Jedro

Tožnik je znesek, ki ga vtožuje (in tudi ostale, o katerih je bilo že pravnomočno odločeno), prejel ter prejem gotovine potrdil z lastnoročnim podpisom. Prejeti zneski ustrezajo ustnemu dogovoru glede plačila 10 % od prometa v posameznem mesecu. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožbeni zahtevek iz tega naslova neutemeljen

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi, pritožbi tožene stranke pa se ugodi v celoti in se sodba sodišča prve stopnje delno razveljavi v 1. odstavku izreka nad zneskom 92,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2006 dalje do plačila ter v 2. odstavku izreka (glede odločitve o stroških postopka) ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba tožeče stranke zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži v končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 5.516,89 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2006 dalje do plačila (1. odstavek izreka) ter da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 734,47 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti pa vse do plačila pod izvršbo (2. odstavek izreka).

Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

Tožeča stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je po razveljavitvi prvostopne sodbe sodišče že drugič odločalo o tožbenem zahtevku, pri čemer je ostal sporen še del tožbenega zahtevka, po katerem tožeča stranka zahteva vrnitev posojila, ki ga je najel za toženca. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da utemeljenosti tožbenega zahtevka ni dokazala. Poleg verodostojne tožnikove izpovedbe je dejansko stanje dokazano tudi z ostalimi izvedenimi dokazi, pri čemer se sklicuje na izpovedbe prič D.B. in M.K.. D.B. je izpovedal, da je (tožnik) vzel kredit pri ... banki in sicer na banki v Č. in izposojena sredstva dal tožencu za poplačilo dolga. Del izposojenega zneska in sicer takratnih 200.000,00 SIT je tožencu izročil za osebno vozilo, ki ga je kupil od njega, kar je potrdil tudi toženec, 160.000,00 SIT je porabil za zavarovanje in registracijo vozila, tožencu pa je izročil 1.000.000,00 SIT. D.B. je vedel, da gre za znesek 1.000.000,00 takratnih SIT in je tožencu celo predlagal, da denar, ki ga je bil D.B. dolžan tožencu, plača tožniku in s tem zapre terjatev tožnika do toženca. V tej zvezi sodišče napačno povzema izpovedbo priče D.B, saj njegova izpovedba navaja v smislu, da naj bi priča ta dejstva izvedela na banki v Č., kjer naj bi mu odgovorna oseba oziroma „šefica“ povedala, da naj bi tožnik namesto toženca plačeval njegov kredit in naj bi se tožnik in toženec dogovorila, da kredit za toženca vzame tožnik. Sodišče prve stopnje napačno povzema izpovedbo zaslišane priče, kar ima za posledico napačno ugotovitev dejanskega stanja in napačno odločitev sodišča prve stopnje, predstavlja pa tudi bistveno kršitev določb postopka. Tudi priča M.K. je potrdila, da je bilo med tožnikom in tožencem govora o nekem kreditu in sicer kreditu, ki ga je tožnik vzel za toženca. Priča se je spominjala dogodka, ko je tožnik od toženca zahteval vrnitev posojila, vendar je toženec takrat govoril, da naj tožnik dokaže dejstvo, da je tožencu posodil denar. Toženec se je po mnenju pritožbe že takrat zavedal, da tožnik nima pismenih dokazov, saj mu je denar izročil v kuverti na parkirišču pred trgovinskim centrom BTC. Šlo je za dejanje zaupanja, ker sta tožnik in toženec takrat še redno poslovno sodelovala. Toženec zaslišan kot stranka priznava, da sta bila s tožnikom dobra prijatelja, ker je tožnik delo za njega opravljal korektno in vestno, do problemov pa naj bi prišlo, ko je toženec prodal celotno podjetje oziroma dejavnost D.B.. Tožnik v pritožbi nadalje navaja, da je naredil napako, ko ob izročitvi denarja ni zahteval potrdila, vendar je bil s tožencem dober prijatelj in mu je zaupal. Poleg lastne tožnikove izpovedbe sta v zadevi še dve izpovedbi priči, ki nista zainteresirani za izid pravde, torej jima je pripisati verodostojnost. Tožnikove navedbe potrjuje tudi nakup osebnega vozila, saj je toženec potrdil, da mu je tožnik za nakup osebnega vozila plačal takratnih 200.000,00 SIT. Sodišče bi se moralo vprašati, zakaj je tožnik vzel posojilo v znesku 1.460.000,00 SIT, ko pa je za nakup avtomobila potreboval samo 200.000,00 SIT. Iz tega logično izhaja, da je preostanek posojila dal tožencu. Sodišče prve stopnje je ponovno zmotno odločilo v delu tožbenega zahtevka, kjer se zahteva plačilo 10 % prometa. V tej zvezi sodišče namreč ponovno kot nesporno ugotavlja, da je toženec tožniku za mesec januar dal 100.000,00 SIT v gotovini, čeprav to dejstvo ne izhaja iz listinske dokumentacije in tudi toženec sam je navajal, da tožniku za mesec januar 2007 ni ničesar izročil. Spremenjena izpoved toženca ob zaslišanju zgolj dokazuje njegovo neverodostojnost, kar bi moralo sodišče sankcionirati, ne pa da verjame tožencu, ki je med postopkom večkrat spremenil svoje izjave. Priglaša stroške pritožbe.

