Jedro

Tožnik (delavec) bi se glede na dolgoletne izkušnje in poučenost o delu moral zavedati, da lahko pride do kroženja klešč okoli osi pri rotaciji cevi in se zato ne bi smel nahajati na območju, kjer imajo klešče pot v primeru zasuka. Njegov prispevek h nesreči znaša 20%.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 3. odstavku izreka spremeni tako, da se prisojena odškodnina v višini 2.695,00 EUR zviša za 10.885,00 EUR (na 13.580,00 EUR), da zakonske zamudne obresti od 19.3.2004 do 31.12.2006 tečejo od zneska 3.254.311,20 SIT, od 1.1.2007 dalje do izpolnitve obveznosti pa od zneska 13.580,00 EUR, znesek pravdnih stroškov pa se zviša na 2.920,40 EUR (z 731,80 EUR).

Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 193.08 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku 15 dnevnega roka do plačila. Svoje stroške pritožbenega postopka nosi tožena stranka sama.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 23.2.2009 dovolilo objektivno spremembo tožbe, zaradi umika zneska 24.840,00 EUR postopek v tem delu ustavilo ter razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku znesek 2.695,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 645.829,80 SIT od 19.3.2004 do 31.12.2006, od zneska 2.695,00 EUR pa od 1.1.2007 dalje do izpolnitve obveznosti, pri čemer je tožena stranka dolžna plačati tožniku še 731,80 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Kar je zahtevala tožeča stranka več ali drugače, je sodišče prve stopnje zavrnilo.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu ZPP. Navaja, da je sodišče odločilo, da je tožnik soodgovoren za utrpelo nesrečo pri delu v višini 80%, preostali del sokrivde pa je naprtilo delodajalcu, skladno z določilom 147. člena OZ. Tak zaključek sodišča je v nasprotju z zaključkom v 1. odstavku na strani 5. obrazložitve sodbe, kjer sodišče zaključuje, da sta delavca delovala skladno in torej ni moč nobenemu izmed delavcev očitati kakršnokoli krivdo. Sodišče ugotavlja, da sta tako Z. kot tožnik delala usklajeno in tej ugotovitvi prvostopnega sodišča tožnik ne ugovarja. Bistvena okoliščina je dejstvo, da je tožnikov nadrejeni Z. vklopil krmilno ročico za regulacijo vrtenja z bistveno preveliko hitrostjo. Zaključek sodišča, da sta tožnik in sodelavec Z. opravljala delo v skladu z navodili, da pa je tožnik tisti, ki bi moral ravnati bolj previdno, je po mnenju tožnika povsem nepravilen. Res je, da je izvedenec v mnenju ugotavljal, da je tožnik stal za kleščami, natančneje na poti krivulje, ki so jo ubrale klešče, preden so ga zadele, do česar po mnenju izvedenca ne bi prišlo, če bi se tožnik nahajal cca 10 cm (v obrazložitvi sodbe je napačno navedeno cca 10 m) bolj v levo. Razdalja 10 cm v pogojih dela, kakšni so bili, ne more predstavljati ocene, da bi lahko tožnik pri tem težkem fizičnem delu glede na svoje izkušnje ocenjeval, da je takšna razdalja zanj varnejša razdalja. Opozoriti je tudi na pismeno mnenje izvedenca, ki je pojasnil, da je šlo v danem primeru za dela na premičnih objektih, kjer noben položaj ni določen z matematično natančnostjo in se je potrebno prilagoditi vsaki situaciji. Ni prezreti, da je šlo za delo v rudniku, ki šteje za posebej nevarno delo. Napačen je tudi zaključek prvostopnega sodišča, da do nesreče ne bi prišlo, če bi tožnik klešče podprl z določenim drogom tako, da bi se klešče uprle ob tla, saj v danem primeru tega ni bilo moč izvesti, ker ni bilo ustreznega prostora. To bi se izkazalo, če bi izvedenec ob priliki ogleda opravil rekonstrukcijo dogodka. Zaključek sodišča, da bi tožnik sam moral v konkretnem primeru zagotoviti ukrepe, da bi preprečil nesrečo, je nesprejemljiv. Ta ugotovitev sodišča je v nasprotju z zaključkom sodišča v 1. odstavku na strani 5. obrazložitve sodbe, kjer zaključuje, da sta delavca delovala skladno in da ni moč nobenemu očitati kakršnokoli krivde. Odločitev sodišča o sokrivdi tožnika za nesrečo je napačna. Tožnik prilaga poravnalno ponudbo tožene stranke, iz katere sledi, da je tožena stranka sama ocenjevala sokrivdo tožnika na 30 %. V zvezi s prisojeno nematerialno škodo tožnik meni, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, izvedene dokaze je ocenilo napačno in prisodilo tožniku prenizko odškodnino, tako za odškodnino iz naslova pretrpelih telesnih bolečin in nevšečnosti, glede odškodnine za duševne bolečine zaradi utrpljenega sekundarnega strahu, nesprejemljiva je tudi ocena sodišča, da je tožnik iz naslova skaženosti upravičen le do zneska 200,00 EUR, povsem napačna pa je ocena glede odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi trajnih posledic in zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožnik meni, da je zlasti mnenje izvedenca zdravnika realna osnova, na podlagi katere je tožnik opredelil svoj tožbeni