Jedro

Sodišče lahko v sklepu o hišnem priporu poleg prepovedi oddaljitve od določenega objekta (katere kršitev je lahko razlog za odreditev pripora po 4. odstavku 199.a člena ZKP) izreče obdolžencu tudi prepoved ali omejitev stikov z osebami, ki z njim ne prebivajo oziroma ga ne oskrbujejo, kršitev te prepovedi pa je posebna okoliščina za odreditev pripora zaradi ponovitvene nevarnosti, ki jo sodišče upošteva v skladu z izrečno določbo 3. odstavka 201. člena ZKP.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega B.R. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sklepoma je bil zoper obdolženega B.R., ki je pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani v preiskavi zaradi kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ, odrejen pripor zaradi ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

Zagovornik obdolženca je zoper sklepa vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP, "zlasti" po 11. točki 1. odstavka 371. člena, 1. odstavku 201. člena, 199.a členu in 395. členu tega zakona. Navaja, da izpodbijani sklep preiskovalnega sodnika kot razlog za odreditev pripora trdi, da je obdolženca obiskal D.B. in da je obdolženec grozil S.P., ker naj bi ga kot priča obremenjevala, s čimer je prekršil prepoved stikov z drugimi osebami, to pa po določbah 4. odstavka 199.a člena ZKP ne moreta biti okoliščini za odreditev pripora zaradi ponovitvene nevarnosti. Sklep senata v nasprotju z določbami 1. odstavka 395. člena ZKP in 25. člena Ustave ni presodil enake navedbe v pritožbi zoper sklep preiskovalnega sodnika. Sklepa nimata jasnih razlogov o tem, katere okoliščine kažejo na ponovitveno nevarnost in na neizogibnost pripora in o tem, ali je pripor odrejen samodejno zaradi kršitve pogojev hišnega pripora ali ker naj bi narava teh kršitev kazala na ponovitveno nevarnost. Predlaga, da se izpodbijana sklepa razveljavita in se pripor odpravi.

Vrhovni državni tožilec odgovarja, da je sodišče v skladu z zakonom odredilo pripor, ker je obdolženec kršil pogoje, pod katerimi je bil odrejen hišni pripor. Predlaga, da se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne.

Zahteva zagovornika obdolženega B.R. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah 1., 2. in 4. odstavka 420. člena ter 1. odstavka 421. člena ZKP lahko zagovornik vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sklep o odreditvi pripora zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa le, če so vplivale na zakonitost sklepa, zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa zahteve ni mogoče vložiti.

Po določbah 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP se lahko pripor odredi zaradi nevarnosti, da bo obdolženec ponovil kaznivo dejanje, če njegove osebne in druge subjektivne okoliščine ter objektivne okoliščine kaznivega dejanja ali druge posebne okoliščine kažejo na tako nevarnost. Po določbah 2. odstavka 202. člena ZKP mora sklep o odreditvi pripora obsegati med drugim tudi obrazložitev odločilnih dejstev, ki so narekovala tako odločitev in povedati, zakaj je pripor neogibno potreben za varnost ljudi. Po določbah 1. odstavka 199.a člena ZKP se lahko namesto pripora odredi hišni pripor, če pripor ni neogibno potreben za varnost ljudi.

