Jedro

V revizijskem poročilu se niti ne potrjuje niti ne določa, da je neko ravnanje oškodovanje družbene lastnine. Z njim se ugotavljajo in zato do nasprotnega dokaza štejejo za resnična samo določena dejstva. Revizijski organ nato sicer ugotavlja, da ta dejstva pomenijo oškodovanje družbene lastnine. Vendar pa to ni več samo dejstvo, ki bi bilo dokazano z revizijskim poročilom, ampak je taka ugotovitev sad dejanske, na njeni podlagi pa tudi pravne ocene, da je temu res tako. Zato s tem, ko je v revizijskem poročilu napisano, da neko ravnanje predstavlja oškodovanje družbene lastnine, to še ni dokazano. ZLPP ni samostojna pravna podlaga za oceno, ali neko ravnanje predstavlja oškodovanje družbene lastnine ali ne. Ne more biti dvoma, da mora biti tako ravnanje - da ga je moč oceniti kot oškodovanje družbene lastnine - v nasprotju s predpisi, ki urejajo določena razmerja.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih 1. in 4. točki izreka spremeni tako, da se sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VII Ig 1814/95 v 1. in 3. točki izreka razveljavi ter tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji mora tožena stranka plačati glavnico 136.358.117,10 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas od 18.12.1995 dalje do plačila in ji povrniti izvršilne stroške v višini 220.080,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.12.1995 do plačila zavrne, tožeča stranka pa mora toženi povrniti izvršilne in nadaljnje pravdne stroške v višini 228.836,00 SIT v 8 dneh.

V ostalem delu se pritožba zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani 1. točki izreka potrdi v delu, s katerim je odločeno, da ostane v prejšnjem odstavku navedeni sklep o izvršbi v veljavi v 1. točki izreka za glavnico 347.120,60 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.12.1995 dalje do plačila.

Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 153.884,00 SIT V 8 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane veljavi sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v delu, s katerim je bilo toženi stranki naloženo, da mora plačati tožeči stranki 136.705.237,70 SIT z zamudnimi obrestmi in ji povrniti za 220.080,00 SIT izvršilnih stroškov (1. točka izreka odločbe). Zaradi umika tožbe ga je glede dela obresti razveljavilo (2. točka izreka odločbe). Razveljavilo ga je in zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneskov 34.973.368,80 SIT, 103.614,50 SIT in 1.591.019,90 SIT, z zamudnimi obrestmi (3. točka izreka odločbe). Toženi stranki je naložilo, da mora tožeči povrniti nadaljnje pravdne stroške v višini 396.118,00 SIT (4. točka izreka odločbe).

Zoper sodbo se je tožena stranka - očitno zoper odločitev v 1. in 4. točki izreka - pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. člena ZPP in predlagala njeno spremembo ali razveljavitev. Navedla je, da v tem primeru nikakor ne gre za oškodovanje družbene lastnine, ampak za odpust dolga po 344. členu ZOR in na tej podlagi za odpis terjatev tožeče stranke. Zmotna naj bi bila ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil podjetju P. I. d.o.o. prenešen samo del terjatve, ker je bila prenešena celotna terjatev v višini 171.331.085,90 SIT (glavnica 34.973.368,80 SIT z obrestmi).

Glede zneskov, ki jih tožeča stranka vtožuje, obstajajo v listinah v spisu nasprotja, ki jih sodišče prve stopnje ni ustrezno obrazložilo, zato so v sodbi nasprotja med razlogi o vsebini listin in njihovo pravo vsebino, zaradi česar sodbe ni mogoče preizkusiti.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Ne držijo trditve, da so v razlogih sodbe pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo moč preizkusiti. Samo določene razlike v številih še ne predstavljajo take pomanjkljivosti. Zato zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odst. 354. člena ZPP ni bila storjena, pa tudi kakšna druga bistvena kršitev procesnih določb iz 2. odst. 354. člena ZPP ne. Napadena sodba je zato sposobna za preizkus.

Tožeča stranka v tej zadevi uveljavlja naslednje zahtevke: 1. Po računu 20-1 z dne 27.3.1995, izstavljenem na podlagi ugotovitev revizijskega poročila APPNI o postopku revizije lastninskega preoblikovanja, glavnico 33.976.368,80 SIT z obrestmi do 31.12.1994 v znesku 91.844.818,60 SIT in glavnico 7.954.248,00 SIT z obrestmi do 31.12.1994 v višini 37.556.050,90 SIT.