zahtevek, ni prezreti, da je tožnik rojen 25.9.1969, da je desničar in da opravlja poklic delavca v rudniku, torej težka fizična dela, glede mnenja izvedenca so posledice pri tožniku dokončne. Glede izgube na plači tožnik opozarja, da je za dejansko višino škode izvedel šele 15.3.2007, na podlagi potrdila z dne 15.3.2007 je ugotovil, da bi v spornem obdobju prejemal bistveno višje dohodke, ne le osnovne plače, meni, da je upravičen do izkazane izgube na plači in da njegov zahtevek ni zastaran. V zvezi z odmerjeno odškodnino iz naslova potnih stroškov ne vlaga pritožbe. Meni, da je upravičen do vtoževane pomoči, ki mu jo je nudila žena, ocenil jo je zgolj na simboličen znesek 3.755,63 EUR, tudi ta del zahtevka bi sodišče moralo presojati po prostem preudarku, skladno z 216. členom ZPP. V pravočasni dopolnitvi pritožbe tožnik še navaja, da je bilo zato, da bi se cev, ki se je nahajala v vrtini izvlekla, potrebno le-to spojiti s cevjo, ki se je nahajala v stroju in spojitev bi se opravila na način, da bi se cev malo privijačilo, zadoščalo bi, da bi Z. privil samo dva do tri navoje. Nesreča pa se je zgodila zato, ker je Z. cevi privijačil do konca in to v izjemno hitrem času. Izvedenec ni opravil rekonstrukcije v rudniku, če bi bila opravljena rekonstrukcija, bi ugotovil, da ustreznega prostora za podprtje klešč z drogom sploh ni bilo. Glede odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi trajnih posledic in zmanjšanje življenjskih aktivnosti še navaja, da je pred delovno nezgodo opravljal svoje delo rudarja, na katerem zaslužijo rudarji bistveno višje osnovne plače, imajo dodatke za nočno delo, nadurno delo, sedaj je razporejen na delovno mesto šoferja, ta prerazporeditev je bila opravljena glede na okoliščino, da je bil spoznan tožnik za invalida tretje stopnje. Ugotovljena invalidnost tožnika ni prišla do potrebne pravilne ocene ob določanju višine odškodnine za to nepremoženjsko škodo, saj tožnik svojega dela rudarja ne bo mogel nikdar več opravljati. Popravlja še navedbo, da tožnik še vedno opravlja poklic delavca v rudniku.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da je tožena stranka navedbe o vključitvi naprave s preveliko hitrostjo podala kot vzrok nezgode šele 19.12.2008. Izvedenec za rudarstvo je povedal, da hitrost vrtenja narašča zvezno od najmanjše do največje hitrosti, tehnično ni mogoče začeti z veliko hitrostjo, kot to navaja tožnik. O tem, da bi moral cev samo malo privijačiti, v postopku na prvi stopnji ni podal nobene navedbe, ta navedba tudi ne bi vplivala na obravnavo konkretnega primera. Nepomembno je, kje si je izvedenec ogledal stroj, saj le-ta deluje enako tudi v jami. Izvedenec je podal izjavo pred sodiščem, da je vedno vsaj toliko prostora, da lahko človek tam stoji. Oporeka tožnikovemu sklicevanju na poravnalno ponudbo, ki je bila podana pred izdelavo izvedeniškega mnenja. Tudi glede višine prisojene odškodnine meni, da v primerjavi z drugimi podobnimi primeru ni prenizka. Glede izgube na plači ponovno oporeka tožnikovi navedbi, da je za izgubo izvedel šele, ko je pridobil dokaz za tožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Glede temelja odškodninske odgovornosti je sodišče prve stopnje v skladu z 147. členom Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01, v nadaljevanju OZ) ugotovilo, da je odgovornost tožene stranke podana, ker delavec tožene stranke (prav zavarovanca tožene stranke) ni ravnal tako, kot je treba. Dejstvo, da je tožnik (kot tudi Z.) delavec zavarovanca tožene stranke ... v postopku ni bilo sporno. Tožena stranka se zoper sodbo ni pritožila, zato sodišče druge stopnje v ugotovitev, da je tožena stranka odgovorna, ker ni bilo dokazano, da bi delavec (zavarovanca) ravnal tako, kot je treba, sodišče druge stopnje ne more posegati. Odgovornost tožene stranke je podana. Pač pa je tudi v pritožbenem postopku še vedno sporno, ali in v kakšni meri je za škodo soodgovoren sam tožnik. V zvezi s tem je neutemeljena pritožbena navedba, da naj bi bil zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik soodgovoren, kot tudi zaključek, da bi moral tožnik sam zagotoviti ukrepe, da bi preprečil nesrečo, v nasprotju z zaključkom, da sta delavca delovala skladno in da nobenemu ni moč očitati kakršnekoli krivde. Navedeno je namreč sodišče prve stopnje zapisalo v zvezi z vklopom krmila, ki ga je Z. vklopil potem, ko mu je tožnik dal znak za privijanje. Z. je torej začel s privijanjem šele takrat, ko je za to dobil znak in v tem delu je sodišče ugotovilo, da sta delavca delovala skladno in v zvezi s tem ni mogoče nobenemu izmed njiju očitati kakršnekoli krivde, medtem ko je v nadaljevanju ugotovilo, na podlagi česa je podana odgovornost tožene stranke in na podlagi česa je podana soodgovornost tožeče stranke.

