Jedro

Očitno je, da bosansko materialno pravo dopušča upoštevanje kraja bivališča tožeče stranke kot ene od okoliščin za prisoditev pravične denarne odškodnine. Tudi sodna praksa slovenskih sodišč dopušča upoštevanje te okoliščine. Pritožba nima prav, da se ne bi smelo upoštevati prebivališče na ozemlju z višjim življenjskim standardom kot okoliščin, ki vpliva na odmero odškodnine.

Drugače kot v Republiki Sloveniji pa se Federaciji BiH odmerja odškodnina za nepremoženjsko škodo.

Slovensko sodišče, če uporablja inozemsko pravo, mora uporabiti tudi inozemsko sodno prakso, če mu je ta dostopna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnica sama nosi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je zahtevala izplačilo odškodnine od tožene stranke iz zavarovalne pogodbe. Tožena stranka je zavarovalnica. Tožeča stranka je zahtevala odškodnino za nepremoženjsko in za premoženjsko škodo.

2. Prvostopenjsko sodišče je deloma ustavilo postopek (za znesek 1.700,00 EUR). Deloma je ugodilo zahtevkoma za izplačilo odškodnine.

3. Zoper prvostopenjsko sodbo je vložila pritožbo tožena stranka, in sicer zoper točki II in IV. Meni, da je bila prisojena previsoka odškodnina za telesne bolečine zato, ker bi sodniki v BiH ne upoštevali nevšečnosti med zdravljenjem. Prav tako ne bi upoštevali, da tožnica živi v Sloveniji, kjer je višji življenjski standard kot v BIH. Sodišče tudi ne bi smelo šteti nezavesti ob nesreči kot tisto okoliščino, zaradi katere je bila prisojena odškodnina. Tožeča stranka tudi ni utrpela poškodb ledvene hrbtenice, bolečine v ledveni hrbtenici se nanašajo na predhodno poškodbo in je nova poškodba stanje le še poslabšala.

4. Pritožnica tudi meni, da je bila odškodnina za strah previsoka. Bojazen tožeče stranke, da bo ostala hroma, ne more biti razlog za odmero odškodnine, saj tožeča stranka ni imela takšnih poškodb, ki bi nakazovali to možnost. Odmerjena odškodnina za strah v znesku 600,00 EUR se po bosanski praksi dosoja v bistveno hujših primerih od tožničinega.

5. Sodišče naj bi tudi neupravičeno odmerilo odškodnino za zmanjšanje življenjskih aktivnosti, ki so se zmanjšale zgolj za 10 % od 10 %. Tudi odškodnina za materialno škodo je bila po mnenju pritožbe dosojena neupravičeno, ker je mož tožeče stranke kuhal kosilo in kavo pred zdravljenjem in to dela še sedaj. To torej ni pomoč, ki je potrebna zaradi škodnega dogodka. Enako naj bi veljalo za pomoč hčere pri gospodinjskih opravilih, ki naj bi jo bila ta dolžna nuditi staršem.

6. Končno je bila pritožba vložena tudi zoper odločitev o zamudnih obrestih. Konkretizirano pa pritožba izpodbija le odločitev o obrestih od izračunanih obresti v višini 36,34 EUR.

7. Pritožba ni utemeljena.

8. V teku prvostopenjskega postopka ni bilo sporno, da je bila tožeča stranka udeležena v prometni nesreči, ki se je dogodila na ozemlju Federacije BiH. Nesporno je bilo tudi, da je bila za prometno nezgodo odgovorna tretja oseba. Tožeča stranka je bila sopotnica v vozilu. Vozilo je bilo registrirano v Republiki Sloveniji, pogodba o zavarovanju pred odgovornostjo (obvezno zavarovanje) je bila sklenjena v Republiki Sloveniji pri toženi stranki. Tožeča stranka je uveljavljala zoper toženo stranko izplačilo odškodnine prav na temelju zavarovalne pogodbe. Ugotovitve prvostopenjskega sodišča glede samih poškodb in s tem povezanih bolečin in drugih prikrajšanj, pritožba ne izpodbija. Pritožbeno sodišče se zato na te ugotovitve sklicuje in jih, ker niso sporne, v svoji obrazložitvi ne bo ponovno podrobno opisovalo.