2. Po osmih obračunih obresti za obveznosti, plačane z zamudo, zneske 103.614,50 SIT, 295.167,50 SIT, 14.544,50 SIT, 1.591.019,90 SIT, 21.216,30 SIT, 7.252,00 SIT, 4.261,00 SIT in 4.679,30 SIT.

Od vseh glavnic zahteva še zakonite zamudne obresti od 18.12.1995 dalje do plačila.

Tožena stranka je ugovarjala: 1. Tožeča stranka ji je terjatve iz 1. točke zahtevka, kot je opisan spredaj, odpustila, kar je razvidno iz dobropisov št. 10-736 v znesku 28.255.400,00 SIT in št. II/1/8995/93 v znesku 5.558.695,10 SIT.

2. Od neplačanih obresti gredo upniku obresti šele od vložitve tožbe dalje, zato sta obračuna obresti v zneskih 91.844.818,60 SIT in 37.556.050,50 SIT neutemeljena.

3. Znesek 7.954.248,00 SIT iz računa št. 20-1 predstavlja popust, ki ga je tožeča stranka dala toženi po dveh gradbenih pogodbah.

4. Obrestne terjatve so zastarale, razen tistih iz zadnjih treh let pred vložitvijo tožbe.

5. Vseh osem obračunov zamudnih obresti je neutemeljenih, ker obresti tečejo šele od vložitve tožbe dalje.

6. Tožeča stranka je terjatev v višini 171.331.485,90 SIT v celoti prenesla podjetju P. I. d.o.o., zato zanjo nima več aktivne legitimacije.

Glede na to, da se je zoper sodbo pritožila samo tožena stranka, je pritožbeno sodišče preizkusilo le s pritožbo napadeni del odločbe in glede posameznih še spornih zahtevkov in z njimi povezanih ugovorov ugotovilo naslednje: Tožena stranka v pritožbi ni obrazložila, v čem naj bi bila sodba prve stopnje o zahtevkih po še preostalih šestih obračunih obresti (ki niso v povezavi z zahtevkom iz naslova oškodovanja družbene lastnine) napačna. Ker iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje sledi, da gre za (še nezastarane) obračune obresti od prepozno plačanih glavnic (ki ne predstavljajo obračunov obresti), je o teh zahtevkih materialnopravno pravilno odločeno, da so utemeljeni (glej 1. odst. 277. člena ZOR). Pravilna je namreč ugotovitev, da bi tožena stranka, če bi se hotela uspešno upreti tem zahtevkom, morala dokazati, da je te obveznosti pravočasno plačala, česar pa ni storila. Tudi o ugovoru zastaranja je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da v teh primerih ni utemeljen. Zato je pritožbeno sodišče po določbi 368. člena ZPP v tem delu pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo.

O ostalih zahtevkih je sodišče prve stopnje na podlagi pogodbe o prodaji terjatev št. 1/96-2000 pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka prodala samo del svojih terjatev in sicer v znesku 34.973.368,80 SIT. Zato je pravilno zaključilo, da je za preostanek do višine 171.331.485,90 SIT še vedno aktivno legitimirana. Pač pa je napačno ugotovilo, da ta terjatev sploh obstoji. Tako svojo ugotovitev je napravilo zgolj na podlagi revizijskega poročila APPNI o reviziji lastninskega preoblikovanja, opravljeni pri tožeči stranki ter pri tem ocenilo, da tožena stranka z dobropisi ni uspela izpodbiti ugotovitev revizijskega poročila. Iz tega sledi, da je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku na vrnitev premoženja, ki naj bi predstavljalo oškodovanje družbene lastnine in to na podlagi revizijskega poročila kot javne listine, ki dokazuje to oškodovanje.

