Jedro

ZUP/86 v zvezi s 6. členom ZDen v prvem odstavku 190. člena določa, da se izvedencu lahko naloži, da opravi izvedensko delo tudi izven ustne obravnave. V takem primeru se sme zahtevati od njega, da na ustni obravnavi obrazloži svoj pismeni izvid in mnenje.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, dopolnilna odločba Upravne enote Jesenice št. 301-23/93 z dne 5. 11. 2012 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Zahtevek stranke z interesom A. d.d., za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano dopolnilno odločbo odločil: - da se upravičenki B.B. prizna pravica do denacionalizacije neto aktive podjetja C., kolikor jo sestavlja vrednost podržavljenega premičnega premoženja ter aktive in pasive podjetja v času podržavljenja (1. točka izreka); - da se upravičenki za vrednost neto aktive, navedene v 1. točki izreka te dopolnilne odločbe, odmeri odškodnina v obliki vzpostavitve lastninskega deleža na podjetju A., d.d., v višini 144.451,48 USD (2. točka izreka); - da je dolžna družba D. d.o.o. delnice A. d.d. v vrednosti 144.451,48 USD v roku treh mesecev od dneva pravnomočnosti te dopolnilne odločbe izročiti skrbniku za poseben primer (3. točka izreka); - da se za skrbnika za poseben primer postavi E.E. - tožnik (4. točka izreka) ter da je bilo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom (5. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da je bilo o delu podjetja, ki so ga sestavljale nepremičnine, pravnomočno odločeno z delno odločbo Upravne enote Jesenice z dne 3. 11. 2003. Predmet odločanja je tako še preostanek do celotne neto aktive podjetja. Vrednost premičnega premoženja je ocenil izvedenec F.F. na 137.274,08 USD. V zapisniku o popisu in ocenitvi premoženja „C.“ je navedena vrednost aktive, ki znaša 215.075,50 DIN ali 19.974,80 USD. Vrednost pasive pa izhaja iz dopisa Okrajnega ljudskega odbora Jesenice z dne 27. 5. 1949 in iz dopisa Državnega zavoda za socialno zavarovanje o prispevkih nacionaliziranih podjetij z dne 11. 7. 1949 in znaša 137.794 DIN ali 12.797,40 USD. Celotno vrednost, o kateri je še potrebno odločiti, tako predstavlja vrednost premičnega premoženja in vrednost aktive, zmanjšano za vrednost pasive: 137.274,08 + 19.974,80 – 12.797,40 = 144.451,48 USD. Izpostavlja, da se podržavljenje po prvem odstavku 72. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) šteje za neodplačno. Zato se odškodnina v postopku denacionalizacije zaradi že prejete odškodnine ali zaradi hipoteke ne zmanjša, temveč je enaka ugotovljeni vrednosti premoženja v času podržavljenja. Izpostavlja, da so bile pripombe tožnika na izvedensko mnenje obravnavane na ustni obravnavi 25. 4. 2012, na kateri je izvedenec pojasnil način vrednotenja. Ker je stranka še vedno nasprotovala cenitvi, jo je upravni organ pozval k opredelitvi, ali želi, da se dokazovanje ponovi z drugim izvedencem, vendar se stranka do tega ni opredelila. Sklicuje se na določbi 4. in 5. člena Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (v nadaljevanju Navodilo) in navaja, da je upošteval ocenjeno vrednost premičnin pri odločanju, saj meni, da je le-ta pravilnejša, ker je narejena na podlagi verodostojnih listin, ki upoštevajo cene v času podržavljenja, medtem ko je zapisnik sestavljen 8 let po podržavljenju. Glede na to meni, da je ta način ugotavljanja vrednosti natančnejši in da stranka po tem, ko se je zanj odločila, ne more več izbrati vrednotenja po 4. členu Navodila. Glede vrednosti aktive in pasive podjetja pa navaja, da sta povzeti po Zapisniku o popisu in ocenitvi premoženja „C.“. V točki VI poročila sicer res ni izrecno navedeno, da je bil preračun opravljen po Odredbi o koeficientu povečanja dolarskih cen nacionaliziranega premoženja (Uradni list RS, št. 24/92, v nadaljevanju Odredba), vendar pa so bile te vrednosti tekom postopka že večkrat preračunane, tudi v delni odločbi, in sicer vedno na podlagi Odredbe, zato stranka glede načina preračunavanja ni mogla biti v dvomih.

