Jedro

O predlogu za obnovo je pristojen odločati tisti organ, ki je izdal odločbo, s katero je bil postopek končan (2. odstavek 255. člena ZUP). To pa je lahko organ prve ali druge stopnje, ki je izdal dokončno odločbo. V obravnavani zadevi je bil postopek nesporno končan z dokončno odločbo tožene stranke kot organa druge stopnje, zato je o tožnikovem predlogu za obnovo postopka odločil davčni organ prve stopnje kot stvarno nepristojen organ. Ker v postopku na prvi stopnji ni bilo upoštevano pravilo iz 2. odstavka 255. člena ZUP o stvarni pristojnosti, je tožena stranka na podlagi pooblastila iz 1. odstavka 242. člena ZUP z izpodbijano odločbo pravilno odpravila nezakoniti sklep organa prve stopnje in sama rešila stvar. Tožena stranka z izpodbijano odločbo ni kršila tožnikove pravice do pritožbe, saj je kot pristojni organ za odločanje o obnovi postopka izdala odločbo, zoper katero je tožnik tudi vložil tožbo v upravnem sporu, ki v tem primeru pomeni uresničitev pravice do ustavno zagotovljenega drugega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo v zvezi s tožnikovo pritožbo odpravila sklep Davčnega urada A., Izpostave A. z dne 7. 2. 1997, s katerim je bil zavržen tožnikov predlog za obnovo postopka, končanega z odločbo Republiške uprave za javne prihodke B. z dne 6. 2. 1996 ter zavrgla tožnikov predlog za obnovo postopka odmere prometnega davka, končanega z odločbo Republiške uprave za javne prihodke B. z dne 6. 2. 1996. V obrazložitvi tožena stranka navaja, da stranka pošlje ali izroči predlog za obnovo postopka organu, ki je odločal o zadevi na prvi stopnji ali organu, ki je izdal odločbo, s katero je bil postopek končan (254. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list SFRJ, št. 47/86 - prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZUP). Če se predlaga obnova glede odločbe, ki je bila izdana na drugi stopnji, priključi organ prve stopnje, ko prejme predlog za obnovo, predmetne spise predlogu in jih pošlje organu druge stopnje, ki je odločal na drugi stopnji.

Tožena stranka je izdala odločbo, s katero je zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo o odmeri davka od prometa proizvodov, ki jo je tožnik prejel dne 16. 2. 1996. Ker je o zadevi sama izdala odločbo, s katero je bil postopek končan, organ prve stopnje ni bil pristojen odločati o predlogu za obnovo postopka, zato je sklep, s katerim je bil predlog za obnovo postopka zavržen, po njenem mnenju izdal nepristojen organ, zato ga je v zvezi z 2. točko 241. člena ZUP odpravila in zadevo vzela v reševanje kot pristojen organ. Predlog za obnovo postopka tožnik utemeljuje s pridobitvijo po notarju overjene kupoprodajne pogodbe, ki je bila sklenjena po preteku treh let od uvoza avtomobila, avtomobil je bil izročen na podlagi pogodbe ter kupnina plačana istega dne. V obnovljenem postopku naj bi se ugotovilo, da osebni avto fizično ni bil odtujen pred potekom treh let, torej v času, ko je veljala oprostitev plačila prometnega davka. Kupoprodajna pogodba naj bi dokazovala, da je bil avto prodan dne 9. 6. 1995 in ne, kot to navaja odločba, že julija 1994. Po 1. točki 249. člena ZUP se postopek, ki je bil končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, obnovi, če se izve za nova dejstva ali najde ali pridobi možnosti uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Stranka lahko predlaga obnovo postopka v enem mesecu od dneva, ko je mogla navesti nova dejstva in uporabiti nove dokaze. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnik zamudil rok, prav tako pa ni podan obnovitveni razlog, saj je bil davčni organ seznanjen z omenjeno pogodbo že pred odmero prometnega davka in se v odmernem spisu nahaja od 9. 6. 1995 dalje. Zakon opredeljuje novo dejstvo tako, da bi moralo le-to obstajati že v času pred izdajo dokončne odločbe, odločba pa je bila izdana ne glede na dejstvo, ker se zanj ni vedelo. V obravnavanem primeru je bila odločba izdana ne glede na sporno pogodbo zato, ker le-ta ni potrjevala dejanskega stanja, ne pa zato, ker se zanjo ne bi vedelo. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je bil tožnik odsoten in ni bil zaslišan kot stranka v postopku, niti mu ni bila dana možnost, da se izjavi o ostalih dokazih, tožena stranka pojasnjuje, da zaradi opustitve temeljnega načela zaslišanja stranke ni mogoče predlagati obnove postopka, saj je obnovitveni razlog iz 9. točke 249. člena ZUP podan, če oseba, ki je imela pravico se udeleževati postopka, kot stranka ni sodelovala v postopku, ker ji ni bila dana takšna možnost. Takšno kršitev lahko stranka uveljavlja v pritožbi zoper izdano odločbo, če v pritožbenem postopku ne uspe, pa še v upravnem sporu. V zvezi s tožnikovo navedbo, da bi moral organ prve stopnje zaslišati in nato o predlogu meritorno odločiti, tožena stranka pojasnjuje, da je organ prve stopnje predlog zavrgel iz formalnih razlogov, ker obnovitveni razlog sploh ni bil izkazan, zato tudi tožnika ni zaslišal. Tožnik v tožbi navaja, da je tožena stranka bistveno kršila določbe upravnega postopka, saj je z izpodbijano odločbo odvzela tisto pravico, ki gre organu prve in ne druge stopnje, s tem pa je kršila ustavno zagotovljeno pravico tožnika do pritožbe. Po njegovem mnenju bi morala tožena stranka odpraviti sklep organa prve stopnje in zadevo vrniti v ponoven postopek organu prve stopnje. V nobenem primeru pa po njegovem mnenju ne more odločati o predlogu, ki je bil naslovljen na organ prve stopnje, saj s takšno odločitvijo posega v ustavno pravico do pritožbe proti odločitvi o predlogu za obnovo postopka. Glede na navedeno zato tožnik predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka navedbe tožnika iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe ter sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo udeležbe v tem upravnem sporu.

