Jedro

Zgolj dejstvo, da sta Romunija, katere državljanka je obdolženka in Italija, kamor je bila obdolženka namenjena, članici Evropske unije, ne pomeni, da pri obdolženki ne bi mogel obstajati priporni razlog po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Dežurni preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom I Kpd 79538/2010-I Kpd 768/2010 z dne 17. 10. 2010 zoper obdolženo I. A., ob ugotovljenem utemeljenem sumu storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), odredil pripor iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Senat Okrožnega sodišča v Celju je pritožbo obdolženkinega zagovornika s sklepom I Ks 79538/2010-Ks 624/2010 z dne 20. 10. 2010 zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper navedeni pravnomočni sklep je zagovornik pravočasno, dne 22. 10. 2010, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, osumljeno izpusti na prostost. 3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Meni, da so dokazi, najdeni pri preiskavi obdolženkine prtljage, zakoniti, saj je bila preiskava opravljena skladno s tretjim in četrtim odstavkom 27. člena Zakona o carinski službi (v nadaljevanju ZCS-1). Ocena, ali je izrečeni ukrep potreben za uspešno izvedbo kazenskega postopka, je dejansko vprašanje, do katerega se je sodišče opredelilo. Nestrinjanje z razlogi sodišča vsebinsko pomeni očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ne more biti predmet preizkusa v tem postopku.

4. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen obdolženki in njenemu zagovorniku. Obdolženka se o njem ni izjavila, njen zagovornik pa je v podani izjavi izrazil nestrinjanje s stališčem vrhovne državne tožilke in vztrajal pri navedbah v zahtevi.

B.

5. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi se izpodbijani sklep opiral na nezakonite in nedovoljene dokaze, zbrane na podlagi nezakonito opravljene preiskave osumljenkinih stvari. Navaja, da ima osumljenka kot državljanka Romunije, torej Evropske unije, pravico da znotraj prostora Evropske unije prenaša blago in stvari, saj le-to ni predmet carine, trošarine, ali nadzora, zato je ravnanje carinikov v nasprotju z določili 21. ZCS-1 in naslednjimi, saj že na prvi pogled niso bili mogoči razlogi za sum kršitve carinskih, trošarinskih ali drugih predpisov, za izvajanje katerih je pristojna carinska služba.

6. Vrhovno sodišče, ko odloča o zahtevi za varstvo zakonitosti, vloženi zoper sklep o odreditvi pripora, lahko ugotovi kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP le tedaj, ko gre za tako imenovane prima facie nezakonite dokaze, torej takšne, ki so pridobljeni z očitnimi kršitvami in ne zahtevajo presoje določenih dejstev. Sklepanje, da razlogi o utemeljenem sumu, kot zakonski podlagi za pripor, v sklepu o priporu temeljijo tudi na presoji nedovoljenega dokaza, na katerega sodišče ne sme opreti svoje odločbe, mora izhajati iz zanesljivo ugotovljenih procesno pomembnih dejstev iz pravnomočnega sklepa. Kot sta pojasnila že preiskovalni sodnik in zunajobravnavni senat, so delavci carine v skladu z 12. členom ZCS-1, in sicer 4. točko kot pravilno opozarja vložnik zahteve, pooblaščeni za izvajanje kontrole vnosa, iznosa in tranzita blaga, za katerega so predpisani posebni ukrepi zaradi interesa varnosti, varovanja zdravja in življenja ljudi, živali, rastlin, varstva okolja, varovanja kulturne dediščine ali varstva pravic intelektualne lastnine. Med blago, ki predstavlja nevarnost za zdravje in življenje ljudi, nedvomno spadajo tudi prepovedane droge, med katere se uvršča konoplja. Na podlagi 21. člena ZCS-1 izvajajo cariniki carinski nadzor in carinsko kontrolo na celotnem območju Republike Slovenije. Uniformiran carinik in uniformiran inšpektor lahko tako skladno s 3. točko prvega odstavka 27. člena ZCS-1 ustavita vsako osebo in pregledata ter preiščeta prenosna sredstva in stvari, ki jih nosi s seboj. Pritrditi gre vložniku zahteve, da pomeni pregled prevoznega ali prenosnega sredstva, upoštevaje določbo tretjega odstavka 27. člena ZCS-1 le vizuelni pregled in da se skladno s četrtim odstavkom istega člena lahko opravi preiskava prevoznega ali prenosnega sredstva le v primeru razlogov za sum kršitve carinskih, trošarinskih ali drugih predpisov, katerih izvajanje je v pristojnosti službe, vendar pa do sedaj ugotovljene okoliščine, kot izhajajo iz izpodbijanega pravnomočnega sklepa o odreditvi pripora, sklepanja, da predstavlja zasežena droga nedovoljen dokaz, ne utemeljujejo. Dokončno presojo o zakonitosti postopkov in dokazov, zbranih s strani carinikov Carinskega urada Brežice, pa bo moč opraviti šele po ugotovitvi in razjasniti vseh okoliščin opravljenega pregleda oziroma preiskave obdolženkinih stvari.

7. Vložniku ni mogoče pritrditi niti, ko navaja, da ni podan priporni razlog begosumnosti, ker sta tako Romunija, katere državljanka je obdolženka, kot tudi Italija, kamor je bila obdolženka namenjena, članici Evropske unije, med katerimi so z zakonodajo predvideni ustrezni mehanizmi za uspešno izvedbo kazenskega postopka. Izročanje storilcev kaznivih dejanj med državami članicami Evropske unije ureja Zakon o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije, ki med drugim ureja tudi evropski nalog za prijetje in predajo, katerega cilj je pospešitev in poenostavitev izročanja (ekstradicije) oseb med državami članicami Evropske unije. V obravnavanem primeru je bilo v postopku pred našim sodiščem ugotovljeno, da so izpolnjeni vsi zakonski pogoji, da se zoper obdolženko odredi pripor. Zgolj dejstvo, da sta Romunija, katere državljanka je obdolženka in Italija, kamor je bila obdolženka namenjena, članici Evropske unije, ne pomeni, da pri obdolženki ne bi mogel obstajati priporni razlog po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Takšno stališče bi namreč pomenilo, da zaradi begosumnosti zoper državljana države, ki je članica Evropske unije, pripora sploh ne bi bilo mogoče odrediti. Kljub možnosti uporabe evropskega naloga za prijetje in predajo namreč priporni razlog begosumnosti še vedno obstaja tudi v takšnih primerih.

8. Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu na podlagi dejstva, da je obdolženka tujka, ki je bila v Sloveniji samo v tranzitu, namenjena v Italijo, kjer naj bi priložnostno delala, da ni nobenih okoliščin, ki bi jo vezale na Slovenijo, da je sodišču posredovala zgolj naslov stalnega prebivališča v Romuniji, kjer pa tudi nima ne zaposlitve, ne premoženja ter ob upoštevanju kazni, predpisane za očitano ji kaznivo dejanje, ugotovilo, da obstoji realna in konkretna nevarnost, da bi obdolženka na prostosti zapustila našo državo in odšla na neznani naslov, kjer bi postala sodišču nedosegljiva, s čimer bi se izognila kazenskem postopku v Sloveniji. Takšne ugotovitve sodišča v tej fazi postopka ne morejo omajati niti trditve zahteve o možnosti uspešne izvedbe kazenskega postopka brez obdolženkine navzočnosti.

9. Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da niso podane v zahtevi nakazovane kršitve določb kazenskega postopka. Zato je zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.