Tožena stranka se pritožuje zoper odločitev o stroških postopka, smiselno iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje pri določanju uspeha v pravdi upoštevati tožnikov uspeh v višini 13,57 %, saj je s tem odstotkom uspel, ne pa z 42,65 %, kot je to zmotno odločilo sodišče prve stopnje. Glede na tak uspeh bi moralo odmeriti in povrniti stroške toženi stranki, zato podaja tak pritožbeni predlog. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba toženca pa je utemeljena v celoti.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi, in skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti in ki jih uveljavlja pritožba tožnika, vendar je deloma, glede tožbenega zahtevka za vračilo posojila, zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zato v tem delu ni mogoče preizkusiti pravilne uporabe materialnega prava. V preostalem, glede tožbenega zahtevka za plačilo 92,09 EUR iz naslova 10 % udeležbe na ustvarjenem prometu, pa sodba temelji na pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju in pravilni uporabi materialnega prava.

V zvezi s tožbenim zahtevkom za plačilo 10 % prometa za mesec januar 2007, ki se nanaša na plačilo 92,09 EUR, je sodišče druge stopnje že v sodbi in sklepu opr. št. Pdp 365/2010 z dne 9. 9. 2010 ugotovilo, da je tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje glede dela zahtevka za obdobje od meseca avgusta 2006 do meseca marca 2007 predložila kopijo beležke (priloga B6), iz katere je razviden promet in dejansko plačilo zneskov tožniku, ki jih je prejel v gotovini, pri čemer je tožnik podpisal prejem posameznega zneska. Kopije zabeležk so bile tožniku vročene, vendar se le-ta glede njihove verodostojnosti kot tudi glede obdobja, na katerega se nanašajo, v postopku pred sodiščem prve stopnje takrat ni posebej izjavil. Tovrstne navedbe je podal šele v pritožbi, ki jih sodišče druge stopnje ni moglo več upoštevati na podlagi določbe 337. člena ZPP ter v zvezi s prvim in drugim odstavkom 286. člena ZPP, saj so predstavljale nedovoljene pritožbene novote. Pritožnik takrat namreč ni izkazal, da teh dejstev brez svoje krivde ni mogel navesti v roku iz prvega odstavka 337. člena ZPP, sodišče pa je razveljavilo odločitev le glede zneska za mesec januar 2007, saj je ugotovilo, da v tem delu obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ter samimi temi listinami, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V novem sojenju je sodišče prve stopnje ugotovilo, da iz listinske dokumentacije in sicer iz prilog A3 in B6 izhaja, da je tožnik v januarju 2007 s podpisom potrdil prejem zneska 110.000,00 SIT v gotovini. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik ta znesek, kakor tudi vse ostale, glede katerih je bilo že pravnomočno odločeno, prejel ter prejem gotovine potrdil z lastnoročnim podpisom, pri čemer je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi identičnost pisave tožnika iz prilog B2 in B3. Prejeti zneski ustrezajo ustnemu dogovoru glede plačila 10 % od prometa v posameznem mesecu. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožbeni zahtevek neutemeljen tudi glede zneska 92,09 EUR, ki presega (že pravnomočno) zavrnjen tožbeni zahtevek za plačilo 2.898,64 EUR (iz naslova plačila 10 % od prometa) s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. S tem v zvezi tožnik v pritožbi neutemeljeno opozarja, da naj bi bile navedbe toženca v tem delu kontradiktorne oziroma naj bi spreminjal izjavo ter da naj bi to dokazovalo, da tožniku tega zneska ni izplačal. Ker je sodišče prve stopnje svoje ugotovitve oprlo na prepričljivo ugotovitev, ki temelji na listinski dokumentaciji v spisu, ni mogoče šteti, da naj bi izpoved toženca bila tako neverodostojna, da bi utemeljevala drugačno odločitev od izpodbijane. V tem delu torej pritožba tožnika ni utemeljena in jo je bilo potrebno zavrniti (353. člen ZPP).

