Jedro

Ker je v obravnavani zadevi tožnica tožbeni zahtevek oblikovala tako, da zahteva, da se ugotovi, da je izvršba na premičnine, ki so navedene v zahtevku, nedopustna, v obravnavni zadevi ne gre za stvarnopravni spor, kljub temu, da tožeča stranka zahtevek utemeljuje s sklicevanjem na svojo lastninsko pravico na premičninah, ki so predmet tožbenega zahtevka.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v Novi Gorici sklenilo, da ni pristojno za razsojanje v predmetni zadevi (I. točka izreka) in da se bo po pravnomočnosti predmetnega sklepa zadeva odstopila Okrožnemu sodišču v Novi Gorici kot stvarno pristojnemu sodišču (II. točka izreka). Iz razlogov sklepa izhaja, da je sodišče ugotovilo, da gre za spor med dvema gospodarskima družbama in da gre zato za gospodarski spor (481. in 32. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP).

Zoper sklep se po pooblaščeni odvetniški družbi pritožuje tožeča stranka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje postopanje. Meni, da je stališče prvostopenjskega sodišča, da gre v obravnavani zadevi za gospodarski spor, zmotno. Ob tem izpostavlja neenotno sodno prakso, v kateri v času vložitve tožbe ni prevladovalo stališče, za katerega se zavzema izpodbijani sklep. Podstat odločitve o nedopustnosti izvršbe je vsakokrat ugotovitev obstoja pravice, ki le to učinkovito onemogoča. Če ob strani pustimo na primer pravice iz leasinga ter druge (inominatne) obligacijske pravice, je prav lastninska pravica (ergo stvarna pravica) tista, ki v prvi vrsti preprečuje izvršbo - preprečuje prodajo stvari v lasti tretjega, za poplačilo dolžnika. V nadaljevanju pritožnica opozarja na stališča sprejeta v sodni praksi in sicer na sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1360/99 z dne 10.2.2000, sklep Višjega sodišča v Kopru I Cp 72/2002 z dne 15.10.2002 in sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 4245/2011 z dne 5.7.2012, v katerih so se višja sodišča izrekla, da gre v pravdi za nedopustnost izvršbe na (ne)premičninah, ko se tožeča stranka sklicuje na svojo lastninsko pravico, za spor o stvarni pravici, da se kljub temu, da bi šlo po subjektivnem kriteriju iz prvega odstavka 481. člena ZPP za gospodarski spor, glede na drugi odstavek 481. člena ZPP ne uporabljajo pravilo o postopku v gospodarskih sporih. Pritožnica opozarja, da je ob tako sprejeti sodni praksi utemeljeno, z vso skrbnostjo, sledila in tožbo vložila pri sodišču, ki je pristojno po določbah običajnega pravnega postopka, upoštevaje prvi odstavek 30. člena v zvezi s 63. členom in drugim odstavkom 481. člena ZPP. Tega pa z ničemer ne more omajati sklicevanje na zgolj eno drugačno stališče, zastopano v sklepu Vrhovnega sodišča RS II Ips 568/2007 z dne 16.4.2009, kjer je v prvi vrsti šlo za vprašanje dovoljenosti revizije in ne za vprašanje pristojnosti sodišča. Poleg tega pa navedenemu stališču ni sledilo niti Višje sodišče v Ljubljani s sklepom I Cp 4245/2011 z dne 5.7.2012. Izpodbijani sklep se sklicuje na stališče Višjega sodišča v Kopru I Cp 325/2015 z dne 22.5.2015, vendar ta sklep sploh ni objavljen, zato se tožnica z njim ni mogla seznaniti in ga tako upoštevati. Pritožba še opozarja, da bo njena tožba, v kolikor bi izpodbijani sklep ostal v veljavi, s strani Okrožnega sodišča v Novi Gorici brez obravnave nedvomno zavržena (Primerjaj 274. člen ZPP), saj bo pristojnemu sodišču izročena po poteku materialnega prekluzivnega roka iz tretjega odstavka 65. člena ZIZ (ne gre namreč za primer iz osmega odstavka 122. člena ZPP). Iz istega razloga pa tožnica nove tožbe ne bo mogla uspešno vložiti, v primeru nadaljevanja izvršilnega postopka s prodajo stvari na javni dražbi, pa bo lastninsko pravico tudi dokončno izgubila.