2. Drugostopenjski organ je z odločbo z dne 30. 5. 2014 pritožbo tožnika zoper izpodbijano dopolnilno odločbo zavrnil. 3. Tožnik v tožbi navaja, da je temeljna nezakonitost izpodbijane odločbe upoštevanje izvedenskega dela cenilca, ki je pri svojem delu arbitrarno določal cene za posamezne predmete. Za nekatere premičnine je ugotovil cene na dan podržavljenja, za druge pa je vzel cene iz leta 1953. To pomeni, da so v cenitvi uporabljene cene, ki ne ustrezajo zahtevi iz prvega odstavka 44. člena ZDen. Sporna je tudi uporaba koeficienta povečanja dolarskih cen po Odredbi v izvedenskem mnenju. Po cenah v letu 1948 je koeficient povečanja 4,5, v letu 1953 pa 4,3, kar naj bi izkazovalo, da so se dolarske cene iz leta 1948 do leta 1953 spremenile glede na koeficient samo za 0,2 točke, to pa ni res, ker pri tem ni upoštevan tečaj ZDA dolarja na dan podržavljenja, ki je znašal 50 DIN, medtem ko je bil tečaj dolarja v času veljavnosti cenikov 300 DIN za 1 ZDA dolar. Dinar je v času od dneva podržavljenja devalviral za šestkrat, zato je izračun na podlagi teh cenikov iz leta 1953 v celoti napačen in nezakonit. Izračun cen, ki naj bi bile merodajne za leto 1948, je torej izračunan po neznani metodi. S tem vprašanjem, ki je bistveno, se upravni organ sploh ni ukvarjal. Na pripombe, dane v postopku, izvedenec ni znal odgovoriti. Prav tako ni odgovoril na predlog, da opravi primerjavo cen, če že nima na razpolago podatkov. V izvedenskem mnenju metoda preračuna cen in amortizacije sploh ni izkazana. Neobrazložena je tudi trditev organa v izpodbijani odločbi, da tožnik ne more več izbrati načina vrednotenja po 4. členu Navodila, če se je odločil za izvedenca. S tem v zvezi tudi izpostavlja, da se je organ v odločbi z dne 3. 11. 2003 v celoti oprl na zapisnik, ki je bil sestavljen 11. 11. 1961 in o njegovi verodostojnosti ni nobenega spora. Res je, da je tožnik dvomil v njegovo verodostojnost, saj ga je sestavila prejšnja oblast zaradi zaščite svojih interesov. To pa ne pomeni, da so ostali dokazi kar naenkrat postali neverodostojni, kot trdi upravni organ. Absurdna je trditev, da cenitev, ki je bila opravljena leta 2012, temelji na verodostojnih dokumentih, pri čemer sploh ne pove, kateri so ti dokumenti. Če organ trdi, da so to ceniki iz leta 1953, je v zmoti, saj ne bi smeli biti uporabljeni. Nadalje ugovarja, da je napačno ugotovljena vrednost neto aktive, saj v izračunu niso upoštevani zneski iz zapisnika z dne 28. 4. 1948, stran 20, v višini 24.000 DIN. V postopku je bilo tudi opozorjeno na dejstvo, da v bilanci podjetja ne morejo biti vrednosti različnih obdobij, ne da bi bile te med sabo usklajene. Sicer pa je prvostopenjski organ pri ugotavljanju aktive in pasive kot podlago vzel več različnih listin. Pri tem je uporabil zapisnik o cenitvi in popisu premoženja in upošteval znesek 215.075,50 DIN, pri čemer pa ni navedel, da gre za zapisnik in cenitev z dne 11. 11. 1961, nato pa še dopis Okrajnega ljudskega odbora z dne 29. 5. 1949 in dopis Državnega zavoda za socialno zavarovanje v skupnem znesku 137.794 DIN. Kako je organ do tega izračuna prišel, ni pojasnjeno. Vsekakor pa ni upošteval zneska 23.333 DIN davčnega dobropisa (MLO Jesenice z dne 16. 12. 1950, ki je prav tako šel v nacionalizacijsko maso). Če bi upoštevali samo listine, na katere se sklicuje izpodbijana odločba, bi znašala pasiva 90.461,50 DIN in ne 137.794 DIN. Izpostavlja, da je zapisnik o cenitvi z dne 11. 11. 1961 ugotovil končno neto aktivo v višini 215.075,50 DIN in od te po prepričanju tožnika ni mogoče odštevati zneskov, ki izvirajo iz korespondence med različnimi organi in sodiščem v letu 1949 in 1950. Dalje ugovarja, da organ o popolni odškodnini za nacionalizirano podjetje C. sploh ni odločil. Pravno zmotno je stališče organa, da se manjvrednost ali večvrednost nepremičnin zanemari in se ne všteva v odškodnino do polne vrednosti neto aktive. Zatrjuje tudi, da je bilo v postopku kršeno načelo zaslišanja stranke, kar ne more nadomestiti ustna obravnava, posebej zato ne, ker pojasnila izvedenca niso bila pisno izkazana. Šele pisna pojasnila, s kakšno metodo je izvedenec določil vrednost premoženja v času podržavljenja v letu 1948 na podlagi cenikov iz leta 1953, bi omogočila presojo izvedenskega mnenja z vidika uporabe materialnih predpisov. Siljenje tožnika, da naj zahteva postavitev novega izvedenca, brez pojasnila prejšnjega izvedenca, je brez pravne podlage. Po prepričanju tožnika je nezakonita tudi 3. točka izreka izpodbijane odločbe, saj se tožnik ni izjavil o tem, kakšno obliko odškodnine zahteva, temveč se je o obliki odškodnine izjavil samo pokojni G.G., ne pa tudi tožnik v skladu s prvim odstavkom 42. člena ZDen. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi.