V zvezi s tožbenim zahtevkom tožnika za povrnitev kredita, ki naj bi ga vzel za toženca in ki mu ga le-ta ni vrnil, pa tudi v ponovnem sojenju sodišče prve stopnje ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja, saj se ni posebej opredelilo do prepričljivosti in verodostojnosti izpovedbe tožnika in toženca. Ni pojasnilo, zakaj ne verjame tožniku, s tem v zvezi pa se tudi ni opredelilo do izpovedi prič. Svojo odločitev je oprlo izključno na dejstvo, da naj ne bi bilo nobenega listinskega dokaza, ki bi potrjeval prejem denarja s strani toženca. Zato pritožbeno sodišče meni, da je dokazna ocena neprepričljiva, odločitev pa najmanj preuranjena. Tožnik je pojasnil, da naj bi kredit vzel z namenom, da bi toženec pokril svoje dolgove do grosista D. d.d., s katero je toženec poslovno sodeloval oziroma zanjo razvažal vodo k naročnikom. Sodišče prve stopnje ni preverilo tožnikovih navedb, da je toženec kritičnega dne, ko naj bi mu tožnik izročil denar na parkirišču BTC, D. d.d., nakazal znesek, ki naj bi bil sicer po navedbah tožnika še nekoliko večji od zneska kredita, ki ga je vzel, čeprav je tožnik pravočasno predlagal ustrezne poizvedbe pri D. d.d. glede zatrjevanega delnega poplačila dolga. Ta dokaz je pomemben sam zase in tudi v zvezi z ostalimi dokazi, ki jih je sodišče že izvedlo, ne pa tudi ustrezno ocenilo. V kolikor je namreč tožnik dvignil kredit (kreditna pogodba z dne 25. 1. 2006 - priloga C1) ter ta znesek izročil tožencu, bi časovno sovpadanje dviga kredita ter eventualnega nakazila toženca D. d.d. kazalo na to, da je toženec obravnavanega dne dejansko prejel večji denarni znesek. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do navedb, da naj bi bila tožnik in toženec v spornem obdobju dobra prijatelja (zapisnik naroka z dne 14. 6. 2009), ter ni ocenilo dejstva, da je tožnik za toženca tudi podpisal poroštveno izjavo ter mu jamčil pri posojilu, ki ga je toženec tudi sam najel pri banki. Zato bi moralo bolj poglobljeno ocenjevati, ali je bilo v takem primeru razumljivo, da tožnik ni zahteval pisnega potrdila prejema denarja. Ne gre tudi spregledati izpovedbe priče M.K., ki ji toženec ni nasprotoval, da naj bi ob priliki, ko je bila priča prisotna, prišlo med tožnikom in tožencem do prepira, v katerem naj bi toženec povedal, da naj tožnik dokaže, da mu je izročil denar. Najmanj neobičajno je, da se oseba glede prejema kredita brani tako, da se sklicuje na dokazovanje prejema denarja, ne pa da bi kategorično trdila, da zneska (sploh) ni prejela. Navedeno prej kaže na to, da se je toženec zavedal dejstva, da mu je tožnik izročil denar brez ustreznega potrdila, ne da bi za to sedaj imel listinske dokaze. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do izpovedbe priče D.B., ki je pojasnil, da je tožencu predlagal (ker je sam imel dolg do toženca), da ta dolg poplača tako, da denar izroči tožniku, kateremu naj bi bil dolžan toženec, ter tako zapre medsebojne terjatve, s čimer pa se toženec ni strinjal. Šele ustrezne poizvedbe o eventualnem (delnem) poplačilu dolga, ki bi sovpadalo s pridobitvijo kredita, v povezavi z izpovedbami strank in prič bi lahko dale dejansko podlago za zaključek o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Zato dejstvo, da tožnik nima pisnega potrdila o zatrjevani izročitvi denarja, ne more biti edini razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo in v tem delu izpodbijano sodbo razveljavilo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 354. člena ZPP).

