Jedro

Enoletni rok, v katerem lahko naročnik sodno uveljavlja svojo pravico za odpravo napake se uporablja le v primeru, ko izvajalec po pravočasnem obvestilu ne stori ničesar v zvezi z odpravo napak, ne pa tudi v primeru, ko sta se stranki že sporazumeli, da je potrebno napako odpraviti.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi, izpodbijani sklep se zato r a z v e l j a v i in zadeva vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo, ker meni, da je tožeča stranka vložila tožbo po preteku prekluzivnega roka iz člena 616 ZOR. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 9.610,00 SIT v petnajstih dneh.

Zoper to odločbo se je pravočasno telegramsko pritožila tožena stranka, v tridnevnem roku iz člena 113 ZPP je poslala tudi dopolnitev. V pritožbi zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev postopka, ker so razlogi odločbe v nasprotju z izrekom odločbe. V izreku je namreč tožbo zavrglo, v obrazložitvi pa se navaja, da je tožbeni zahtevek bilo potrebno zavreči kot prepozen.

Zato ni jasno ali je sodišče zavrglo tožbo ali tožbeni zahtevek. V nadaljevanju pritožbe pa tožnika zatrjujeta, da je sodišče prve stopnje zmotno pri odločanju v njuni zadevi uporabilo določbo 616. člena ZOR, saj bi moralo glede na podatke spisa uporabiti določbo člena 617 ZOR. Toženec je namreč zaslišan kot stranka izpovedal, da je bilo vbokline in izbokline na fasadi mogoče opaziti takoj po končanem delu. Iz te izpovedi se da zato zaključiti, da je tožencu bilo takoj ob zaključku del znano, da delo ni strokovno izvedeno.

Zato sodišče prve stopnje neutemeljeno zaključuje, da bi morala tožnika toženca o tem obvestiti. Gre za obveznost prevzemnika posla, t.j. toženca, ki se ne more sklicevati na določbo 616. člena ZOR, če je očitno, da je njegovo delo nekvalitetno in je to tudi sam vedel. Toženec je ob dokončanju del vedel za napake, saj jih je opazil. Napake so bile očitne in vidne, tako da jih je lahko opazil vsakdo in ne le strokovnjak. Toženec pa je na obvestilo tožnikov tudi reagiral in opravil že določene aktivnosti, da bi napake odpravil, saj je prišel s svojimi delavci na ogled fasade, po ogledu pa se je odločil popraviti fasado. Šele ko so začeli s popravili in se je ugotovilo, da odprava napak ne bo enostavna, je gradbišče zapustil. Tožeča stranka je zato šele potem, ko je ugotovila, da toženec napak ne bo odpravil, zahtevala 24.2.1988 dokončno odpravo napak. Zato meni, da z vložitvijo tožbe ni prekoračila zakonsko določenega prekluzivnega roka. V vsakem primeru pa ostaja najmanj še vedno odprto vprašanje, kdaj je sploh začel teči jamčevalni rok. Tega vprašanja sodišče prve stopnje v dosedanjem postopku ni raziskalo, saj ni ugotavljalo, katera dela je toženec opravil z namenom, da odpravi napake na fasadi. Sicer pa tožeča stranka meni, da bi moral toženec kot strokovnjak za izvajanje fasadnih del, sam sporočiti tožeči stranki nepravilnosti, ki jih je zagrešil pri svojem delu. Drugačno ravnanje je nepošteno. Iz vseh teh razlogov predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in ponovno odločanje o zadevi.

Pritožba je utemeljena.

Zatrjevane bistvene kršitve postopka pritožbeno sodišče sicer ni ugotovilo, saj med izrekom in obrazložitvijo odločbe ni nasprotja.

Pač pa je utemeljen pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato obstoji možnost, da je tudi materialno pravo zmotno uporabljeno. Tožeča stranka v pritožbi namreč opozarja, da je toženec po njenem obvestilu skušal odpraviti napake na fasadi.

Pravtako opozarja na toženčevo izpoved, da so se napake opazile že takoj ob zaključku del. Vse te okoliščine pa v izpodbijani v odločbi niso ocenjene, čeprav so pa za pravilno uporabo materialnega prava pomembne. Enoletni rok, v katerem lahko naročnik sodno uveljavlja svojo pravico na odpravo napak, se uporablja namreč samo v primeru, ko izvajalec po pravočasnem obvestilu ne stori ničesar v zvezi z odpravo napak, ne pa tudi v primeru, ko sta se stranki že sporazumeli, da je potrebno napake odpraviti. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče moralo pritožbi tožeče stranke ugoditi, izpodbijani sklep razveljaviti in vrniti zadevo v ponovno sojenje.

V ponovnem postopku naj sodišče prve stopnje zato dopolni postopek po potrebi z dodatnim zaslišanjem strank o okoliščinah, ki jih zatrjuje pritožba. Dejstvo, da naj bi napaka nastala šele zadnji dan, ko se je nanašal zaključni sloj ter ravnalo in strugalo fasado, takrat pa toženec osebno ni bil več navzoč pri izdelavi fasade, bo moralo sodišče prve stopnje oceniti tudi skozi določbo člena 611 ZOR. Po dopolnitvi postopka v nakazani smeri ter vestni in skrbni oceni dokazov o vseh v zadevi relevantnih dejstvih, pa naj o sporu ponovno odloči. Odločitev o stroški pritožbenega postopka temelji na določbi člena 166/3 ZPP.