Jedro

Po določbi 16. člena ZZZPB se je štel za brezposelno osebo iskalec zaposlitve, ki ni lastnik ali solastnik podjetja, v katerem je v zadnjem koledarskem letu pred prijavo za iskanje zaposlitve ustvaril dohodek, s katerim se lahko preživljala, s tem da ustvarjeni dohodek letno ne sme biti nižji od zajamčenega nadomestila osebnega dohodka. Ker je bila tožnica v zadnjem koledarskem letu pred prijavo za iskanje zaposlitve lastnica (aktivnega) podjetja in je v letu 1996 dobila izplačano plačo, s katero se je lahko preživljala in ki je bila tudi višja od zajamčenega nadomestila osebnega dohodka, ni bilo potrebno ugotavljati še dohodka podjetja samega.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se odpravita odločbi Republiškega zavoda za zaposlovanje, območna enota Maribor št. 403-61/97-2-241 z dne 12.3.1997 in Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve št. 020-37-125/97 z dne 21.11.1997 in da se tožnica uvrsti v evidenco brezposelnih oseb.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je za vprašanje utemeljenosti tožbenega zahtevka odločilno vprašanje, ali je pravno upoštevna izguba podjetja v letu 1996 presegla vrednost njenega podjetja, do čim je sodišče upoštevalo le vprašanje, ali si je tožnica v letu 1996 izplačala plačo, ki presega zajamčeno nadomestilo plače v tem letu. Navajala je podatke o poslovanju podjetja in pojasnjevala, kako naj bi se izračunala vrednost podjetja v letu 1996. Predlagala je, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, spremeni izpodbijano sodbo in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

V tretjem odstavku 370. člena ZPP je določeno, da revizije ni dovoljeno vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pretežni del revizije se po vsebini nanaša na dejansko stanje, česar pa revizijsko sodišče ni smelo preizkušati.

Sodišče v izpodbijani sodbi ni zmotno uporabilo materialnega prava.

V letu 1997 se je po določbi 16. člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB - Uradni list RS, št. 5/91, 12/92, 71/93 in 38/94) štel za brezposelno osebo iskalec zaposlitve, ki ni lastnik ali solastnik podjetja, v katerem je v zadnjem koledarskem letu pred prijavo za iskanje zaposlitve ustvaril dohodek, s katerim se lahko preživlja, s tem, da ustvarjeni dohodek ne sme biti nižji od zajamčenega nadomestila osebnega dohodka. V drugem odstavku 3. člena Pravilnika o načinu in vsebini vodenja evidence iskalcev zaposlitve in evidence o brezposelnih osebah (pravilnik - Uradni list RS 44/95) pa je bilo določeno, da se v evidenci brezposelnih vodijo iskalci zaposlitve, ki se po 16. členu ZZZPB štejejo za brezposelne osebe.

Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče ugotovilo, da je bila tožnica v zadnjem koledarskem letu pred prijavo za iskanje zaposlitve lastnica (aktivnega) podjetja in da je v letu 1996 dobila izplačano plačo (torej je ustvarila dohodek), s katero se je lahko preživljala in da je bila ta plača višja od zajamčenega nadomestila plače osebnega dohodka. Ker je bila že samo njena izplačana plača (neto in bruto) višja od zajamčenega nadomestila osebnega dohodka, kar je tožnica tudi sama potrdila zaslišana kot stranka (l. št. 28), saj je izpovedala, da je v letu 1996 dobila izplačan osebni dohodek v bruto znesku 904.000,00 SIT, je bilo nepotrebno ugotavljati še dohodek podjetja samega. Kljub temu pa je sodišče tudi zanj ugotovilo, da je bil višji od določenega minimuma, to je zajamčenega nadomestila osebnega dohodka. Tožnica je namreč kot lastnica podjetja v letu pred prijavo za iskanje zaposlitve osebno ustvarila dohodek, ki je bil višji od zajamčenega nadomestila plače (320.000,00 SIT), s čimer se je lahko preživljala, višji od tega minimuma pa je bil tudi dohodek (ne govorimo o dobičku) podjetja, tako da je tožena stranka odločila pravilno, ko je zavrnila zahtevo tožnice, da se jo vpiše v evidenco brezposelnih. Ker v tožničinem primeru ni bilo zakonsko določenih pogojev, da bi se jo vpisalo v evidenco brezposelnih oseb, tudi sodišče ni moglo ugoditi njenemu tožbenemu zahtevku, ker za ugoditev ni bilo zakonske podlage.

Vse druge revizijske navedbe, ki se nanašajo na poslovanje tožničinega podjetja v letu 1996 in sklicevanje na računovodske standarde in računovodsko ugotavljanje dohodka oziroma dobička, za odločitev pravno niso upoštevne, zato revizijsko sodišče do njih ni zavzelo stališča. Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.