bil stranka postopka, tudi ne odgovarja za stroške postopka kot stranka, marveč kot dedič za zapustnikove dolgove. Vprašanja, ali je tožena stranka do povrnitve stroškov postopka upravičena ali ne, pa, kot je bilo že prej pojasnjeno, ni mogoče presojati v skladu z določbo 158.člena ZPP. Ker je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na pravilo navedene določbe, je napačno uporabilo materialno pravo. Zaradi napačne uporabe materialnega prava pa je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Odločitev o stroških je namreč odvisna od vprašanja, ali je bila tožba potrebna ali ne. Ker je ostalo dejansko stanje v tem delu nerazčiščeno, je bilo potrebno izpodbijani sklep razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje (3.točka 365.člena ZPP). V novem postopku naj prvo sodišče, če bo tožena stranka vztrajala na zahtevku, ugotovi, ali je bila tožba potrebna, torej dejstva, od katerih je odvisna utemljenost stroškovnega zahtevka. Obenem je potrebno opozoriti še na to, da N. B. odgovarja kot dedič tožnice, torej kot dedič za zapustnikove dolgove in je njegova obveznost limitirana z višino vrednosti zapuščine.