Revizijsko poročilo je po v več odločbah izraženem stališču Vrhovnega sodišča Republike Slovenije javna listina, ki po določbi 1. odst. 230. člena ZPP dokazuje resničnost tistega, kar se v njem potrjuje ali določa. V revizijskem poročilu pa se niti ne potrjuje niti ne določa, da je neko ravnanje oškodovanje družbene lastnine. Z njim se ugotavljajo in zato do nasprotnega dokaza štejejo za resnična samo določena dejstva (na primer, da je prišlo do odpusta dolga, do dajanja nekih popustov in podobno). Revizijski organ nato sicer ugotavlja, da ta dejstva pomenijo oškodovanje družbene lastnine.

Vendar pa to ni več samo dejstvo, ki bi bilo dokazano z revizijskim poročilom, ampak je taka ugotovitev sad dejanske, na njeni podlagi pa tudi pravne ocene, da je temu res tako. Zato s tem, ko je v revizijskem poročilu napisano, da neko ravnanje predstavlja oškodovanje družbene lastnine, to še ni dokazano.

Poleg tega Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP) ni samostojna pravna podlaga za oceno, ali neko ravnanje res predstavlja oškodovanje družbene lastnine ali ne. Ne more biti dvoma, da mora biti tako ravnanje - da ga je moč oceniti kot oškodovanje družbene lastnine - v nasprotju s predpisi, ki urejajo določena razmerja. V obravnavanem primeru naj bi oškodovanje družbene lastnine predstavljalo dajanje popustov pri dveh gradbenih pogodbah (v skupnem znesku 7.954.248,00 SIT) in odpust dolga (v skupnem znesku 33.976.368,80 SIT), obakrat v korist tožene stranke (torej v korist družbene in ne privatne lastnine). Ko je tožena stranka predložila dobropise tožeče stranke o odpustu dolga in ko je iz samega revizijskega poročila razvidno, da je bil popust pri ceni med strankama dogovorjen z dvema gradbenima pogodbama, je seveda za oceno, ali tako ravnanje predstavlja oškodovanje družbene lastnine, treba navesti dejstva, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da je bilo to ravnanje v nasprotju s kakšnim predpisom (ali morda moralo).

Splošno znano je namreč, da so popusti pri cenah pri sklepanju pogodb nekaj povsem običajnega in je končna cena pač rezultat pogajanj med strankama. Isto velja tudi za odpust dolga, ki je institut obligacijskega prava, urejen v določbah 344. do 347. člena ZOR. Vse to velja tudi za družbeno lastnino, zlasti kadar so dani popusti ali je dolg odpuščen v korist družbene lastnine. Pritožbeno sodišče ne pozna predpisa, ki bi taka razpolaganja s sredstvi (v družbeni lastnini) v korist države omejeval. Tožeča stranka pa v tem postopku ni navedla prav nobenega dejstva, ki bi kazal, da je bilo njeno ravnanje pri odpustu dolgov in dajanju popustov protipravno. Zato ni dokazala, da bi bil po materialnem pravu njen tožbeni zahtevek iz naslova oškodovanja družbene lastnine utemeljen.

V to, da bi šlo v primeru odpisov zamudnih obresti za oškodovanje družbene lastnine, je dvomil celo družbeni pravobranilec, kot je razvidno iz predzadnjega odstavka njegovega dopisa tožeči stranki z dne 30.1.1995 (glej prilogo spisa A13), glede popustov pri ceni po gradbenih pogodbah pa kaj takega ne izhaja niti iz dela revizijskega poročila v spisu.

Po oceni pritožbenega sodišče je tako sodba prve stopnje v delu, s katerim je bil tožeči stranki prisojen zahtevek iz naslova oškodovanja družbene lastnine, materialnopravno napačna in jo je po določbi 4. točke 373. člena ZPP spremenilo tako, da je ta tožbeni zahtevek zavrnilo.

Na podlagi določbe 2. odst. 166. člena ZPP je sodišče druge stopnje odločilo o stroških vsega postopka. Tožeča stranka je v pravdi zmagala le z minimalnim delom tožbenega zahtevka, zaradi katerega niso nastali posebni stroški. Zato mora po določbi 3. odst. 154. člena ZPP povrniti toženi stranki vse izvršilne in pravdne stroške.

Ti so odmerjeni po odvetniški tarifi in predstavljajo nagrado za sestavo ugovora, dveh pripravljalnih vlog, udeležbe na dveh narokih za glavno obravnavo, sestavo pritožbe, obvestila stranki in poštnine.