4. Toženka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču posredovala upravni spis zadeve.

5. Stranka z interesom, A. d.d., v odgovoru na tožbo odgovarja na tožbene navedbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne, tožniku pa naloži povrnitev njenih stroškov postopka.

6. Tožba je utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je sporna višina odškodnine, ki po izpodbijani dopolnilni odločbi pripada upravičenki do denacionalizacije B.B. za denacionalizacijo neto aktive podjetja C., ki jo sestavlja vrednost podržavljenega premičnega premoženja ter aktive in pasive podjetja v času podržavljenja. Tožnik pa ugovarja tudi obliki odškodnine, to je z vzpostavitvijo lastninskega deleža na podjetju A. d.d., ter uveljavlja kršitev načela zaslišanja stranke v postopku na prvi stopnji.

8. Sodišče uvodoma ugotavlja, da je bilo predmetno podjetje podržavljeno z odločbo Predsedstva Vlade ljudske republike Slovenije z dne 10. 1. 1953, ki je bila izdana na podlagi Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Uradni list FLRJ št. 98/46 in 35/48).

9. Iz upravnega spisa zadeve izhaja, da je upravni organ vrednost premičnega premoženja v času podržavljenja ugotovil s pomočjo izvedenca F.F., ki je izvedensko mnenje izdelal 14. 2. 2012 in po katerem vrednost premičnega premoženja podjetja na dan 7. 12. 1991 znaša 137.274,08 USD po stanju premoženja v času podržavljenja. Upošteval je zapisnik in inventuro z dne 28. 4. 1948, iz katerega izhaja popis premičnin C. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je realna vrednost podržavljenih stvari razvidna iz verodostojnih listin, navedenih med uporabljenimi viri, v zvezi s čimer sodišče ugotavlja, da je izvedenec uporabil naslednje cenike: - Vestnik urada za cene pri predsedstvu vlade LRS, od letnik I št. 1 z datumom 6. 4. 1946 do letnik VII št. 7 z datumom 27. 3. 1952 (oznaka v tabelah V); - „Službena saopštenja saveznog ureda za cene“ od leta I št. 1 z datumom 15. 11. 1945 do leta IV št. 36, 37 z datumom 18. 11. 1948 (oznaka v tabelah S); - „Savezna komisija za procenu osnovnih sredstava, procena osnovnih sredstava, nomenklatura osnovnih sredstava sa cenovnikom, sveska I, sveska II, sveska III, sveska IV, dodatak II, dodatak III“, Beograd, aprila 1953 (oznaka v tabelah številka kategorije z dodatnimi številkami). Sodišče tudi ugotavlja, da je v tabelah izvedenskega mnenja pri posameznih predmetih izrecno naveden vir podatka in datum, po katerem je izvedenec povzel ceno predmeta in, kolikor ne gre za znesek iz leta 1948, je v tabeli naveden tudi znesek cene v letu 1948 z amortizacijo in v zadnjem stolpcu tabele tudi vrednost posameznih predmetov v letu 1991. Dalje sodišče ugotavlja, da je bilo navedeno izvedensko mnenje tožniku vročeno ter da je imel možnost nanj podati pripombe. V zvezi s tem izvedenskim mnenjem je na prvostopenjski organ naslovil dopis z dne 28. 