Jedro

Tudi pri odpovedi zastaranju nastopijo enaki učinki kot pri pretrganju, to pa je, da začnejo zastaralni roki teči znova. To pa v konkretnem primeru pomeni le, da upnik pridobi pravico zahtevati izpolnitev znova, znova pa je tudi začel teči zastaralni rok, ki pa v zastaralnem roku ponovno tudi izteče.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (2. in 3. točka izreka) s p r e m e n i tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega bo tožeča stranka vknjižila lastninsko pravico na nepremičnini - parc. št. 1690/1 - zgradba v izmeri 398 m2, vl. št. 238 k.o. P. oz. jo odpisala iz tega vložka in jo vknjižila pri novem vložku iste k.o., vse na svoje ime.

Pritožba tožeče stranke pa se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu (1. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna v 15-ih dneh povrniti toženi stranki stroške pravdnega postopka v znesku 235.424,00 SIT ter stroške pritožbenega postopka v znesku 117.974,00 SIT.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje:

1. zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se menjalna pogodba št. 40/010/I z dne 14.1.1983, sklenjena med pravnima prednikoma pravdnih strank razveže in da je tožena stranka Hoteli P. d.d. dolžna izročiti v last in posest tožeči stranki kompleks vrtnarije, ki se po spremenjeni zemljiški knjigi sestoji iz nepremičnin, vknjiženih pri njej pripadajočih vl.št.1717 in 1718 k.o. P. s parcelnimi številkami, kot so navedene v izreku izpodbijane sodbe, ter ji izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo, s katerim ji tožena stranka dovoljuje, da se pri navedenih parcelah vknjiži lastninska pravica na ime tožeče stranke do celote ter da ji je dolžna povrniti pravdne stroške;

2. ugodilo pa je tožbenemu zahtevku, da ji je tožena stranka dolžna izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega bo tožeča stranka vknjižila lastninsko pravico na nepremičnini - parc. št. 1690/1 - zgradba v izmeri 398 m2, vl. št. 238 k.o. P. oz. jo odpisala iz tega vložka in jo vknjižila pri novem vložku iste k.o., vse na svoje ime;

3. toženi stranki je naložilo, da mora v 15-ih dneh povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 553.031,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila.

Proti navedeni sodbi je v delu, s katerim je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno, to je zoper odločitev v 2. in 3. točki izreka sodbe, tožena stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njeno spremembo tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke tudi v tem delu zavrne in se tožeči stranki naloži v plačilo stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila. V pritožbi opozarja, da je odločitev sodišča, ko je kot neutemeljen zavrnilo toženčev ugovor zastaranja, napačna. Četudi bi se štelo, da je tožena stranka z dopisom z dne 3.12.1987 pisno priznala (pravilno pripoznala) zastarano obveznost za izdajo zemljiškoknjižne listine in če se šteje, da se je tožena stranka odpovedala zastaranju, je potrebno upoštevati, kdaj je tožeča stranka vložila tožbo. Tožba je bila (nesporno) vložena dne 25.7.2000. Od pisnega pripoznanja zastarane obveznosti in od odpovedi zastaranju z dne 3.12.1987 do vložitve tožbe je preteklo več kot 10 let, kolikor bi znašal najdaljši možni zastaralni rok. Zato je bil vložen ugovor zastaranja očitno utemeljen. Sodišče prve stopnje pa tudi ni upoštevalo, da začne po pripoznanju zastarane obveznosti ponovno teči zastaralni rok. Določilo 366. čl. ZOR je identično določilu 341. čl. OZ. O tem se je tako tudi že izrekla sodna praksa.

Glede odločitve, s katero je bil tožbeni zahtevek zavrnjen (1. tč. izreka sodbe), pa se je po svojem pooblaščencu pritožila tudi tožeča stranka. Tudi ona v tem delu sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga njeno spremembo oz. podrejeno razveljavitev. Meni, da razlogi, ki jih je sodišče navedlo v utemeljitev zavrnitve zahtevka, niso jasni. Poudarja, da je bil zemljiškoknjižni prenos v menjalni pogodbi navedenih nepremičnin med pogodbenima stranka implicite zajet v pravi poslovni volji in nagibu strank, ne glede na dejstvo, da pogodba ni vsebovala tabularne klavzule. Neizpodbitno dejstvo je, da je tožena stranka vseskozi priznavala tožeči pravico uporabe in kasneje ekvivalentno lastninsko pravico. Po tem, ko pa je bilo možno vknjižbo realizirati, pa je ugovarjala v zemljiškoknjižnem postopku, s čimer je izkazala svojo neizpolnitev pogodbe in s tem pogodbeno kršitev. Ta pogodbena kršitev pa pomeni, da tožeča stranka izgubi predmet menjave in tudi predmet pridobljen po menjavi. Sankcija za neizpolnitev pogodbe po obligacijah pa je razveza pogodbe. Sodišče prve stopnje je tudi napačno uporabilo materialno pravo, ko je zanemarilo uporabo ZTLR-ja. Sicer pa še meni, da je danes absurdno za nazaj ločiti pravico uporabe od lastninske pravice, saj je šlo le za ideološko razlikovanje, ki je ipso iure odpadlo s postavitvijo lastninskih temeljev.

Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožeče pa ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na dejansko stanje, kot sledi:

1. pravna prednika pravdnih strank sta dne 14.1.1983 sklenila menjalno pogodbo št. 40/010/I, po kateri sta medsebojno zamenjala nepremičnine, in sicer tako, da je pravna prednica tožeče stranke prenesla na pravno prednico tožene stranke nepremičnino "vrtnarijo", v zamenjavo zanjo pa je pridobila v uporabo in posest poslovni objekt, stavbo na takratni parc. št. 2995 k.o. P. (sedaj parc. št. 1690/1 k.o. P.);

2. neposredno po sklenitvi pogodbe sta pravdni stranki pogodbo realizirali tako, da je vsaka od pogodbenih strank prevzela nepremičnine, ki so bile predmet pogodbe v uporabo in posest;

3. tožena stranka se je na prevzetih nepremičninah vknjižila v zemljiški knjigi, tožeča pa ne, ker zemljiškoknjižno stanje nepremičnine, ki jo je v upravljanje in posest prevzela, ni bilo urejeno;

4. dne 3.12.1987 je tožena stranka v pisni vlogi, naslovljeni na Občino P. (priloga A 28 spisa) pripoznala zastarano obveznost, zaradi česar je sodišče prve stopnje štelo, da se je odpovedala zastaranju;

5. tožena stranka je na podlagi odpisnega dovoljenja Občine P. z dne 29.7.1996 izposlovala zemljiškoknjižni vpis sporne nepremičnine kot družbene lastnine s pravico uporabe v svojo korist (priloga A 46 spisa); Glede pritožbe tožene stranke: V pravdnem postopku odloča sodišče v mejah postavljenih zahtevkov (2.čl. ZPP).

Tožeča stranka je s podrejenim tožbenim zahtevkom zahtevala od tožene stranke izstavitev zemljiškoknjižne listine (zemljiškoknjižnega dovolila), na podlagi katerega se bo v zemljiški knjigi vpisala kot lastnik nepremičnine, ki jo je pridobila z menjalno pogodbo, ki so jo sklenili pravni predniki pravdnih strank. Zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine je obligacijsko pravni zahtevek in zato je kot tak, za razliko od stvarnopravnih zahtevkov, podvržen zastaranju. Tožena stranka je glede tega zahtevka postavila ugovor zastaranja in ta ugovor je tudi po mnenju pritožbenega sodišča utemeljen. Četudi je dejansko vloga tožene stranke z dne 3.12.1987 predstavljala pisno pripoznavo zastarane obveznosti (366.čl.ZOR oz. 341.čl. OZ), kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje in čeprav je veljal za zastaranje take obveznosti glede na določilo 371. čl. takrat veljavnega ZOR, splošni petletni zastaralni rok in ne, kot je zmotno po mnenju pritožbenega sodišča ocenilo sodišče prve stopnje (triletni rok iz 374. čl. ZOR) pa je dejansko ugotoviti, da je zahtevek, kot ga uveljavlja tožeča stranka, zastaran. V zvezi s tem se namreč tudi pritožbeno sodišče strinja s pritožbenimi trditvami, da tudi pri odpovedi zastaranju nastopijo enaki učinki kot pri pretrganju, to pa je, da začnejo zastaralni roki teči znova. To pa v konkretnem primeru pomeni le, da upnik pridobi pravico zahtevati izpolnitev znova, znova pa je tudi začel teči zastaralni rok, ki pa v zastaralnem roku ponovno tudi izteče. Dejansko to pomeni, da je obligacijsko pravni zahtevek tožeče stranke, ki je tožbo zoper toženo stranko vložila šele 25.7.2000, podredni zahtevek pa postavila celo šele 13.5.2004 (glej l.št.60 spisa) res zastaral. Zato je pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi tožene stranke ugodilo ter v skladu s 4. tč. 358. čl. ZPP sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je podredni tožbeni zahtevek zavrnilo.

