Jedro

Vrhovno sodišče je doslej že večkrat odločalo o zamenjavi stanovanj, ki ležijo na območju različnih bivših jugoslovanskih republik in je prišlo do zamenjave po osamosvojitvi Republike Slovenije dne 25.6.1991. Izoblikovala se je enotna sodna praksa, po kateri so zamenjave stanovanj po 25.6.1991 postale razmerja z mednarodnim elementom. Zanje bi veljalo notranje pravo, zapisano v ZSR samo tedaj, če bi nanj napotile norme mednarodnega zasebnega prava. Toda niti ZSR, niti Zakon o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (ZUKZ, Ur. list SFRJ, št. 34/82, p. 72/82), niti kaka mednarodna pogodba, ki bi zavezovala Republiko Slovenijo, takih razmerij niso urejali. Zato so sodišča štela pogodbe o zamenjavi stanovanj med tujimi državami za nične po določilu 103. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. list SFRJ, št. 29/78 do 57/89) in so lastnikom stanovanj izpolnjevala izpraznitvene tožbene zahtevke.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka izprazniti dvoinpol sobno stanovanje št. 15 v IV. nadstropju stanovanjske hiše v L. in ga izročiti tožeči stranki. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki 35.194,00 tolarjev.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi drugostopenjskega sodišča je v zvezi s sodbo prvostopenjskega sodišča pravočasno vložila revizijo tožena stranka. Uveljavlja razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga razveljavitev izpodbijanih sodb in vrnitev zadeve v novo sojenje. Po njenem sta sodišči zmotno uporabili materialno pravo, zato ker nista upoštevali določila 22. člena ustave (URS, Ur. list RS, št. 33/91-I), ki vsakomur zagotavlja enako varstvo pravic, in 78. člena URS, ki državi nalaga, da mora ustvarjati možnosti, da si državljani pridobijo primerno stanovanje. Zato tožena stranka trdi, da bi morala država Republika Slovenija po 25.6.1991 v skladu z 9. členom Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (UZITUL, Ur. list RS, št. 1/91-I) postopoma, do konca leta 1993 prevzeti v upravljanje premoženje bivše JLA ter je bila pogodba o zamenjavi stanovanj z dne 22.9.1991 oziroma 3.12.1991 zakonita in veljavna. Poleg tega opozarja, da je bil toženkin bivši soprog D. D. komercialist pri podjetju A. A., da je imel stanovanje tega podjetja v L. ter da ga je zamenjal za stanovanje v lasti vojaškega stanovanjskega fonda v P. tedaj, ko je bil razporejen na dela in naloge predstavnika A.A. v P. Ko A. A. zaradi spremenjenih razmer predstavništva v P. ni več potrebovala, je bil ponovno razporejen na dela komercialista v L. in tedaj je prišlo do ponovne, tokrat sporne zamenjave stanovanj. Zato tožena stranka meni, da bi moralo sodišče uporabiti določila Zakona o stanovanjskih razmerjih (ZSR, Ur. list SRS, št. 35/82 in 18/84) ter ugotoviti, da je bila zamenjava stanovanj zakonita. Upoštevati bi moralo še, da je bil v zadevi I P 775/92 sprožen postopek za izpraznitev stanovanja proti D. D. pravnomočno zavrnjen in ne bi smelo v ponovljenem postopku proti toženki uporabljati drugačnih meril. Na koncu se sklicuje na vse svoje navedbe, ki jih je podala pred sodiščem prve stopnje v tem postopku in v postopku proti njenemu bivšemu možu, poudarja, da je na podlagi sporazuma ob razvezi pridobila imetništvo stanovanjske pravice in da v spornem stanovanju prebivata poleg nje še dva polnoletna otroka, vsi državljani Republike Slovenije.

Revizija je bila po določilu 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Uvodoma je treba poudariti, da je revizija samostojno, izredno pravno sredstvo, zato sklicevanje na navedbe tožene stranke med rednim pravdnim postopkom ali celo v pravdnih postopkih, ki so bili naperjeni proti drugim toženim strankam, ni mogoče. Tožena stranka, ki uveljavlja revizijski razlog bistvenih kršitev pravdnega postopka, le-teh posebej ne obrazloži, zato je sodišče po določilu 386. člena ZPP po uradni dolžnosti preizkusilo, če je podana kršitev iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, a je ni našlo.

