Jedro

Tožnik tožbenega zahtevka v delu vtoževanih zakonskih zamudnih obresti od razlike v odpravnini in povrnitve stroškov prehrane ter prevoza na delo in z dela ni oblikoval skladno z določbo prvega odstavka 180. člena ZPP, saj ni navedel, od kdaj dalje zahteva zakonske zamudne obresti. V tem delu je tožba nepopolna in zato neprimerna za vsebinsko obravnavanje.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi v I. in III. točki izreka v delu odločitve o teku zakonskih zamudnih obresti od prisojenih zneskov razlike v odpravnini, stroškov prehrane in prevoza na delo in z dela ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je I. točki izreka izpodbijane sodbe naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku izplačati preostanek odpravnine v višini ... EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 5. 2011 dalje do plačila, v osmih dneh, da ne bo izvršbe. V II. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku izplačati sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2011 v neto višini 179,94 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 5. 2011 dalje do plačila ter odvesti ustrezne davščine od bruto zneska 249,36 EUR, v osmih dneh, da ne bo izvršbe. V III. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku izplačati stroške za prehrano v višini 67,32 EUR in stroške za prevoz na delo in z dela v višini 57,18 EUR, oboje skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 5. 2011 dalje do plačila in pod izvršbo. V IV. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 447,00 EUR v osmih dneh od dneva izdaje sodne odločbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, v osmih dneh, da ne bo izvršbe.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka, smiselno iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter naloži tožniku povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka naprej, do plačila. V pritožbi navaja, da je izpodbijana sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka, ker je sodišče prve stopnje v obrestnem delu točke I in III izreka prekoračilo tožbeni zahtevek. Tožbeni zahtevek je bil v I. in III. točki izreka glede obrestnega dela nedoločen in neizvršljiv, saj tožnik v tožbenem zahtevku ni navedel, od kdaj dalje vtožuje zakonske zamudne obresti od vtoževanih zneskov. Sodišče prve stopnje je v I. in III. točki izreka izpodbijane sodbe samo določilo pričetek teka zakonskih zamudnih obresti, ne da bi pri tem uporabilo materialno procesno vodstvo in dalo toženi stranki možnost, da se o začetku tega zakonskih zamudnih obresti izjasni. S tem je storjena tudi bistvena kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba je obremenjena tudi s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba o obrestnem delu nima razlogov. Nepravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen do odpravnine v bruto znesku, saj je odpravnina po 35. členu ZDOP-2-UPB7 dohodek iz delovnega razmerja, od katerega je delodajalec zavezan za odvod predpisane dohodnine in predpisanih prispevkov za socialno varnost. Izpodbijana sodba tudi glede navedenega nima obrazložitve. Poleg tega sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je bil tožnik od 18. 4. 2011 naprej do prenehanja delovnega razmerja na letnem dopustu, kar vse vpliva na plačilo stroškov za prehrano in prevoz. Vse to je tožena stranka ugovarjala že tekom postopka pred sodiščem prve stopnje.

Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedeni v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da izpodbijana sodba (z izjemo odločitve o teku zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska iz naslova odpravnine in povrnitve stroškov za prehrano ter prevoz na delo in z dela) ni obremenjena niti z bistvenimi kršitvami določb postopka, ki jih tožena stranka očita v pritožbi, niti z bistvenimi kršitvami določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je sprejelo tudi materialnopravno odločitev. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o pričetku teka zakonskih zamudnih obresti v zvezi s prisojeno odpravnino in stroški prehrane ter prevoza na delo in z dela (I. točka izreka, III. točka izreka) storilo bistveno kršitev določb postopka po členu 350/3 ZPP, v tem delu pa izpodbijana sodba tudi ni obrazložena, s čimer je podana še kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Iz podatkov spisa izhaja, da je tožnik toženi stranki na podlagi 112. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V posledici te izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka tožniku na podlagi drugega odstavka 112. člena ZDR izplačala del odpravnine v višini ... EUR, tožnik pa je v tem individualnem delovnem sporu zahteval še razliko v plačilu te odpravnine v znesku ... EUR. Ker mu je zaradi podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 30. 4. 2011, je vtoževal tudi sorazmerni del regresa za letni dopust (člen 131/4 ZDR v zvezi s členom 162/1 ZDR) in povrnitev stroške prehrane in prevoza na delo in z dela za april 2011, za obdobje, ko je tožnik dejansko opravljal delo pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je na podlagi dokaznega postopka, v okviru katerega je prečitalo vse listine v spisu, tožniku utemeljeno prisodilo vtoževane zneske iz naslova razlike v odpravnine, iz naslova sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2009 in iz naslova povrnitve stroškov prehrane in prevoza na delo in z dela za 11 dni v aprilu 2011, ko je tožnik dejansko opravljal delo pri toženi stranki.