V obravnavani zadevi je dežurna preiskovalna sodnica po zaslišanju privedenega obdolženca zoper njega odredila hišni pripor na predlog državnega tožilca ob soglasju zagovornika in obdolženca zaradi ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP, s katerim mu je med drugim prepovedala vsakršne stike z drugimi osebami, razen z D.Š., s katero obdolženec živi v zunajzakonski skupnosti, ter starši in babico. Ponovitveno nevarnost je utemeljila z okoliščinami, da je obdolženec odvisnik od mamil, je brez zaposlitve, zaradi česar dobiva 48.000 SIT nadomestila in ga morajo materialno podpirati sorodniki, da sta v teku dve preiskavi in je vloženih več ovadb zaradi enakih kaznivih dejanj, kar kaže na nevarnost, da bi na prostosti uživalcem mamil spet prodajal mamila, da bi tako dobil sredstva tudi za nakup mamil za svoje potrebe. Mamila ogrožajo zdravje in življenje ljudi. V tem sklepu je bilo tudi določeno, da bo zoper obdolženca odrejen pripor, če bi prekršil prepoved stikov. Po obvestilu PP K., da je obdolženca dne 17.1.2007 obiskal D.B., ki je bil že obravnavan zaradi kaznivih dejanj v zvezi z mamili, je državno tožilstvo predlagalo, da se zoper obdolženca odredi pripor zaradi ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP, ker obdolženec ni spoštoval prepovedi stikov in je sprejel obisk D.B., ki je "bil že obravnavan za kazniva dejanja s področja prepovedanih drog" in ker je grozil A.P. Neogibnost pripora je utemeljil s tem, da je splošno znano "kakšne so posledice uživanja prepovedanih drog na zdravje ljudi". Preiskovalni sodnik je ta predlog državnega tožilca sprejel. Senat je pritožbo zagovornika zoper sklep o odreditvi pripora zavrnil, ker je bila prepoved stikov določena za to, da se odpravi ponovitvena nevarnost, sklep ne trdi, da je ob stiku obdolženca z D.B. prišlo do ponovitve kaznivega dejanja, ampak, da je obdolženec kršil določeno prepoved stikov, kar je zadostna podlaga za odreditev pripora. Sklep ne utemeljuje odreditve pripora z obdolženčevimi grožnjami priči in tudi državno tožilstvo te okoliščine v predlogu ni omenjalo, preiskovalni sodnik je v sklepu s to okoliščino le podkrepil oceno o obdolženčevem nespoštovanju odrejenih ukrepov.

Stališče zahteve za varstvo zakonitosti, da se namesto hišnega pripora lahko odredi pripor samo, če se obdolženec oddalji od določenega naslova bivanja v nasprotju s 4. odstavkom 199.a člena ZKP ni pravilno. Po določbah 2. odstavka tega člena lahko sodišče poleg prepovedi oddaljitve od določenega objekta (katere kršitev je lahko razlog za odreditev pripora po 4. odstavku istega člena) izreče obdolžencu tudi prepoved ali omejitev stikov z osebami, ki z njimi ne prebiva oziroma ga ne oskrbujejo. Kršitev te prepovedi oziroma omejitve pa je posebna okoliščina za odreditev pripora zaradi ponovitvene nevarnosti, ki jo sodišče upošteva v skladu z izrečno določbo 3. odstavka 201. člena ZKP. Preiskovalni sodnik in senat sta torej v skladu s to določbo upoštevala kršitev prepovedi stikov kot odločilno okoliščino za presojo obstoja ponovitvene nevarnosti in neogibnosti pripora.

Sklep senata se res ni opredelil do enake navedbe v pritožbi, vendar pa ta kršitev 1. odstavka 395. člena ZKP ne zadeva bistvenih ali pomembnih okoliščin dejanskega stanja ali kršitve zakona glede na to, da je pravno stališče zagovornika zmotno, zato kršitev 1. odstavka 395. člena ZKP v tem primeru ni bistvena v smislu 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP.

Zahteva za varstvo zakonitosti vidi kršitev postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP v tem, ker da izpodbijana sklepa nimata jasne obrazložitve, kako naj bi obisk D.B. in obdolženčeve domnevne grožnje priči kazale na ponovitveno nevarnost. Res je, da se sklepa nista izrecno izrekla o vprašanju, ali je odreditev pripora obvezna posledica kršitve prepovedi stikov, kar pa niti ni potrebno, saj je glede na celotno zakonsko ureditev ukrepov za odpravo ponovitvene nevarnosti in za uspešno izvedbo kazenskega postopka povsem jasno, da pripor ni obvezen ukrep za odpravo ponovitvene nevarnosti. Sicer pa imata sklepa razloge o ponovitveni nevarnosti, poleg subjektivnih in objektivnih iz 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP (ki jih je vseboval že sklep o hišnem priporu), še dodatni razlog po 3. odstavku istega člena, katerega presoja je podana v poudarku, da je bil tudi D.B. obravnavan za kazniva dejanja "s področja prepovedanih drog", torej za istovrstno kaznivo dejanje, zaradi katerega je v tej preiskavi tudi obdolženec.

Ker zahteva zagovornika za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.