Glede tožene stranke oziroma delavca njenega zavarovanca je ugotovilo, da ni ravnal tako, kot je treba zato, ker je vrtalno garnituro privijačil (prav zavrtel) s preveliko hitrostjo, zato je tožniku zbilo klešče iz rok, pri čemer so ga te zaradi rotacije udarile in poškodovale. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je navedeno (vklopljenje krmilne ročice s preveliko hitrostjo) bistvena okoliščina in s tem se v pretežni meri strinja tudi sodišče druge stopnje, medtem ko dejstva, da bi bilo treba cev samo malo privijačiti, tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala in gre za nedopustno pritožbeno novoto. Ob povedanem je sodišče prve stopnje soprispevek tožnika ocenilo previsoko, neutemeljene pa so pritožbene navedbe v smeri, da njegov soprispevek sploh ni podan.

Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da je (tudi) tožnik tisti, ki bi moral ravnati bolj previdno, saj je bil o delu poučen in je delo na takšen način tudi že večkrat izvrševal. Na podlagi mnenja izvedenca je sodišče pravilno zaključilo, da bi se moral tožnik glede na dolgoletne izkušnje zavedati, da lahko pride do kroženja klešč okoli osi pri rotaciji cevi in se ne bi smel nahajati na območju, kjer imajo klešče pot v primeru zasuka. Nadalje je ugotovilo, da bi lahko preprečil nesrečo tudi tako, da bi klešče podprl z določenim drogom oziroma bi klešče podaljšal tako, da bi bile le-te naslonjene na tla. Pritožbene navedbe, ki izpodbijajo tovrstne dejanske zaključke sodišča prve stopnje niso utemeljene. Ne drži, da je razdalja 10 cm premajhna za presojo soodgovornosti. Res se je potrebno prilagoditi vsaki situaciji, bistveno pa je, da se tožnik ne bi smel nahajati na območju, kjer imajo klešče pot v primeru zasuka in takšni situaciji bi se tožnik moral prilagoditi. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da ni bilo ustreznega prostora za takšen način dela (za podprtje klešč), saj je izvedenec pojasnil, da je vedno vsaj toliko prostora, da lahko človek tam stoji, sicer sploh ne bi mogel izvrševati operacije vijačenja, tako da dejstvo, da rekonstrukcija ni bila opravljena v rudniku na pravilnost navedenih zaključkov v ničemer ne vpliva. Tožnik bi torej moral tudi sam zagotoviti ukrepe, da bi preprečil nesrečo, ker jih ni, je iz zgoraj navedenih razlogov podana njegova soodgovornost, pri čemer pa je sodišče prve stopnje, kot že navedeno, določilo previsok odstotek soodgovornosti tožnika Sodišče druge stopnje njegov soprispevek ocenjuje na 20 % (171. člen OZ).