V zvezi s tem je neutemeljena pritožbena navedba tožene stranke, da tožnik ni upravičen do vtoževanega zneska razlike v odpravnini na podlagi določbe člena 112/2 ZDR in na podlagi določbe 109. člena ZDR. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da je osnova za izračun pripadajoče odpravnine tožnikova bruto plača, ki jo je tožnik prejel v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Na podlagi drugega odstavka 109. člena ZDR je tožnik upravičen do izplačila odpravnine v višini ¼ osnove za vsako leto dela pri delodajalcu, ker je bil pri toženi stranki zaposlen od 23. 5. 2000 do 30. 4. 2011 (torej več kot 10 let). V zvezi s tem tožena stranka neutemeljeno zatrjuje, da bi bil tožnik upravičen le do odpravnine, znižane za predpisane dajatve (davke in prispevke). Skladno z določbo člena 3/3 Zakon o prispevkih za socialno varnost (Ur. l. RS, št. 5/96 in nadalj.) se od odpravnin, izplačanih zaradi prenehanja delovnega razmerja iz operativnih razlogov po predpisih o delovnih razmerjih, prispevki za socialno varnost ne plačujejo. Po 9. točki prvega odstavka 44. člena Zakona o dohodnini (Ur. l. RS, št. 117/2006 in nadalj.) se v davčno osnovo iz delovnega razmerja ne vštevajo med drugim tudi odpravnine zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je določena kot pravica iz delovnega razmerja in izplačana pod pogojih, ki jih določa ZDR, v višini odpravnine, ki jo je delodajalec dolžan izplačati na podlagi 109. člena ZDR, vendar največ do višine 10-ih povprečnih plač zaposlenih v Sloveniji. Ob upoštevanju navedenega je sodišče prve stopnje tožniku pravilno prisodilo vtoževano razliko v odpravnini. V zvezi s tem se tožena stranka v pritožbi neutemeljeno sklicuje tudi na odločitev pritožbenega sodišča v sodbi opr. št. Pdp 159/2011, saj je v citiranem primeru sodišče odločalo o odpravnini direktorja, ki jo je prejel ob razrešitvi.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožene stranke, da sodišče prve stopnje pri odločanju o vtoževanih zneskih iz naslova povrnitve stroškov za prehrano in prevoz na delo in z dela ni upoštevalo dejstva, da je tožnik v aprilu 2011 delal le 11 delovnih dni. Iz 5. točke obrazložitve izpodbijane sodbe jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo vtoževane zneske prav ob upoštevanju dejstva, da tožnik v aprilu 2011 ni delal celotno obdobje, temveč le 11 delovnih dni. Tudi iz izračuna pripadajočih zneskov (A7) izhaja, da je tožnik višino teh vtoževanih zneskov oblikoval na podlagi dejstva, da je bil v aprilu 2011 na delu prisoten 11 dni. Neutemeljene so nadalje povsem pavšalne in neobrazložene pritožbene navedbe tožene stranke, da je odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z izplačilom sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2011 nepravilna. Sodišče prve stopnje je upoštevaje določbo četrtega odstavka 131. člena ZDR v zvezi s prvim odstavkom 162. člena ZDR tožniku prisodilo sorazmerni del regresa za letni dopust za obdobje od januarja 2011 do vključno 30. 4. 2011 glede na ugotovljeni minimalni znesek regresa za letni dopust za leto 2011 v višini 748,10 EUR.

Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da tožena stranka v pritožbi utemeljeno zatrjuje, da je sodišče prve stopnje v zvezi s prisojenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od vtoževane razlike v odpravnini in vtoževanih zneskov za prehrano in prevoz na delo in z dela prekoračilo tožbeni zahtevek, pri čemer svoje odločitve v zvezi s tem niti ni obrazložilo. Iz vpogleda v tožbo tožnika je razvidno, da tožnik tožbenega zahtevka v delu vtoževanih zakonskih zamudnih obresti od razlike v odpravnini in povrnitve stroškov prehrane ter prevoza na delo in z dela ni oblikoval skladno z določbo prvega odstavka 180. člena ZPP, saj ni navedel, od kdaj dalje zahteva zakonske zamudne obresti. V tem delu je bila tožba nepopolna in zato neprimerna za vsebinsko obravnavanje. To nepopolnost bi moralo sodišče prve stopnje odpraviti (člen 108 ZPP) oziroma vsaj na prvem naroku za glavno obravnavo razčistiti s tožnikom, od kdaj dalje vtožuje zakonske zamudne obresti (člen 285 ZPP). Tega pa sodišče prve stopnje ni storilo. Kljub tako pomanjkljivo oblikovanemu tožbenemu zahtevku je sodišče prve stopnje tožniku samo prisodilo zakonske zamudne obresti od 18. 5. 2011 dalje do plačila. S tem je tudi po stališču pritožbenega sodišča odločilo preko tožbenega zahtevka, pri čemer svoje odločitve sploh ni obrazložilo, zato je bilo potrebno v tem delu tožbi tožene stranke ugoditi in odločitev o zakonskih zamudnih obrestih iz I. in III. točke izreka izpodbijane sodbe razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje. V ponovnem postopku bo moralo sodišče prve stopnje tožnika pozvati, da opredeli, od katerega dne dalje vtožuje zakonske zamudne obresti od razlike odpravnine in stroškov prehrane ter prevoza in nato ponovno odločiti še o tem delu njegovega tožbenega zahtevka.

Ker je bila pritožba tožene stranke delno utemeljena, ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo (kot izhaja iz izreka sklepa pritožbenega sodišča) in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP), medtem ko je v preostalem pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nerazveljavljeni del izpodbijane sodišča prve stopnje, saj glede preostalega dela niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na četrtem odstavku 165. člena ZPP, iz katerega izhaja, da lahko sodišče pridrži odločitev o pritožbenih stroških za končno odločbo tudi v primeru, če le delno razveljavi odločbo, zoper katero je bila vložena pritožba.