Jedro

Člen 141 ZPP ne pomeni, da tožnik ne more dokazovati, da je v spornem času imel dejansko prebivališče drugje. Gre za vročitev tožbe in sodbe, kar je po določbah 139. člena ZPP vročiti osebno oziroma v stanovanju stranke. Razlaga tožeče stranke, da je odločilno le, kje je naslovnik uradno prijavljen, je prestrogo. Treba je tudi ugotoviti, da je Ustavno sodišče RS s sklepom o začasnem zadržanju izvrševanja 4. in 5. odstavka 143. člena ZPP (U-I-279/08 z dne 17.12.2008) do končne odločitve Ustavnega sodišča zadržalo izvrševanje 4. in 5. odstavka 143. člena ZPP.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba in sklep se v razmerju do drugotožene stranke razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo in ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke na razdrtje kupoprodajne pogodbe, vpisane v številki 1. izreka sodbe. Naložilo je tudi plačilo pravdnih stroškov. S popravnim sklepom z dne 27.8.2007 pa je popravilo 2. točko izreka glede pravdnih stroškov.

Sodba je proti prvotoženi stranki postala pravnomočna, drugotožena stranka pa vlaga pritožbo. Meni, da je sodišče spregledalo, da tožba in sodba nista bili pravilno vročeni prvotoženi stranki, in sicer v skladu s 142. členom ZPP v zvezi s 141. členom ZPP. Enako velja za popravni sklep. Sodišče je že razveljavilo klavzulo o pravnomočnosti sodbe in sklepa, ker je ugotovilo, da tožba in sodba niso pravilno vročene. Drugotožena stranka ne živi na Š. 24 že od leta 1998 dalje, ampak na naslovu Ž. 33, N. G.. To dokazuje s kopijo osebne izkaznice, zaslišanjem strank in vpogledom v drugi spis, ki se vodi med istimi strankami pod opr. št. IV 1070/07. V stanovanju je najprej bivala K. S., ki je ob razvezi zagotovila, da bo plačevala stroške. Drugotožena stranka ni prejela tožbe ali možnosti za odgovor. Tožeča stranka je ni obveščala o dogodkih in ni poslala opomina za plačilo. K. S. pa drugotoženca ni obveščala o prispelih poštnih pošiljkah in tudi ni tega predočila tožeči stranki. Dokler je živela na Š. 24 hči tožencev, Ž. S., je drugotoženec redno plačeval vse obveznosti po pogodbi. Nato pa bi morala to plačevati K. S.. Lahko bi mu vročili tožbo tudi na H. k., kot direktorju. Po razdrtju pogodbe bi pa tudi morala tožeča stranka ponuditi sklenitev najemne pogodbe, vse v skladu z 9. in 10. členom pogodbe. Predvsem bi ga morali obvestiti, da kupnina ni redno plačevana. Ob tem bi morali tudi ponuditi vračilo že plačanih zneskov.

Na vročeno pritožbo je odgovorila tožeča stranka in predlaga zavrnitev. Vztraja, da je drugotožena stranka naslov spremenila šele po pravnomočnosti sodbe in meni, da je vročitev v redu opravljena s fikcijo. Kupnina pa je bila plačana 147 obrokov od 240 obrokov, kar ni pretežni znesek.

Na odgovor na pritožbo je odgovoril še drugotoženec in prilaga sklep Ustavnega sodišča z dne 17.12.2008. Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v do sedaj opravljenem postopku v zvezi z razveljavitvijo klavzule pravnomočnosti ugotovilo, da drugotožena stranka v stanovanju na Š. 24 ne živi že od 1998 leta, saj se je dve leti po razvezi zakonske zveze odselil na Ž. in tam živi z novo zunajzakonsko partnerko. Hči tožencev se je iz stanovanja izselila 2004 leta in drugotoženec je izpovedal, da od tedaj dalje na Š. 24 ni imel dostopa. Izpovedal je tudi, da mu bivša žena ni pošiljala obvestil o došlih pošiljkah. Res je naslov formalno spremenil v osebni izkaznici šele 23.10.2007, vendar to dejstvo ne more biti odločilno pri ugotavljanju pravilnosti vročitve tožbe in sodbe po 141. in 142. členu ZPP.

Kot je sodišče prve stopnje že pravilno ugotovilo v sedaj pravnomočnem sklepu o razveljavitvi klavzule pravnomočnosti na sodbi in sklepu (list. št. 47), je po 1. odstavku 141. člena ZPP treba poskušati vročanje po prebivališču. Vendar ta člen ne pomeni, da ga je treba razlagati, da ne more tožnik dokazovati, da v spornem času ni tam sploh več živel in da je imel dejansko prebivališče drugje. Gre za vročitev tožbe in sodbe, kar je po določbah 139. člena ZPP vročiti osebno oziroma v stanovanju stranke. Razlaga tožeče stranke, da je odločilno le, kje je naslovnik uradno prijavljen, je prestrogo. Treba je tudi ugotoviti, da je Ustavno sodišče RS s sklepom o začasnem zadržanju izvrševanja 4. in 5. odstavka 143. člena ZPP (U-I-279/08 z dne 17.12.2008) do končne odločitve Ustavnega sodišča zadržalo izvrševanje 4. in 5. odstavka 143. člena ZPP. Ustavno sodišče pri tem opozarja, da je zato zadržalo izvrševanje tega člena, ker to lahko pomeni poseg v pravico do izjave stranke. V našem primeru, ko je tožnik dokazal, da že od 1998 leta ne živi na Š. 24, pa bi to pomenilo, da mu je odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem oziroma gre za kršitev načela kontradiktornosti (8. točka 2. odstavka 339. člena ZPP).

To je narekovalo razveljavitev izpodbijane sodbe v zvezi s popravnim sklepom in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje (354. člen ZPP). Sodišče prve stopnje naj ponovno vroči tožbo drugotoženi stranki na naslov Ž. 33, N. G. in odvetniku drugotožene stranke s pozivi po določbah ZPP.