Kolikor se tožena stranka sklicuje na pravdni postopek, ki je tekel pred Temeljnim oziroma Okrajnim sodiščem v ..., opr. št. I P 775/92 in v katerem je tožeča stranka Republika Slovenija zahtevala izpraznitev stanovanja v L. od toženega D. D., je treba pojasniti, da gre za različne pravdne stranke, zato morebitni ugovor, da je bilo o zadevi že pravnomočno razsojeno in da gre za kršitev postopka po določilu 11. točke drugega odstavka 354. člena ZPP ne pride v poštev. Če toženka ta postopek navaja v zvezi s trditvami o zmotni uporabi materialnega prava, pa je treba pojasniti, da ne gre za kršitev ustavnega načela o enakem varstvu pravic (22. člen URS), ker dejanski stan v obeh zadevah ni enak in so razlogi, zaradi katerih je bil zavrnjen tožbeni zahtevek v navedeni zadevi povsem drugačni, saj je bil zahtevek zavrnjen zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije.

Tudi trditev tožene stranke, češ da mora Republika Slovenija v skladu z 78. členom URS toženi stranki zagotoviti stanovanje, ne drži, ker ta člen ni naveden v poglavju o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, marveč v naslednjem poglavju in vsebina besedila tega člena izraža le dolžnost države, da ustvarja taka gospodarska in socialna razmerja, v katerih si državljani lahko pridobijo primerno stanovanje.

V danem primeru sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da se je toženkin mož z družino vselil v stanovanje v L., z zamenjavo stanovanj na podlagi pogodbe z dne 22.9.1991 oziroma 3.12.1991 med T.B., ki je zamenjal stanovanje v B. za stanovanje S. S. v L. ter takoj nato zamenjal stanovanje z D. D. in se v resnici preselil v P. Sodišči prve in druge stopnje sta v obrazložitvah sodb navedli, zakaj je ta pogodba nična, in revizijsko sodišče se s tem strinja. Vrhovno sodišče je doslej že večkrat odločalo o zamenjavi stanovanj, ki ležijo na območju različnih bivših jugoslovanskih republik in je prišlo do zamenjave po osamosvojitvi Republike Slovenije dne 25.6.1991. Tako kot v zadevi II Ips 189/94 (ki jo navaja tožeča stranka) se je tudi v drugih zadevah izoblikovala enotna sodna praksa, po kateri so zamenjave stanovanj po 25.6.1991 postale razmerja z mednarodnim elementom. Zanje bi veljalo notranje pravo, zapisano v ZSR samo tedaj, če bi nanj napotile norme mednarodnega zasebnega prava. Toda niti ZSR, niti Zakon o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (ZUKZ, Ur. list SFRJ, št. 34/82, p. 72/82), niti kaka mednarodna pogodba, ki bi zavezovala Republiko Slovenijo, takih razmerij niso urejali. Zato so sodišča štela pogodbe o zamenjavi stanovanj med tujimi državami za nične po določilu 103. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. list SFRJ, št. 29/78 do 57/89) in so lastnikom stanovanj izpolnjevala izpraznitvene tožbene zahtevke.

Prav zato, ker morajo sodišča po določilu 22. člena URS zagotavljati enako varstvo pravic in enotna sodna praksa veže sodišča k enotni uporabi zakona v vseh konkretnih primerih, ko gre za identične dejanske stane, ni mogoče upoštevati trditev tožene stranke o predhodni menjavi stanovanja v L. za stanovanje v P., kamor je slovenska delovna organizacija razporedila toženkinega moža na delo. Res je v 2. členu URS določeno, da je Republika Slovenija pravna država, se pravi, da mora upoštevati temeljne značilnosti pravnega reda, med katere spadajo tudi predvidljivost in pravna varnost, toda Republika Slovenija, ki je v UZITUL sprejela kontinuiteto pravnega reda, je v njej določila posebne pravice za določene kategorije ljudi. Ker delavcev v gospodarstvu ni med njimi, se toženka ne more sklicevati na predhodne zamenjave stanovanja njenega razvezanega moža, ki je delal in še dela kot komercialist pri A. A. Ker torej niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče po določilu 393. člena ZPP zavrnilo revizijo. Tudi zahtevek za povrnitev revizijskih stroškov je zavrnilo, ker revizija ni bila utemeljena (prvi in drugi odstavek 154. člena v zvezi s 166. členom ZPP).