Jedro

Rok za vrnitev plačanih uvoznih dajatev za blago, vrnjeno v tujino iz razlogov 2. tč. 279. člena CZ, je materialni rok, kar pomeni, da s potekom roka iz 1. odst. 280. člena CZ stranka izgubi pravico do vrnitve plačanih uvoznih dajatev.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke proti sklepu Carinarnice z dne 3.8.1994, s katerim je bila zavržena zahteva tožeče stranke za delno vračilo carine in drugih uvoznih davščin plačanih po UCD z dne 2.12.1993. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da po določbi 1. odstavka 280. člena Carinskega zakona (Uradni list FLRJ, št. 10/76 do 21/90, v nadaljevanju: CZ) lahko stranka v šestih mesecih od vrnitve blaga v tujino zahteva vrnitev plačane carine in drugih uvoznih dajatev, če je blago bilo vrnjeno v tujino iz razlogov 2. točke 1. odstavka 279. člena CZ. Carinarnica prve stopnje je pravilno ugotovila, da je zahteva za povrnitev uvoznih dajatev bila osebno vložena 26.7.1994, kar se ujema tudi z vpisnikom upravnih zadev in ne 20.7.1994. Ker je blago bilo vrnjeno v tujino 24.1.1994, je zahteva za vrnitev plačanih uvoznih dajatev, ki je bila vložena 26.7.1997, vložena po preteku 6 mesečnega zakonskega roka, zato je pravilen zaključek upravnega organa prve stopnje, da ni pogojev za uvedbo postopka.

Tožeča stranka v tožbi izrecno uveljavlja tožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in smiselno kršitve pravil postopka. Tožena stranka ni obravnavala pritožbenega ugovora, zakaj je uradna oseba carinarnice v vpisniku upravnih zadev vloženo zahtevo evidentirala 26.7.1994 in ne 20.7.1994, ko je bila dejansko vložena. Če vloga ni bila kolkovana, je uradna oseba bila dolžna tožečo stranko na to opozoriti, in ji določiti rok za plačilo takse (68. člen zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju: ZUP), ne pa da je zahtevo sprejela in jo evidentirala 26.7.1994, ko je bila plačana taksa. O teh okoliščinah bi tožena stranka morala pridobiti izjavo uradne osebe, vendar tega ni storila ampak je upoštevala samo dodatno izjavo carinarnice, dano na podlagi žiga, iz katerega je razvidno, da je vloga bila sprejeta 26.7.1994. Zaradi napak organa prve stopnje je tožeča stranka materialno oškodovana. Zato predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da bi tožeča stranka lahko zahtevala potrditev sprejema vloge, vendar tega ni storila. Predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za vrnitev plačane carine in drugih uvoznih davščin za v tujino vrnjeno blago iz razlogov 2. točke 279. člena CZ. Tožena stranka pravilno ugotavlja, da iz navedenega razloga stranka lahko zahteva vrnitev plačane carine in drugih uvoznih davščin v šestih mesecih od vrnitve blaga v tujino (1. odstavek 280. člena CZ). V zadevi ni sporno, da je blago bilo vrnjeno v tujino 24.1.1994, vendar je sporno, kdaj je bila vložena zahteva za vrnitev plačanih uvoznih dajatev. Tožena stranka ugotavlja, da je zahteva bila vložena 26.7.1994, kar je razvidno tudi iz vpisnika upravnih zadev. Tožeča stranka ne izpodbija navedenega podatka v vpisniku prejetih upravnih zadev, ampak samo zatrjuje, da je bila zahteva vložena 20.7.1994, vendar za to trditev v pritožbi niti v tožbi ni ponudila nobenih dokazov. Vodenje evidence o prejetih upravnih zadevah predstavlja uradno evidenco, kar pomeni, da velja dejstvo iz evidence, stranka pa ima možnost, da dokazuje njegovo neresničnost. Takšnih dokazov tožeča stranka ni ponudila, nasprotno, v pritožbi je izrecno navajala, da je tudi na kopiji vloge odtisnjen sprejemni žig carinarnice z dne 26.7.1994. To pomeni, da je tožena stranka bila od vsega začetka seznanjena z datumom sprejema vloge in je tako tudi imela možnost, da predloži nasprotne dokaze. Zato pavšalni tožbeni ugovori sodišču ne vzbujajo dvoma v ugotovljeno dejansko stanje. Na ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi po presoji sodišča pravilno uporabljeno materialno pravo. Rok iz 1. odstavka 280. člena CZ je namreč materialni zakonski rok, kar pomeni, da je s potekom tega roka tožeča stranka zgubila pravico do vrnitve plačanih uvoznih dajatev, zato ni bilo pogojev za vodenje postopka.

Neutemeljen je tudi smiselno uveljavljeni tožbeni ugovor kršitve pravil postopka, saj je tožena stranka odgovorila na pritožbeno trditev, da je zahteva bila vložena 20.7.1994 in tudi obrazložila, zakaj tega ugovora ni upoštevala.Uveljavljena tožbena razloga torej nista podana, zato je sodišče neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih.

V skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) je sodišče določbe ZUS in CZ smiselno uporabilo kot predpisa Republike Slovenije.