3. 2012, v katerem je navedel, da se z izvedenskim mnenjem ne strinja in da ga ni mogoče preizkusiti, zato je organu predlagal, da izvedenec v pisni obliki pojasni, na kakšen način je prišel do posameznih zneskov premičnega premoženja. Prvostopenjski organ je s tem v zvezi dne 25. 4. 2012 opravil ustno obravnavo, na kateri sta bila prisotna tožnik in izvedenec F.F., ki je odgovarjal na vprašanja tožnika in na njegova vprašanja, kot izhaja iz zapisnika ustne obravnave z dne 25. 4. 2012, tudi jasno odgovoril. Dalje sodišče v zvezi s spornim izvedenskim mnenjem še ugotavlja, da tožnik argumentirano in konkretizirano izvedenskemu mnenju ni ugovarjal niti v pripombah na Poročilo o ugotovljenem pravnem in dejanskem stanju z dne 19. 9. 2012. Tako sodišče sodi, da je organ ravnal pravilno, ko je pri ugotavljanju vrednosti premičnega premoženja upošteval izvedensko mnenje F.F., ki je svoje ugotovitve iz mnenja tudi ustrezno pojasnil na ustni obravnavi in odgovoril na vsa vprašanja, ki mu jih je tožnik zastavil. Kot že povedano pa tudi v nadaljevanju upravnega postopka – v pripombah na končno poročilo z dne 19. 9. 2012 tožnik konkretiziranih pripomb oziroma ugovorov na to izvedensko mnenje ni podal. Zato je imel organ podlago, da je upošteval vrednost premičnega premoženja, ki jo je ugotovil izvedenec F.F. 10. Tako tudi ne drži tožbeni ugovor, da je bilo v postopku kršeno načelo zaslišanja stranke, saj je imel tožnik možnost na ustni obravnavi dne 25. 4. 2012 postavljati vprašanja izvedencu. S tem v zvezi sodišče le še dodaja, da je bilo takšno postopanje organa tudi v skladu z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP/86 v zvezi s 6. členom ZDen), ki v prvem odstavku 190. člena določa, da se izvedencu lahko naloži, da opravi izvedensko delo tudi izven ustne obravnave. V takem primeru se sme zahtevati od njega, da na ustni obravnavi obrazloži svoj pismeni izvid in mnenje. Tretji odstavek 189. člena pa določa, da mu lahko, ko izvedenec pove svoj izvid in mnenje, uradna oseba, ki vodi postopek, in stranke postavljajo vprašanja in zahtevajo pojasnila glede izvida in mnenja. Upravni organ je tako ravnal in tožniku torej omogočil, da je na ustni obravnavi postavil vprašanja izvedencu in zahteval pojasnila glede njegovega izvida in mnenja. Glede na zgoraj navedeno tudi ne drži tožbena trditev, da izvedenec na ustni obravnavi ni znal pojasniti, na kakšni podlagi je izdelal izvedensko mnenje. Prav tako ni mogoče slediti tožbenemu ugovoru, ki se nanaša na uporabljeni koeficient povečanja dolarskih cen nacionaliziranega premoženja. S tem v zvezi je izvedenec že na ustni obravnavi tožniku pojasnil, da je uporabil Odredbo, to je veljavni predpis, zato tožnik z ugovori, ki se nanašajo na uporabo Odredbe, ne more uspeti.