V nadaljevanju pritožba graja stališče sodišča prve stopnje, da je potrebno postopkovna pravila razlagati restriktivno in opozarja, da tožnici niti ni jasno, kaj točno naj bi se razlagalo restriktivno. Vsebina tožbenega zahtevka nikakor ni odvisna od nekakšne široke ali ozke razlage, temveč od tega, kateri procesni teoriji bo sodišče v tem pogledu sledilo. V kolikor sprejmemo tako imenovano čisto procesno teorijo, je namreč vsebina tožbe odvisna le od vsebine tožbenega zahtevka, uporaba tako imenovane ekvivalenčne teorije pa za presojo vsebine tožbe vzame tako dejansko tožbeno naracijo kot tudi vsebino tožbenega zahtevka. Ob tem pritožnica poudarja, da tako imenovana čista procesna teorija nikakor ni sprejeta pri presoji vprašanja res iudicata, pri kateri se sodišča zatekajo k presoji istovetnosti dejanske tožbene podlage, kot obravnavanega historičnega dogodka. Ob tem pa ne gre prezreti, da zakon v drugem odstavku 481. člena ne uporablja termina „tožbeni zahtevek“, temveč ravno nasprotno „spor“. To pa je nujno širše vsebine. Tožnica se sprašuje, ali bi bila odločitev prve stopnje drugačna, če bi tožnica poleg zahtevka za nedopustnost izvršbe postavila še vmesni ugotovitveni zahtevek, ki bi se glasil na ugotovitev lastninske pravice. Glede na vse navedeno gre po mnenju tožnice za nevzdržen pravni položaj. Nobene garancije namreč ni, da se tudi okrožno sodišče, v kolikor bi bil pri njem sprožen spor, iz navedenih razlogov ne bi izreklo za stvarno nepristojno. Vsej skrbnosti, ki jo je od stranke moč zahtevati, namreč niti z uporabo metod pravne razlage ni mogoče jasno ugotoviti pravilne pristojnosti sodišča. Določitev slednje pa je nujno potrebna, da stranka sploh lahko uveljavi svojo pravico do sodnega varstva, še posebej v primerih, ko je uveljavitev le-te zvezana z izrecnim in kratkim prekluzivnim rokom, zamuda katerega ima za posledico izgubo pravice. S takšnim postopanjem je namreč prvostopenjsko sodišče tožnici de facto odvzelo pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave), saj nikakor ne bo mogla doseči vsebinske odločitve sodišče o njenem tožbenem zahtevku, ki je sestavni del te pravice. V končni posledici pa bo grajana odločitev lahko privedla tudi do popolnega oblastnega odvzema lastninske pravice na vseh zarubljenih premičninah (33. člen Ustave). Smisel pravice do sodnega varstva je namreč v zagotovilu, da sodišče v razumnem času vsebinsko, meritorno odloči o zadevi, ki ji je predložena v odločitev. Prav zaradi zagotovitve te pravice mora biti pravna ureditev takšna, da stranki omogoča učinkovit dostop do sodišča, s tem v zvezi pa je potrebno, da lahko stranka brez prekomernih težav prepozna, pred katerim sodiščem mora spor začeti. To posebej velja takrat, kadar je uveljavitev njene pravice zvezana s tekom relativno kratkih materialnih prekluzivnih rokov. Nejasna zakonska določila v povezavi z neenotno sodno prakso, v primerih kot je pričujoči, ko je položaj tretjega po ZIZ že tako ali tako do skrajnosti zaostren, namreč nikakor niso v skladu z načelom pravne varnosti, varovanim z 2. členom Ustave. Da neenotna sodna praksa že pomeni, da je konkretna pravna norma dovolj nejasna, da z uporabo uveljavljanih razlagalnih argumentov ni mogoče nedvomno ugotoviti njene vsebina, je Ustavno sodišče RS že zapisalo v odločbi U-I-32/02 z dne 10.7.2003, ko je presojalo vprašanje, ali pomeni plačilo sodne takso procesno predpostavko za obravnavo vloge. V primeru, ko sodna praksa sodišč ni enotna, odločitev za eno od možnih razlag predpisa nikakor ne sme stranki izvotliti njene ustavne pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave). Sodišča bi se namreč morala zavedati, da lahko z razlago, sprejeto v konkretni zadevi, stranki tudi odvzamejo njeno ustavno pravico oziroma jo vsaj do temeljev izvotlijo. Tako v primeru, če bi izpodbijani sklep ostal v veljavi, tožničina pravica do sodnega varstva ostala le mrtva črka na papirju. Če sodni postopek namreč zaključi z zavrženjem tožbe (kar se bo nedvomno zgodilo v primeru, če bo zadeva odstopljena okrožnemu sodišču), pri katerem se sodišče omeji na procesno pravno presojo (ne)obstoja procesnih predpostavk, sodišče s tem odkloni izdajo odločbe, s katero bi bilo sporno pravno razmerje med strankama pravnomočno rešeno, kar nikakor ne ustreza smislu učinkovite pravice sodnega varstva. Tožeča stranka priglaša stroške pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