V posledici take odločitve, pa je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev glede stroškov postopka. Tožeča stranka v tem sporu ni uspela, to pa pomeni, da mora toženi stranki povrniti vse potrebne stroške postopka, kot je to določeno v 1. odst. 154. čl. ZPP. Upoštevajoč vložen stroškovnik tožene stranke, ji je pritožbeno sodišče kot stroške, potrebne za pravdo priznalo sestavo odgovora na tožbo - 400 točk, pristope na naroke dne 2.2.2004, 17.5.2004 in 7.6.2004, v vseh primerih po 100 točk, sestavo prve pripravljalne vloge 400 točk ter pristop na prvi narok za glavno obravnavo - 400 točk, za porabljen čas je toženi stranki priznalo še 100 točk (narok dne 1.12.2004 se je pričel od 10.00 uri, zaključen pa je bil ob 11.15 uri, poleg navedenega pa je toženi stranki priznalo še materialne stroške 2 %, 20 % DDV na odvetniške storitve ter sodno takso za odgovor na tožbo v višini 20.000,00 SIT. Zavrnilo pa je predlog za priznanje stroškov za "sestavo pripravljalne vloge z dne 19.6.2004 - 300 točk", saj je tožena stranka sodišču prve stopnje predložila le eno pripravljalno vlogo in sestavo pripravljalne vloge, ki jo je tožena stranka predložila na naroku dne 1.12.2004, saj ta vloga ni bila potrebna. Skupno je torej toženi stranki priznalo 1.600 točk odvetniške nagrade, kar predstavlja 176.000,00 SIT, 2 % materialnih stroškov v znesku 3.520,00 SIT, 20 % DDV v višini 35.904,00 SIT, kar vse skupaj s takso za odgovor na tožbo v višini 20.000,00 SIT predstavlja priznani znesek 235.424,00 SIT. Kot pritožbene stroške pa je sodišče toženi stranki priznalo 500 točk za pritožbo (tar. št. 21/1), namesto uveljavljenih 600 točk, 2 % materialnih stroškov ter 20 % DDV in sodno takso v višini 50.654,00 SIT. Skupno torej znašajo stroški pritožbe 117.974,00 SIT. Ni pa pritožbeno sodišče toženi stranki priznalo zakonitih zamudnih obresti na stroške postopka, saj jih tekom postopka sploh ni uveljavljala.

Glede pritožbe tožeče stranke: Tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi primarnega tožbenega zahtevka tožeče stranke pravilna. Pravna prednika pravdnih strank sta sklenila veljavno menjalno pogodbo, s katero sta medsebojno zamenjala pravico uporabe na nepremičninah, ki so bile v družbeni lastnini. Predmet menjalne pogodbe so bila osnovna sredstva; nepremičnine v družbeni lastnini. Zato je stališče sodišča prve stopnje, da se v obravnavanem primeru ne uporabijo določila Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) tudi po mnenju pritožbenega sodišča popolnoma pravilno. ZTLR (Ur. l. SFRJ št. 6/80-36/90) je namreč urejal lastninsko pravico, ne pa pravice uporabe na družbenih sredstvih. Ker kot navedeno predmet menjalne pogodbe, ni bila lastninska pravica, pač pa menjava posesti in pravice uporabe na osnovnih sredstvih, ki so bili v družbeni lastnini in je torej šlo za zamenjavo te pravice na sredstvih v družbeni lastnini, se je prenos te pravice po takratnih predpisih dejansko izvajal po določilih Zakonu o prometu z nepremičninami (Ur. l. SRS št. 19/76 in 42/86). Ta pa je, kot je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, predpisoval le pisno obliko pogodbe. Za veljavnost take pogodbe in s tem pridobitev pravice uporabe na družbenih sredstvih ni bil potreben vpis v zemljiško knjigo. Vpis v zemljiško knjigo je bil v takem primeru zgolj deklaratorne, ne pa konstitutivne narave. Zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila menjalna pogodba med pravnima prednikoma pravdnih strank veljavno sklenjena. S tem, ko sta obe stranki prevzeli v posest in uporabo zamenjane nepremičnine v družbeni lastnini pa tudi v celoti izpolnjena. Ker pa je, kot pritožba sama ugotavlja, razveza pogodbe sankcija le za neizpolnitev pogodbe, tožbenemu zahteveku tožeče stranke ni mogoče ugoditi.

Glede pritožbenih navedb, da je danes absurdno za nazaj ločiti pravico uporabe (na družbeni lastnini) od lastninske pravice pa pritožbeno sodišče zgolj pripominja, da je bila po takratnih predpisih pravica uporabe in razpolage na družbeni lastnini načeloma zakonsko drugače in samostojno urejena. Po uveljavitvi Ustave Republike Slovenije (URS, Ur.l. RS št. 33/91) je postopoma prišlo do lastninjenja družbene lastnine. V ta namen je zakonodajalec sprejel zakonodajne rešitve, ki so ta prehod tudi zakonsko omogočile in to zakonodajno ureditev so dolžni in upravičeni pri uveljavljanju svojih pravic upoštevati vsi zainteresirani subjekti. Prehod družbene lastnine na nepremičninah v lastninsko pravico je zakonodajalec npr. uredil z Zakonom o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini - ZLNDL, Ur.l. RS št. 44/97 in naslednji).

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe.