Jedro

Dolžnik za svoje trditve v ugovoru ni predlagal oz. predložil nobenih dokazov, čeprav ga k temu izrecno zavezuje 2. odst. 61. čl. ZIZ. Tudi za trditve, da temelji nek pogodbeni odnos ali dogovor na ustni pogodbi, je mogoče predlagati dokaz.

Izrek

Pritožba dolžnika se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje kot neutemeljen zavrnilo ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi opr.št. Ig z dne 26.7.2004. Proti navedenemu sklepu je dolžnik vložil pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlagal njegovo razveljavitev ter zavrženje predloga za izvršbo. V pritožbi zatrjuje, da je svoj ugovor utemeljil in obrazložil, v njem je navedel dejstva, s katerimi zavrača sklep o izvršbi, vendar pa sodišče njegovih navedb ni smatralo za verodostojna dejstva, ampak je enostransko odločilo, da je upnikov predlog, kateri temelji na nedogovorjenih dejstvih dovolj utemeljen, njegov ugovor pa, ki temelji na dogovorjenem pogodbenem odnosu pa ne. Sodišče s tem, ko prisluhne argumentom samo ene stranke (verodostojna listina), drugi stranki pa ne, ker ni priložila dokazov (pogodbeni odnos med strankami temelji na ustni pogodbi), drugo stranko postavlja v podrejen položaj.

Pritožba dolžnika ni utemeljena.

Ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine je obrazložen (in utemeljen) takrat, ko dolžnik v njem navede dejstva, s katerimi ga utemeljuje in če predlaga dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo (2. odst. 61. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju, ZIZ). In v zvezi s tem zakonskim določilom je sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da mora dolžnik v ugovoru zatrjevati pravno pomembna dejstva, torej takšna, ki imajo v sledeči pravdi za posledico zavrnitev tožbenega zahtevka, če se izkažejo za resnična. Čeprav bi se v obravnavanem primeru po mnenju pritožbenega sodišča dalo dolžnikovemu ugovoru očitati tudi pomanjkanje določno zatrjevanih dejstev (dolžnik je zatrjeval, da so bili obeski za ključe in ovitki za jedilne liste dobavljeni v preveliki količini, vendar pa ni konkretno navedel, za koliko, v povezavi s tem pa ni navedel, kolikšen del blaga pa bi bil nesporen), ima prav sodišče prve stopnje, da ni dolžnik za svoje trditve v ugovoru, takšne kot so, predlagal oz. predložil nobenih dokazov, čeprav ga k temu izrecno zavezuje zgoraj omenjeni 2. odst. 61. čl. ZIZ. Sodišče torej ne more "prisluhniti argumentom samo ene stranke", kot to poimenuje dolžnik v pritožbi, če v podkrepitev z njene strani uveljavljenih argumentov niso predloženi dokazi; tudi za trditve, da temelji nek pogodbeni odnos ali dogovor na ustni pogodbi, je mogoče predlagati dokaz. Glede na to je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, da ugovor dolžnika ni obrazložen. Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 2. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. čl. ZIZ, pritožbo dolžnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.