Jedro

Naknadno najdeno premoženje se razdeli po prejšnjem sklepu o dedovanju. Če je edini dedič že pokojni, novo najdeno premoženje dedujejo njegovi dediči.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je v zapuščinski zadevi po pokojni V. I. K. izdalo dodatni sklep o dedovanju, s katerim je ugotovilo, da obstoji dodatna zapuščina po pokojni - stanovanje št. 9 v 1. nadstropju na naslovu O., da je bil za dediča s prvotnim sklepom o dedovanju z dne 20. 4. 2006 proglašen Ž. K. in da je Ž. K. umrl 15. 9. 2009. Po njem je bil za dediča proglašen oporočni dedič S. D., na podlagi zakonitega dedovanja pa dediči T. V., J. K., F. Ž. in J. B. Sodišče je obrazložilo, da je Ž. K. napravil lastnoročno oporoko, s katero je z vsem svojim premoženjem (izrecno je navedel tudi stanovanje) razpolagal v korist S. D. Glede na to je dodatno zapuščino dodelilo S. D. 2. Proti sklepu se je pritožila zakonita dedinja po pok. Ž. K. T. V. (njegova sestrična). Navaja, da se najdeno premoženje dodeli že proglašenim dedičem, zaradi česar naj bi bila dodelitev stanovanja S. D. nezakonita, ker ni bil proglašen kot dedič na podlagi prvotnega sklepa o dedovanju po pokojni V. I. K. Pokojni Ž. K. naj v času sestave oporoke ne bi bil lastnik stanovanja, z njim torej ni mogel oporočno razpolagati. Sodišču še očita, da glede novo najdenega premoženja ni opravilo nove zapuščinske obravnave, s čimer je zgrešilo bistveno kršitev določb postopka, napačno pa je uporabilo določbo 221. čl. Zakona o dedovanju (ZD). Predlaga razveljavitev sklepa.

3. S. D. je v odgovoru na pritožbo navedel, da je bil edini zakoniti dedič zapustnice njen sin Ž. K., ki je že s prvim sklepom o dedovanju z dne 20. 4. 2006 podedoval sporno stanovanje na O. Sicer pa je bil lastnik tega stanovanja že na podlagi darilne pogodbe z dne 12. 12. 1992 in je z njim kot lastnik lahko razpolagal. V času zapuščinskega postopka po Ž. K. je bila v zemljiški knjigi vpisana kot lastnica še V. I. K., zato tedaj stanovanja še ni mogel dedovati, je pa njegov edini možni dedič.

4. J. K., zakoniti dedič po Ž. K. (njegov bratranec), je v odgovoru na pritožbo navedel, da je izpodbijani sklep nezakonit tudi zato, ker ni upoštevana pravica do nujnega deleža po 27. čl. ZD. Sodišče bi moralo nujnim dedičem omogočiti, da se izrečejo na zapuščinski obravnavi.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna in zakonita.

7. Zapuščinsko sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo 1. odst. 221. čl. ZD; če se po pravnomočnosti sklepa o dedovanju najde premoženje, za katero se ob izdaji sklepa ni vedelo, da pripada zapuščini, sodišče ne opravi nove zapuščinske obravnave, temveč razdeli to premoženje z novim sklepom na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju. V konkretnem primeru je bil prvotni sklep o dedovanju izdan 20. 4. 2006, z njim pa je bil za dediča proglašen Ž. K. Ker je bil v času izdaje predmetnega dodatnega sklepa o dedovanju Ž. K. že pokojni, so njegovi dediči postali udeleženci zapuščinskega postopka po pokojni V. I. K. Pritožbeni očitek, da je dodatni sklep o dedovanju napačen, ker da S. D. ni bil dedič po pokojni V. I. K., zato ni utemeljen. Ni dvoma, da po smrti prvotnega dediča na njegovo mesto vstopijo njegovi dediči. 8. Pritožnica neutemeljeno navaja, da pokojni Ž. K. v času sestave oporoke ni bil lastnik stanovanja, zaradi česar ne bi mogel z njim oporočno razpolagati. Sama ne nasprotuje temu, da je bila lastnica stanovanja V. I. K., Ž. K. pa njen edini dedič. Na podlagi 132. čl. ZD v zapuščino sodi premoženje, ki ga je zapustnik imel ob smrti in preide na njegove dediče v trenutku njegove smrti. Že na podlagi tega postal Ž. K. lastnik stanovanja (vsaj v trenutku smrti V. I. K.) in je bil torej v času sestave svoje oporoke 18. 2. 2009 brez dvoma njegov lastnik. Ni sporno, da je Ž. K. v svoji oporoki celo izrecno navedel stanovanje na O., ker je menil, da ga je pridobil že z darilno pogodbo z dne 12. 12. 1992. Z oporoko pa je z vsem svojim premoženjem razpolagal v korist S. D. 9. S sklepom o dedovanju po pok. Ž. K. z dne 10. 11. 2015 so bili sicer poleg oporočnega dediča S. D. za določeno premoženje proglašeni tudi zakoniti dediči T. V., J. K., F. Ž. in J. B., in sicer vsak do - v sklepu navedenih nepremičnin. Iz obrazložitve tega sklepa je razvidno, da je "zakonito dedovanje po Ž. K. nastopilo v soglasju z oporočnim dedičem" in "da bo oporočni dedič dedovanje stanovanja uveljavljal v zapuščinskem postopku po pokojni V. I. K.". Zakaj so bili za določeno premoženje proglašeni tudi zakoniti dediči, saj oporočno dedovanje zakonito dedovanje izključuje, sicer ni jasno. A ker je tako (ker oporočno dedovanje zakonito dedovanje izključuje), ni dvoma, da tudi stanovanje pripada oporočnemu dediču. 10. Stališče drugega zakonitega dediča J. K., da sodišče ni upoštevalo pravic nujnih dedičev, je brez podlage. Zakoniti dediči v tem primeru namreč niso nujni dediči, saj gre za bratranca in sestrično zapustnika, nujni dediči pa so le pokojnikovi potomci, starši in zakonec, ter dedi in babice in bratje in sestre, pod pogojem, da nimajo potrebnih sredstev za življenje (25. čl. ZD).

11. Pritožbeni očitek, da sodišče zakonitim dedičem sodišče ni omogočilo, da se izjavijo o novo najdenem premoženju, ni utemeljen. V primeru izdaje dodatnega sklepa o dedovanju nova zapuščinska obravnava ni obvezna in jo sodišče opravi le tedaj, če prej ni bilo zapuščinske obravnave (če obstaja najdeno premoženje iz nepremičnin) (1. in 2. odst. 221. čl. ZD). Zapuščinska obravnava po pok. Ž. K. je bila opravljena. Očitana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 8. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku, ki se v zapuščinskem postopku uporablja na podlagi 163. čl. ZD, zato ni podana.

12. Pritožbeno sodišče je zato, in ker tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo z njo izpodbijani dodatni sklep o dedovanju (2. točka 365. čl. ZPP v zvezi s 163. čl. ZD).