V sporih, v kateri je vsaka od strank gospodarska družba, se glede na določbo prvega odstavka 481. člena ZPP uporabljajo pravila postopka v gospodarskih sporih. Po določbi drugega odstavka tega člena pa ne veljajo za gospodarske spore spori o pravicah na nepremičninah in premičninah ter spori zaradi motenja posesti.

V odločbah višjih sodišč iz leta 1999 in 2002, ki jih v svoji pritožbi citira tožeča stranka, so se višja sodišča res izrekla, da gre v pravdi za nedopustnost izvršbe na (ne)premičninah, ko se tožeča stranka sklicuje na svojo lastninsko pravico, za spor o stvarni pravici in da se zato kljub temu, da bi šlo po subjektivnem kriteriju iz prvega odstavka 481. člena ZPP za gospodarski spor, glede na drugi odstavek 481. člena ZZP ne uporabljajo pravila o postopku v gospodarskih sporih. Ob razlagi zgoraj citirane določbe ZPP pa je Vrhovno sodišče RS v sklepu II Ips 568/2007 z dne 16.4.2009 zavzelo stališče, da spor med dolžnikom in upnikom o nedopustnosti izvršbe (65. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju: ZIZ), kljub temu, da tožnik tožbeni zahtevek utemeljuje s sklicevanjem na lastninsko pravico na nepremični ali premični stvari, ne predstavlja spora o stvarnih pravicah. Dejstvo, da je šlo v citirani zadevi Vrhovnega sodišča za vprašanje dovoljenosti revizije in ne za vprašanje pristojnosti sodišča, ne more biti odločilno. Prav tako ni odločilno, da stališču Vrhovnega sodišča očitno ni sledilo Višje sodišče v Ljubljani, ki je v zadevi I Cp 4245/20111 z dne 5.7.2012 odločilo, da gre v takem primeru za spor o lastninski pravici, torej za spor o stvarni pravici. Za enotnost sodne prakse namreč skrbi Vrhovno sodišče RS, ki je zavzelo drugačno stališče, kot nižja sodišča v odločbah, na katere se pritožnik sklicuje. Kot je v obravnavani zadevi pravilno pojasnilo že prvostopenjsko sodišče, je za opredelitev spora kot stvarnopravnega bistven zahtevek, ne pa tožbene trditve(1). Ker je v obravnavani zadevi tožnica tožbeni zahtevek oblikovala tako, da zahteva, da se ugotovi, da je izvršba na premičnine, ki so navedene v zahtevku, nedopustna, v obravnavni zadevi ne gre za stvarnopravni spor, kljub temu, da tožeča stranka zahtevek utemeljuje s sklicevanjem na svojo lastninsko pravico na premičninah, ki so predmet tožbenega zahtevka. Pritožnica tako ne more uspeti s sklicevanjem na sodno prakso višjih sodišč, ki so resda v tistih primerih, ki jih navaja, zavzela stališče, da se v takih primerih ne uporabljajo pravila o gospodarskih sporih. Nenazadnje je bila v času vložitve obravnavane tožbe že objavljena tudi zgoraj citirana odločba Vrhovnega sodišča RS. Tudi stališče teorije je, da gre v takšnem primeru za gospodarski spor, kot je razvidno iz že zgoraj citiranega članka avtorice Nine Betetto, ki se je ukvarjala prav z vprašanjem razmejitve med rednim pravdnim postopkom in gospodarskim sporom.

Vprašanje bodočega procesnega ravnanja sodišča v zvezi s predhodnim preizkusom tožbe ni predmet tega postopka, zato navedbe pritožbe v zvezi s tem za odločitev v tej zadevi niso pomembne. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

op. št. 1: prim. Nina Betetto, Razmejitev med rednim pravdnim postopkom in gospodarskim sporom, Podjetje in delo-2014, številka 6-7, stran 1081-1095.