Jedro

Če sodišče prve stopnje v izreku obsodilne sodbe ugotovi višino škode, ki jo tudi povzame v posebnem pogoju v pogojni obsodbi, oškodovanca pa s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo, gre za nasprotje med samimi odločbami v izreku kar pomeni absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. tč. 1. odst. 371. čl. ZKP.

Izrek

Ob ugoditvi pritožbi obdolžene N. P. in po uradni dolžnosti se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je bila obdolženka spoznana za krivo kaznivega dejanja zatajitve po I. odstavku 215. člena KZ na škodo gospodarske družbe F. L. d.o.o. V.. Izrečena je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo šest mesecev zapora in preizkusno dobo treh let ter s posebnim pogojem plačila zneska 2,429.800,00 SIT (sedaj 10.139,37 EUR) oškodovani gospodarski družbi v roku enega leta. Obdolženki so bili naloženi v plačilo stroški kazenskega postopka v znesku 110.000,00 SIT (sedaj 459,02 EUR) in povprečnina v znesku 100.000,00 SIT (sedaj 417,29 EUR). Oškodovana gospodarska družba je bila s premoženjskopravnim zahtevkom v nedoločenem znesku napotena na pravdo.

Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila obdolženka po zagovorniku zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji. Predlagala je njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Višji državni tožilec Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije, Zunanji oddelek v C. svétnik F. H. je v svojem pisnem stališču do pritožbe z dne 16.02.2007, številka Ktp/0/-II 32/07, predlagal delno ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane sodbe v odločbi o kazenski sankciji tako, da se obdolženki ne določi posebnega pogoja. V ostalem delu je predlagal potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

To stališče je bilo vročeno obdolženki in zagovorniku, vendar nanj nista odgovorila.

Pritožba je utemeljena; izpodbijano sodbo je bilo treba razveljaviti tudi po uradni dolžnosti.

Sodišče druge stopnje je v zvezi z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje ter glede na obdolženkine pritožbene navedbe dvomi, da je bilo storjeno očitano kaznivo dejanje, ko sploh ni z gotovostjo ugotovljeno, ali in kdo si je prilastil opremo za mesnico, ki je predmet leasing pogodbe št. 2230/LO, sklenjeno z oškodovano gospodarsko družbo in obdolženko kot samostojno podjetnico. Ker je ta pogodba tudi pravna podlaga za razmerje med oškodovano gospodarsko družbo in obdolženko (po krivdoreku naj bi si opremo za mesnico prilastila kot fizična oseba), se resnično postavlja vprašanje, ali je mogoče iz očitano civilnopravnega razmerja razlogovati še o kazenskopravnih posledicah v smislu izpodbijanega krivdoreka. To tembolj, ker je obdolženka na glavni obravnavi z dne 16.06.2005 v zagovoru jasno povedala, da je pripravljena to opremo vrniti in jo je dejansko dala na razpolago leasingodajalcu. Res je sicer obdolženka podpisala dopis z dne 08.09.2004, vendar je v njem izrecno navedeno, zakaj opreme za mesnico ne more vrniti, kar pa po mnenju sodišča druge stopnje še ne predstavlja prilastitvenega namena. Tudi iz izpovedbe priče A. H. jasno izhaja, da se je glede vrnitve te opreme, ki jo po izpovedbi njenega moža V. P. sedaj on uporablja kot samostojni podjetnik, dogovarjal samo z njim in da mu obdolženka osebno ni rekla, da mu je ne dovoli odpeljati. Na tej glavni obravnavi je bil tudi sklenjen dogovor o prevzemu dolga obdolženke s strani njenega moža, vendar sodišče prve stopnje o tem ni zavzelo prav nobenega stališča. Enako velja glede izjave pooblaščenke oškodovane gospodarske družbe M. Z. na glavni obravnavi z dne 17.01.2006, da oškodovana gospodarska družba te opreme ne bo prevzela, zaradi iztrošenosti, saj praktično nima nobene vrednosti. V razlogih izpodbijane sodbe ni pojasnjeno, zakaj si je mogoče prilastiti zaupano stvar, ki je brez vrednosti! Čeprav je v pritožbi grajana modifikacija obtožbe s strani okrožne državne tožilke na glavni obravnavi z dne 26.10.2006 vsaj nenavadna, pa ne pomeni v pritožbi izpostavljene bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 9. točki I. odstavka 371. člena ZKP. S tem, ko je okrožna državna tožilka navedla vrednost domnevno zatajene opreme zgolj s sklicevanjem na ocenjeno vrednost sodnega cenilca R. J., je bil jasno določen okvir obtožbe v tem pravno pomembnem dejstvu. Sodišče druge stopnje je ocenjeno vrednost 3,042.600,00 SIT tako znižalo na v krivdoreku navedeni znesek 2,429.800,00 SIT. Zato do prekoračitve obtožbe sploh ni moglo priti.

Pač pa sodišče druge stopnje soglaša s pritožnico, da pomeni posebni pogoj, določen v okviru pogojne obsodbe glede plačila zneska 2,429.800,00 SIT nezakonito odločitev, glede katere je sicer višji državni tožilec predlagal saniranje z odpravo te določbe in v ostalem potrditev izpodbijane sodbe. Vendar meni sodišče druge stopnje, da tak način saniranja ne pride v poštev. Sodišče prve stopnje je z določitvijo posebnega pogoja v okviru pogojen obsodbe ob napotitvi oškodovane gospodarske družbe na pravdo storilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki I. odstavka 371. člena ZKP, ki se upošteva po uradni dolžnosti. Ta kršitev namreč v pritožbi ni uveljavljena. V krivdoreku navedena škoda v znesku 2,429.800,00 SIT (ki je povzeta tudi v posebnem pogoju) pomeni, da je ta višina po ugotovitvi sodišča prve stopnje tudi dokazana. V odločbi o premoženjskopravnem zahtevku, ki je obrazložena s tem, da zahtevek v znesku 15,993.815,46 SIT ni dokazan preko prisojenega zneska, pa je oškodovana gospodarska družba s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotena na pravdo. Če je sodišče druge stopnje menilo, da je premoženjskopravni zahtevek do višine 2,429.800,00 SIT utemeljen, bi mu moralo v tem obsegu ugoditi in oškodovano gospodarsko družbo za razliko do priglašenega zneska 15,993.815,16 SIT napotiti na pravdo. Ker tega ni storilo, je podano nasprotje v samem izreku izpodbijane sodbe. Ugotovljena višina v krivdoreku je namreč zanikana z odločbo o premoženjskopravnem zahtevku. Tudi zaradi te kršitve je bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje z gotovostjo ugotoviti, ali in kdo je prekršil civilno obveznost iz leasing pogodbe, ki je navedena v krivdoreku. Nato bo moralo zanesljivo oceniti, ali prekršena civilna obveznost pomeni že očitano kaznivo dejanje. Še posebej pa se bo moralo ukvarjati z obdolženkino pripravljenostjo vrniti oškodovani gospodarski družbi to opremo za mesnico oziroma s stališčem te družbe glede prevzema opreme. Odločanje o premoženjskopravnem zahtevku v primeru ponovne obsodilne sodbe pa bo moralo opraviti v že nakazani smeri.