Tudi glede višine odškodnine za nematerialno škodo je pritožba delno utemeljena. Pravno podlago in merila za določitev denarne odškodnine za nematerialno škodo določa 179. člen OZ, ki določa, da za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah pripada oškodovancu, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, pravična denarna odškodnina, neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi, če premoženjske škode ni. Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Materialno pravo je zato pravilno uporabljeno, če je oškodovancu priznana pravična odškodnina, ki predstavlja ustrezno individualizacijo zadoščenja in hkrati odgovarja merilom, ki jih začrtujejo razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje ter splošnim gospodarskim razmeram.

Glede višine odškodnine tožena stranka navaja le, da je sodišče po vseh postavkah prisodilo prenizko odškodnino, pri čemer opozarja na mnenje izvedenca, da se ne sme prezreti, da je tožnik rojen 25.9.1969, da je desničar in so glede mnenja izvedenca posledice pri tožniku dokončne. Navaja še, da ugotovljena invalidnost ni prišla do pravilne ocene ob določanju višine odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Dejanskega stanja v zvezi z nematerialno škodo sicer ne izpodbija.

Sodišče druge stopnje pri tem ugotavlja, da je neutemeljena pritožba glede odškodnine iz naslova tožnikovega strahu in glede odškodnine iz naslova skaženosti. Ob s strani sodišča prve stopnje ugotovljenem dejanskem stanju, na ugotovitve se sodišče druge stopnje, v izogib ponavljanju, sklicuje (1. in 2. odstavek na strani 7 sodbe sodišča prve stopnje), je iz naslova utrpelega strahu tožnika primerna denarna odškodnina v višini 500,00 EUR, iz naslova skaženosti pa tožniku ne gre več kot 200,00 EUR. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, sam tožnik sploh ni navajal, zakaj duševno trpi.

Delno je utemeljena pritožba tožeče stranke glede odškodnine iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti. Ob s strani sodišča prve stopnje ugotovljenem dejanskem stanju, kot to izhaja iz zadnjega odstavka na strani 6. sodbe sodišča prve stopnje, ima pritožba prav, da je sodišče prve stopnje odškodnino iz tega naslova odmerilo nekoliko prenizko. Pravično in primerno denarno odškodnino za to obliko nepremoženjske škode, po oceni sodišča druge stopnje predstavlja odškodnina v višini 6.000,00 EUR.

Delno je utemeljena tudi pritožba tožeče stranke glede prisojene odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti tožeče stranke. Tudi glede tega je sodišče prve stopnje, ob ugotovljenem dejanskem stanju (3. odstavek na strani 7. sodbe sodišča prve stopnje), odškodnino odmerilo nekoliko prenizko. Upoštevaje neprerekano dejstvo, da je tožnik desničar, da je rojen 25.9.1969, njegovo stanje je, kot izhaja iz mnenja izvedenca, dokončno, tožnik pa je kot invalid 3. kategorije razporejen na drugo delovno mesto; je znesek 5.500,00 EUR iz tega naslova prenizek. Kriterijem iz 179. člena OZ ustreza znesek 8.000,00 EUR. Neutemeljeno pa v tem delu pritožba navaja, da je tožnik prikrajšan za dodatke in višjo osnovno plačo na delovnem mestu rudarja, kar hkrati predstavlja tudi nedopustno pritožbeno novoto, saj tožeča stranka tovrstne navedbe prvič podaja šele v pritožbi oziroma njeni dopolnitvi.