9. V tej zadevi je potrebno uporabiti pravo BiH. Republika Slovenija in Republika BiH sta naznanili pravno nasledstvo Konvencije o zakonu, ki se uporablja za prometne nesreče z dne 4. 5. 1971 (1).Ta konvencija (t. i. Haaška konvencija) v 3. členu določa, da se za odločitev v takšnih zadevah uporablja pravo države, v kateri se je pripetila prometna nesreča (3. člen Haaške konvencije). Izjema iz 4. člena Haaške konvencije pa se v tej zadevi ne more uporabiti.

10. Za odločitev je torej potrebno uporabiti „Zakon o obligacionim odnosima“ (v nadaljevanju: ZOO) (2) . Ta zakon je v delu, ki se nanaša na civilni delikt še vedno takšen, kot je bil Zakon o obligacijskih razmerjih in je torej zelo podoben tudi v Republiki Sloveniji veljavnem civilnem deliktnem pravu, kot je urejeno v OZ.

11. Vrhovno sodišče Federacije BiH je 20. 2. 2006 sprejelo „Orientacijske kriterije in zneske za ugotavljanje višine pravičnega denarnega nadomestila nematerialne škode“ (v nadaljevanju: OK), ki se nahaja tudi v spisu kot priloga B3. Ti kriteriji so zgolj orientacijski, kot pove že naslov. Sami v uvodnem delu tudi pojasnjujejo, da niso formula za izračunavanje odškodnine in da je potrebno upoštevati vse okoliščine primeru. Takšno pa je tudi stališče samega izdajatelja kriterijev, to je Vrhovnega sodišča Federacije BiH (3).

12. Slovensko sodišče, če uporablja inozemsko pravo, mora uporabiti tudi inozemsko sodno prakso, če mu je ta dostopna.

13. Bosansko materialno pravo torej pomenijo določbe ZOO, ki jih konkretizirajo OK. Pravni temelj za odločitev o nepremoženjski škodi je 200. člen ZOO. OK so razdeljeni po posameznih naslovih. V naslovu „telesne bolečine“ (str. 1) je izrecno navedeno tole: „Pri ugotavljanju zneska nadomestila je potrebno upoštevati, da sta trajanje in moč telesnih bolečin pomembna elementa za prisojanje pravičnega denarnega nadomestila, toda sodišče mora upoštevati tudi druge okoliščine primera ...“ Potem so naštete te okoliščine. Na prvem mestu so nevšečnosti med zdravljenjem ki pa so potem še posebej razčlenjene. Med drugim se kot nevšečnost med zdravljenjem upošteva tudi krajša nezavest. 14. S tem je tudi odgovorjeno na pritožbeni očitek prvostopenjskemu sodišču, da nevšečnosti med zdravljenjem sploh niso okoliščina, ki bi se upoštevala v okviru odškodnine za telesne bolečine. Pojasnjeno je tudi, da je prvostopenjska sodba pravilno upoštevala krajšo nezavest kot okoliščino, ki je vplivala na odmero odškodnine za telesne bolečine.

15. Pritožba je nezadovoljna tudi s tem, da je prvostopenjska sodba upoštevala okoliščino, da tožeča stranka živi v Republiki Sloveniji kot takšno okoliščino, zaradi katere je prisodila višjo odškodnino, kot bi jo sicer. Tudi ta napad je neutemeljen. Že 1. odstavek 200. člena ZOO govori o odmeri pravične denarne odškodnine. Sami OK izrecno dopuščajo upoštevanje vseh okoliščin primera (uvodni del, str. 1). Očitno je, da bosansko materialno pravo torej dopušča upoštevanje kraja bivališča tožeče stranke kot ene od okoliščin za prisoditev pravične denarne odškodnine. Tudi sodna praksa slovenskih sodišč, ki jo je prvostopenjska sodba navedla na str. 9 (v opombi pod črto št. 6), dopušča upoštevanje te okoliščine. Pritožba torej nima prav, da se ne bi smelo upoštevati prebivališče na ozemlju z višjim življenjskim standardom kot okoliščin, ki vpliva na odmero odškodnine.