11. Po presoji sodišča tožnik neutemeljeno ugovarja tudi zaključku organa, ki je upošteval izvedensko mnenje, pri čemer tožnik želi, da organ glede vrednosti premičnin uporabi zapisnik z dne 11. 11. 1961. S tem v zvezi mu je organ v izpodbijani odločbi pojasnil, zakaj konkretno se je odločil za upoštevanje vrednosti premičnega premoženja, ki ga je ugotovil izvedenec, in sicer zato, ker meni, da je ta način ugotavljanja vrednosti natančnejši. Tako ne drži tožnikova tožbena navedba, da je izpodbijana dopolnilna odločba v tem delu neobrazložena.

12. Utemeljen pa je tožbeni ugovor, da je izpodbijana odločba neobrazložena v delu, ki se nanaša na ugotavljanje vrednosti aktive in pasive denacionaliziranega podjetja. Sodišče s tem v zvezi ugotavlja, da iz izpodbijane odločbe izhaja zgolj, da je organ vrednost aktive povzel iz zapisnika o popisu in ocenitvi premoženja „C.“ v višini 215.075,50 DIN ali 19.974,80 USD ter da vrednost pasive izhaja iz dopisa Okrajnega ljudskega odbora Jesenice z dne 27. 5. 1949 in iz dopisa Državnega zavoda za socialno zavarovanje o prispevkih nacionaliziranih podjetij z dne 11. 7. 1949 ter znaša 137.794 DIN ali 12.797,40 USD.

13. Sodišče ugotavlja, da je tožnik že v pripombah na Poročilo o ugotovljenem pravnem in dejanskem stanju z dne 19. 9. 2012 podal pripombe glede ugotovitve aktive in pasive v tistem delu, ko ne gre za premično premoženje, v zvezi s čimer je navedel, da je izračun neobrazložen in povsem nejasen ter predložil dopis Mestnega LO Jesenice z dne 16. 12. 1950 in dopis Državnega zavoda za socialno zavarovanje, ekspozitura na Jesenicah z dne 11. 7. 1949. Kljub takšnemu ugovoru tožnika v upravnem postopku na prvi stopnji organ v izpodbijani odločbi svojega zaključka glede višine aktive in pasive ni pojasnil. Tega pa na pritožbeni ugovor ni storil niti drugostopenjski organ v pritožbeni odločbi. Ker izpodbijana odločba v tem delu ni obrazložena, je v tem delu sodišče ne more preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.

14. Po vsem povedanem je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo, zaradi povezanosti izreka, odpravilo v celoti na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek, v katerem bo moral preizkusiti ugovore tožnika, ki se nanašajo na ugotovitev aktive in pasive denacionaliziranega podjetja. V ponovljenem postopku, glede na to, da gre v primeru izpodbijane odločbe za dopolnilno odločbo, torej odločbo, s katero je bilo odločeno o vseh vprašanjih, ki v prej izdani odločbi niso bila zajeta, pa naj organ tudi preveri ugovor tožnika, ki se nanaša na vprašanje manjvrednosti ali večvrednosti nepremičnin, in sicer ali je bil takšen zahtevek v postopku (pravočasno) podan in o njem formalno oziroma meritorno odloči. Prav tako pa naj organ v ponovljenem postopku pravnim naslednikom po denacionalizacijski upravičenki tudi omogoči, da se izjavijo o obliki odškodnine po 42. členu ZDen. Po tako dopolnjenem postopku bo moral organ dati strankam možnost, da se o ugotovitvah izjasnijo ter o zadevi ponovno odločiti.

15. Stroškovni zahtevek stranke z interesom je sodišče zavrnilo ob smiselni uporabi 154. člena Zakona o pravdnem postopku, saj nastopa na strani toženke, ki v upravnem sporu ni uspela.