V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek v nakazani smeri, predvsem s poizvedbami pri D. d.d. glede eventualnih nakazil toženca v spornem obdobju ter o okoliščinah zatrjevane izročitve denarja na parkirišču BTC dodatno podrobneje zaslišati pravdni stranki, se opredeliti do dejstva, da je tožnik vzel kredit, ki je presegal vrednost nakupa in zavarovanja vozila, in po potrebi pravdni stranki soočiti s pričama M.K. in D.B.. Ker je D.B. zatrjeval, da je za tožnikov kredit, ki naj bi ga le-ta vzel za toženca, zvedel pri vodji na banki v Č., se bo moralo sodišče prve stopnje opredelitvi tudi do izpovedbe priče v tem delu, ter po potrebi soočiti priči D.B. in vodjo enote ... banke v Č., že zaslišano pričo D.K.. Šele potem, in po eventualni izvedbi še drugih dokazov, bo lahko ponovno odločilo o tožbenem zahtevku tožnika.

Če sodišče druge stopnje na seji ali na obravnavi spozna, da je treba za pravilno ali popolno ugotovitev dejanskega stanja ugotoviti dejstva oziroma izvesti dokaze, ki jih je stranka pred sodiščem prve stopnje zatrjevala oziroma predlagala, vendar jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali dejstva oziroma dokaze, ki jih je pod pogojem iz 337. člena tega zakona stranka navedla v pritožbi ali da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, v skladu s 355. členom ZPP dopolni postopek oziroma odpravi omenjene pomanjkljivosti in s sodbo odloči v zadevi. Če je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti, izjemoma razveljavi sodbo prve stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po oceni pritožbenega sodišča gre v obravnavani zadevi za takšno izjemo, saj sodišče prve stopnje ni preverjalo okoliščin glede zatrjevanega delnega nakazila tožene stranke grosistu D. d.d. ter vseh okoliščin, ki bi lahko posredno dokazovale utemeljenost tožbenega zahtevka tožnika, temveč je svojo odločitev oprlo na dejstvo, da tožnik nima pisnega potrdila o izročitvi denarja tožencu. Zato ne gre za pomanjkljivosti, ki bi jih bilo mogoče odpraviti z dopolnitvijo postopka pred sodiščem druge stopnje. V nasprotnem primeru bi sodišče druge stopnje prevzemalo pristojnosti sodišča prve stopnje, kar pa ni namen 355. člena ZPP. Zato je sodišče druge stopnje kljub določbi 355. člena ZPP v navedenem obsegu sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Ker je pritožbeno sodišče delno razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje, je posledično ugodilo tudi pritožbi tožene stranke zoper stroške postopka ter odločitev razveljavilo (354. člen ZPP), saj bo njihova višina znana šele potem, ko bo sodišče prve stopnje ponovno odločilo o zadevi.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.