16. Prvostopenjsko sodba je v okviru odmere odškodnine za telesne bolečine omenilo tudi, da bodo postale (trajne) bolečine v predelu ledvene hrbtenice nekaj večje, kot so bile pred prometno nesrečo (prvostopenjska sodba, str. 8). To je potem prvostopenjsko sodišče upoštevalo tudi kot eno od okoliščin, ki vplivajo na odmero višine odškodnine za bolečine. To pa je glede na OK, ki dopuščajo upoštevanje vseh okoliščin, tudi dopustno. Prisojena odškodnina v višini 2.400,00 EUR je bila primerna glede na vse okoliščine primera tudi po mnenju pritožbenega sodišča. 17. Kar se tiče odškodnine za strah je prvostopenjsko sodišče upoštevalo, da je tožeča stranka trpela strah zaradi izida zdravljenja in da je bil ta strah bolj intenziven (kot bi bil sicer), ker je podobne poškodbe hrbtenice (kot jih je doživela v škodnem dogodku) že doživela v prejšnjih nesrečah. Prvostopenjsko sodišče je upoštevalo, da je zato trpela zelo močan strah le 1 dan in sicer le v času, ko še ni bila v celoti seznanjena z obsegom svojih poškodb in posledicami teh poškodb (prvostopenjska sodba, str 11). Tožeča stranka je sicer trdila, da je trpela strah, da bo ohromela (prvostopenjska sodba, str. 10), vendar pa takšnim trditvam prvostopenjsko sodišče ni sledilo. Pritožba torej očita prvostopenjski sodbi napako, ki je ni storila. Glede na to, da je tožeča stranka trpela močan strah še 14 dni in blažji strah še skoraj tri mesece, je odškodnina v višini 600,00 EUR primerna, tako glede na OK, kot tudi glede na ostale okoliščine, med katere znova spada prebivališče tožeče stranke na ozemlju Republike Slovenije. Da bi bila po bosanski sodni praksi, ki je sicer tožena stranka ne citira, primerna odškodnina kaj nižja, pa pritožbeno sodišče ni moglo ugotoviti.

18. Prvostopenjsko sodišče je prisodilo tudi 1.200,00 EUR odškodnine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Pri tem je upoštevalo, da je zaradi številnih starejših, s prometno nesrečo v letu 2009 nepovezanih poškodb, življenjska aktivnost že bila zmanjšana za 10 %. Izvedenec je pripisal prometni nezgodi v letu 2009 prispevek v višini 10 % k zmanjšanju življenjskih aktivnosti, torej v celoti gledano le 1 %. To bi bil, glede na OK, razlog za prisoditev odškodnine v višini skupaj približno 250,00 EUR. V resnici je prisodilo višjo odškodnino. Pri tem je pritožbeno sodišče upoštevalo, da bo tožeča stranka glede na svojo starost delo opravljala še nadaljnjih 10 do 15 let, da pri delu uživa, kar bo njene duševne bolečine povečalo. Opustiti bo morala športne aktivnosti, ki terjajo sunkovite gibe, imela bo tudi glavobole. Predvsem pa je upoštevalo tudi, da se vsako nadaljnje poslabšanje že tako ali tako načetega zdravja močneje odrazi v vsakodnevnem življenju oškodovanca, in pa višji življenjski standard v Republiki Sloveniji. Pritožbeno sodišče se s takšno presojo okoliščin strinja in meni, da je glede na to tudi odškodnina v višini 1.200,00 EUR primerna.

19. Tožena stranka se ne pritožuje zoper odločitev prvostopenjskega sodišča o odškodnini za materialno škodo v celoti, temveč le zoper tisti del, ki se nanaša na tujo pomoč in nego. Prvostopenjsko sodišče je svojo odločitev, da tožeči stranki pripada tudi ta odškodnina oprlo na sodbo Vrhovnega sodišča Federacije BiH, št. 70 0 P 000319 09, objavljeno v Biltenu sudske prakse Vrhovnog suda Federacije Bosne i Hercegovine, št. 1-2. Ta sodba je namreč odgovorila na vprašanje, ali oškodovancu (in tudi zavarovancu) pripada odškodnina tudi, če se nega in pomoč nudita brezplačno s strani družinskih članov. Pomoč in nego sta tožeči stranki nudila soprog N.M. in hči. Pomoč, ki sta jo nudila, je bila v opravljanju težjih gospodinjskih del, pri občasnem prinašanju težjih stvari iz trgovine in občasni pripravi hrane.