Tožba ni utemeljena.

Tožnik je pri organu prve stopnje podal predlog za obnovo postopka na podlagi določbe 1. točke 249. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86 - prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZUP). Po navedenem določilu se postopek, ki je bil končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva obnovi, če se izve za nova dejstva ali najde ali pridobi možnosti uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Stranka lahko predlaga obnovo postopka v enem mesecu od dneva, ko je mogla navesti nova dejstva in uporabiti nove dokaze (subjektivni rok iz 1. točke 1. odstavka 252. člena ZUP) in v petih letih od vročitve odločbe stranki (objektivni rok). Stranka mora v skladu z 254. členom ZUP v predlogu za obnovo postopka verjetno izkazati okoliščine, na katere opira predlog in okoliščine, da je bil predlog podan v zakonskem roku. Po določbi 256. člena ZUP mora organ, ki je pristojen za odločanje o predlogu za obnovo postopka najprej preizkusiti, ali je predlog pravočasen, ali ga je podala upravičena oseba ter ali je okoliščina, na katero se predlog opira (obnovitveni razlog), verjetno izkazana. O predlogu za obnovo pa je pristojen odločati tisti organ, ki je izdal odločbo, s katero je bil postopek končan (2. odstavek 255. člena ZUP). To pa je lahko organ prve ali druge stopnje, ki je izdal dokončno odločbo. V obravnavani zadevi je bil postopek nesporno končan z dokončno odločbo tožene stranke kot organa druge stopnje, zato je tudi po presoji sodišča o tožnikovem predlogu za obnovo postopka odločil davčni organ prve stopnje kot stvarno nepristojen organ. Ker v postopku na prvi stopnji ni bilo upoštevano pravilo iz 2. odstavka 255. člena ZUP o stvarni pristojnosti, je tožena stranka na podlagi pooblastila iz 1. odstavka 242. člena ZUP z izpodbijano odločbo pravilno odpravila nezakoniti sklep organa prve stopnje in sama rešila stvar. Ker je torej o predlogu za obnovo postopka tožena stranka odločila kot stvarno pristojni organ, tožnik ne more uspeti z ugovorom, da je bila kršena njegova ustavna pravica do pritožbe. Ustava Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91-I ter 42/97, v nadaljevanju Ustava) v 25. členu, ki zagotavlja pravico do pravnega sredstva, zagotavlja namreč pravico do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam državnih organov, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih in pravnih interesih. To pa pomeni, da tožena stranka z izpodbijano odločbo ni kršila tožnikove pravice do pritožbe, saj je kot pristojni organ za odločanje o obnovi postopka izdala odločbo, zoper katero je tožnik tudi vložil tožbo v upravnem sporu, ki v tem primeru pomeni uresničitev pravice do ustavno zagotovljenega drugega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Kot je že zgoraj navedeno, lahko pristojni organ pri odločanju o predlogu za obnovo postopka kot obnovitveni razlog upošteva samo takšno okoliščino iz 249. člena ZUP, ki je vsaj verjetno izkazana. Pravilno je stališče tožene stranke, da v obravnavani zadevi ni verjetno izkazan obnovitveni razlog novega dejstva in dokaza iz 1. točke 249. člena ZUP. Namen obnove po citiranem določilu je namreč v tem, da se v novem postopku odpravijo morebitne pomanjkljivosti v dejanskem stanju, na katerem je zasnovana dokončna odločba. Kupoprodajna pogodba, na katero se sklicuje tožnik v predlogu za obnovo postopka, se nesporno nahaja v upravnih spisih in jo je davčni organ upošteval pri svojem odločanju, zato tožnik ne navaja novih dejstev in dokazov, ki bi se nanašali na dejansko stanje prejšnjega postopka. Prav tako ni podan obnovitveni razlog iz 9. točke 249. člena ZUP, saj je bil tožnik v prejšnjem postopku udeležen kot stranka, pri čemer se sodišče strinja s stališčem, da kršitev temeljnega načela zaslišanja stranke lahko predstavlja pritožbeni oziroma tožbeni razlog.

Tožena stranka je po presoji sodišča v izpodbijani odločbi popolno in pravilno obrazložila razloge, zakaj obnovitveni razlogi po citiranih določilih 249. člena ZUP niso niti verjetno izkazani in zavrgla tožnikov predlog za obnovo postopka na podlagi 2. odstavka 256. člena ZUP. Glede na navedeno tožnik s tožbo ni mogel uspeti, zato je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 - popravek ter 70/00).