Glede na navedeno je v celoti primerno zadoščenje za nepremoženjsko škodo tožeče stranke znesek 14.700,00 EUR. Upoštevaje soprispevek tožeče stranke v višini 20 %, ji je tožena stranka iz tega naslova dolžna plačati 11.760,00 EUR.

Glede odškodnine za materialno škodo je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je razširjen tožbeni zahtevek (za izgubo na plači) zastaran, razlogi sodišča prve stopnje so pravilni in se sodišče druge stopnje nanje, v izogib ponavljanju, v celoti sklicuje. Pritožbena navedba tožeče stranke, da je tožnik za dejansko višino škode izvedel šele 15.3.2007 ni utemeljena, za pričetek zastaranja je potrebno določiti, kot je navedlo sodišče prve stopnje, najkasneje april 2003, ko je tožeča stranka dobila zadnje nakazilo v času bolniškega staleža in je torej takrat najkasneje izvedela za izgubo v razliki plače. Tudi pritožba glede vtoževanega zneska iz naslova tuje pomoči ni utemeljena. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje in česar pritožba ne izpodbija, tožnik sodišču ni navedel niti zneska, koliko bi znašala urna postavka, niti na kakšen način naj bi žena tožniku nudila pomoč, v katerem obdobju ter koliko časa dnevno je tožnik to nego potreboval. Pritožbena navedba, da naj bi sodišče o tem presojalo kar po prostem preudarku, brez ustrezne trditvene podlage, ni utemeljena.

Poleg že navedene odškodnine za nematerialno škodo gre tako tožniku še s strani sodišča prve stopnje priznana odškodnina za materialno škodo iz naslova stroškov prevoza na zdravniške preglede ter na fizioterapijo. Sodišče prve stopnje je iz tega naslova priznalo tožniku 2.275,00 EUR, glede na to, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 80 % odškodnine, mu je iz tega naslova dolžna plačati 1.820,00 EUR.

V celoti je torej tožena stranka dolžna plačati tožniku 13.580,00 EUR odškodnine, zato je bilo s strani sodišča prve stopnje prisojeno odškodnino potrebno zvišati za 10.885,00 EUR in v tem obsegu sodbo sodišča prve stopnje spremeniti, kot to izhaja iz izreka te sodbe (358. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe, ZPP).

Iz že navedenih razlogov pa je bilo v preostalem delu potrebno pritožbo zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrditi, saj sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere v skladu z 2. od stavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

Glede na spremembo sodbe sodišča prve stopnje je bilo potrebno spremeniti tudi odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Po spremembi sodbe znaša uspeh tožeče stranke 54,50 % in sicer je ta glede temelja uspela 80%, glede višine pa 29 %. Uspeh tožene stranke torej znaša 55,50 %. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki priznalo stroške v višini 5.939,00 EUR, ob upoštevanju 54,50 % uspeha gre tožeči stranki 3.236,75 EUR stroškov pravdnega postopka na prvi stopnji, stroški tožene stranke so znašali 570,00 EUR, kar ob upoštevanju 55,50 % uspeha znaša 316,35 EUR. Po medsebojnem pobotu je tožena stranka tožeči stranki dolžna povrniti 2.920,40 EUR stroškov postopka na prvi stopnji.

Tožeča stranka je s pritožbo delno uspela, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti tudi del pritožbenih stroškov (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP) in sicer za sestavo pritožbe in poročilo stranki ter administrativne stroške (903,95 točk), kar znaša 414,91 EUR ter 20 % DDV v višini 82,98 EUR. Skupaj vsi potrebni pritožbeni stroški tožeče stranke znašajo 497,89 EUR. Glede na to, da je tožeča stranka v pritožbi uspela z 38,78 % od pritožbenega punktuma, ji je v tem deležu tožena stranka dolžna povrniti pritožbene stroške, povrniti ji je torej dolžna 193,08 EUR pritožbenih stroškov. Svoje stroške pritožbenega postopka nosi tožena stranka sama, saj njen odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločitvi sodišča druge stopnje in je bil kot takšen nepotreben (155. člen ZPP).