20. Prvostopenjsko sodišče je upoštevalo, da mora tudi mož tožeče stranke sodelovati pri gospodinjskih opravilih. Ni bilo torej tako, da bi prvostopenjsko sodišče prav vsako kuhanje kosila in kave štelo za vsakodnevno vzajemno pomoč, temveč je upoštevalo le tisto, ki je bila dodatno potrebna zaradi poškodb tožeče stranke. S takšno odločitvijo pa se pritožbeno sodišče strinja, ker upošteva, kolikor je to v okviru 216. člena ZPP sploh mogoče, da je potrebno nadomestiti le škodo. Škoda pa so tiste storitve, ki sta jih dodatno morala storiti mož in hčerka zaradi poškodbe tožeče stranke, ne pa tudi vsakodnevna vzajemna pomoč. Pritožba je torej tudi v tem delu neutemeljena.

21. Po prostem preudarku (216. člen ZPP) je prvostopenjsko sodišče škodo in s tem odškodnino ocenilo na 145,00 EUR. Podrobnosti, zakaj je takšna odškodnina primerna, je mogoče najti v prvostopenjski sodbi, str. 16. S presojo prvostopenjskega sodišča se pritožbeno sodišče strinja, ker meni, da je primerna glede na okoliščine primera.

22. Končno je vložila tožena stranka pritožbo tudi zoper odločitev o obrestih, konkretno pa le glede obresti v višini 36,34 EUR. Tožeča stranka je zahtevala povrnitev materialne in nematerialne škode. Obresti od odškodnine za materialno škodo tečejo od dneva preteka roka za prostovoljno izpolnitev, ki ne sme biti daljši od 14 dni (1. odstavek 943. člena OZ) in ne že od nastanka materialne škode, saj je zahtevek tožeče stranke oprt na zavarovalno pogodbo. V tej zadevi je tožena stranka prejela zahtevek za plačilo 29. 9. 2009. Zamuda je začela nastajati 16. 10. 2009. Od takrat naprej bi morala tožena stranka plačati zamudne obresti.

23. Zamudne obresti od odškodnine za nematerialno škodo tečejo od kasnejšega trenutka, namreč od dneva vložitve tožbe (19. 1. 2010; 186. in 277. člen ZOO v povezavi s mnenjem civilnega oddelka Vrhovnega sodišča Federacije BiH z dne 9. 4. 2003(4)). Od takrat naprej lahko torej tečejo tudi zamudne obresti zoper zavarovalnico (v tej zadevi: toženo stranko).

24. Tožena stranka je delno plačala odškodnino 13. 4. 2010 v višini 1.700,00 EUR. S tem plačilom je deloma poravnala odškodnino za premoženjsko škodo (v višini 48,00 EUR), in deloma za nepremoženjsko škodo (v višini 1.652,00 EUR). Ni pa s tem poravnala zamudnih obresti, ki so nastale od zapadlosti naprej. Te obresti so znašale skupaj 36,34 EUR in jih je prvostopenjsko sodišče pravilno naložilo v plačilo toženi stranki, in poleg tega še procesne obresti.

25. Pritožbeno sodišče mora po uradni dolžnosti paziti na nekatere bistvene kršitve določb pravdnega postopka (2. odstavek 350. člena ZPP). V okviru uradnega preizkusa izpodbijanega dela sodbe ni našlo niti takšnih kršitev, niti tistih, ki so bile uveljavljane v pritožbi. Pritožbo je zato Višje sodišče zavrnilo in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

26. Povrnitev pritožbenih stroškov lahko zahteva le stranka, ki v pravdi uspe (1. odstavek 154. člena ZPP). Če ne uspe, ne more zahtevati njihove povrnitve. Ker pritožba ni bila uspešna, pritožnica ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov.

(1) Ur. l. SFRJ, št. 26/76, v nadaljevanju: Haaška konvencija.

(2) Službeni list RBIH, št. 2/92 in nasl. (3) Bilten sudske prakse Vrhovnog suda Federacije Bosne i Hercegovine, broj 1-2/2011, odločba št. 36 0 P 005883 10, str. 44 in 45 (pod št. 41).

(4) Objavljeno v Bilten sudske prakse Vrhovnog suda Federacije Bosne i Hercegovine, broj 2002/2003, str. 18 (pod št. 14).