Jedro

Za presojo zadeve je ključna pogodba o zaposlitvi, iz katere izhaja, da tožnica poleg pomoči v strežbi opravlja tudi lažja pisarniška dela ter ureja dokumentacijo. Zaslišana na naroku je pojasnila, da je v lokalu zaposlena od meseca decembra 2021. Njen delodajalec je sin, ki mu ureja tudi papirje. Ko zapisuje v knjigo, to opravlja sede. Usede se tudi takrat, ko v lokalu ni strank, pri čemer je posebej pojasnila, da lokal ni prometen. Tožnica očitno dela ne opravlja ves čas stoje, temveč se tudi usede in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene. Tožnica je kot laična stranka življenjsko opisala dogajanje v lokalu, pri čemer je potrebno upoštevati izpovedbo kot celoto. Iz te pa izhaja, da delo poteka stoje, s hojo, tožnica pa se med delom lahko tudi usede.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroške odgovora na pritožbo nosi tožeča stranka sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 19. 12. 2022 in št. ... z dne 27. 5. 2022. Razsodilo je, da ima tožnica pravico do nadomestila za invalidnost od 20. 12. 2021 dalje. Tožencu je naložilo, da s posebno odločbo odloči o višini in izplačevanju denarnega nadomestila za invalidnost. Nadalje je odločilo, da je toženec dolžan tožnici povrniti stroške postopka v višini 391,99 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je bil postopek za uveljavitev pravice do nadomestila za invalidnost začet 6. 1. 2022, ko je bila tožencu posredovana pogodba o zaposlitvi za delovno mesto "pomoč v strežbi". Delodajalec je na zahtevo toženca posredoval še obrazec DD-1 z dne 4. 4. 2022. Iz navedenega obrazca izhaja, da gre za delo pomoč v strežbi in za pomoč pri administrativnih delih, pri čemer je označeno, da se delo ne izvaja sede. Zaradi navedenega je invalidska komisija I. stopnje 15. 4. 2022 podala dopolnilno mnenje, da delo ni ustrezno, saj se ne opravlja delno sede. Kljub temu pa sodišče svoje odločitve ni oprlo na navedeno mnenje niti na enako mnenje invalidske komisije II. stopnje z dne 19. 12. 2022, temveč je na podlagi ostalih izvedenih dokazov presodilo, da je bilo drugo delo ustrezno. V zvezi z mnenjem z dne 24. 11. 2021, ko je invalidska komisija ugotovila, da je drugo delo ustrezno, pa toženec navaja, da je bilo navedeno mnenje izdelano le v informativne namene, in sicer na podlagi zaprosila računovodskega servisa. Razen tega invalidska komisija tedaj tudi ni razpolagala s pogodbo o zaposlitvi. Obrazec DD-1 je podpisal le tožničin delodajalec (sin) A. A. Obrazec je bil res izdan brez sodelovanja strokovnega delavca in izvajalca medicine dela, za kar pa toženec ne more odgovarjati. Delodajalec je tisti, ki je odgovoren za predložitev resničnih podatkov o dejstvih, od katerih je odvisna pridobitev, odmera ali izguba pravice. Sodišče prve stopnje navaja, da invalidska komisija dopolnilnega mnenja z dne 7. 6. 2023, ki je bilo podano na zahtevo sodišča, ni podrobneje obrazložila. Po mnenju toženca dopolnilno mnenje potrebuje vse, kar je potrebno za odločitev. V nasprotnem bi lahko sodišče pridobilo še dodatna pojasnila. Namesto tega pa se je oprlo na nekaj selektivno izvzetih navedb tožnice oziroma njenega pooblaščenca, predvsem pa na zatrjevanje, da je ves čas opravljala isto delo. Pri tem je sodišče primerjalo obrazca DD-1 z dne 4. 4. 2022 in 5. 1. 2023. Po mnenju toženca ni mogoče govoriti o napaki v obrazcu z dne 4. 4. 2022, temveč gre le za način in prilagajanje dokumentacije z namenom pridobitve finančne koristi. Tožnica zaslišana na naroku za obravnavo ni prepričljivo izpovedala, da drugo delo opravlja deloma sede. S stališčem sodišča, da gre za isto delo, je sodišče formalnim listinam in dokazom vzelo vso veljavo. Nadalje sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljuje tudi s tem, da lokal ni prometen in da se tožnica v času, ko ni strank, lahko usede. Sodišče naj bi se o tem prepričalo na lastne oči, vendar pa ta "ogled" ni bil opravljen v skladu s procesnimi pravili, torej ob prisotnosti vseh strank in posledično na omenjeno ugotovitev ni mogoče opreti sodne odločbe.

Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. V odgovoru na pritožbo tožnica kot neutemeljene zavrača pritožbene navedbe. Meni, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejansko stanje in tudi sprejelo pravilno materialnopravno odločitev. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne, tožencu pa naloži povrnitev stroškov odgovora na pritožbo

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)1 je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo toženca št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 19. 12. 2022, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 27. 5. 2022. Z navedeno odločbo je prvostopenjski organ toženca odločil, da tožnica, delovna invalidka III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni, nima pravice do nadomestila za invalidnost. Razlog za tako odločitev je bila ugotovitev toženca, da delo, ki ga opravlja tožnica ni ustrezno delo, saj ga ne opravlja delno sede.

7. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)2 v 4. alineji prvega odstavka 85. člena določa, da ima pravico do nadomestila za invalidnost zavarovanec s priznano pravico do premestitve po končani poklicni rehabilitaciji ter zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije po dopolnjenem 55. letu starosti ali invalidnost III. kategorije, če je zavarovančeva delovna zmožnost za njegov poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela, če se je zaposlil na drugem delovnem mestu. Nadalje je v tretjem odstavku 124. člena ZPIZ-2 določeno, da se nadomestilo za invalidnost izplačuje v primeru iz 4. alineje prvega odstavka 85. člena tega zakona od začetka dela na drugem delovnem mestu ali od dneva nastopa dela, ki je dogovorjen v pogodbi o zaposlitvi, na delovnem mestu, ki ustreza zavarovančevi preostali delovni zmožnosti, ali če ta ni dogovorjen v pogodbi o zaposlitvi, z dnem podpisa nove pogodbe o zaposlitvi.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in pa iz listin v spisu izhaja, da je tožnica 20. 12. 2021 sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, in sicer za delovno mesto "pomoč v strežbi". Obseg delovnih nalog delavca (tožnice) med drugim vključuje pomoč v strežbi, lažja pisarniška dela, urejanje dokumentacije (priloga A/5). Delodajalec je tožencu posredoval tudi obrazec DD‑1 z opisom obremenitev. Iz dopisa toženca z dne 3. 12. 2021 izhaja, da je glede na opis delovnega mesta z dne 8. 11. 2021 drugo delo ustrezno. V postopku pridobitve pravice do nadomestila za invalidnost je delodajalec tožencu posredoval delovno dokumentacijo in pogodbo o zaposlitvi. Po pregledu dokumentacije sta tako invalidska komisija I. stopnje kot tudi invalidska komisija II. stopnje podali mnenje, da drugo delo ni ustrezno. Posledično je toženec zavrnil tožničino zahtevo za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost. 9. Za odločitev v zadevi je torej ključen odgovor na vprašanje, ali je bila tožnica premeščena na drugo ustrezno delo.

10. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje razčiščevalo s preučitvijo listinske dokumentacije v spisu, nadalje z zaslišanjem tožnice kot stranke v postopku in s pridobitvijo dopolnilnega mnenja invalidske komisije II. stopnje. Po izvedenem dokaznem postopku je presodilo, da je bila tožnica premeščena na drugo ustrezno delo.

11. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni pravilno presodilo izvedenih dokazov. Sodišče prve stopnje je postopalo skladno z metodološkim napotkom določenim v 8. členu ZPP. O tem, katera dejstva se štejejo za dokazana namreč odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.

12. Za presojo zadeve je ključna že sama pogodba o zaposlitvi, iz katere izhaja, da tožnica poleg pomoči v strežbi opravlja tudi lažja pisarniška dela ter ureja dokumentacijo. Zaslišana na naroku je pojasnila, da je v lokalu zaposlena od meseca decembra 2021. Njen delodajalec je sin, kateremu ureja tudi papirje. Ko zapisuje v knjigo, to opravlja sede. Usede se tudi takrat, ko v lokalu ni strank, pri čemer je posebej pojasnila, da lokal ni prometen. Tožnica očitno dela ne opravlja ves čas stoje, temveč se tudi usede in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene. Tožnica je kot laična stranka življenjsko opisala dogajanje v lokalu, pri čemer je potrebno upoštevati izpovedbo kot celoto. Iz te pa izhaja, da delo poteka stoje, s hojo, tožnica pa se med delom lahko tudi usede.

13. Za odločitev v zadevi tudi ne more biti odločilna oznaka v obrazcu DD-1, da pri tožnici ni podane fiziološke obremenitve "sede nefiziološko" (točka 1.4 obrazca). Nenazadnje je nefiziološko sedenje lahko tudi kontraindicirano omejitvi, kot je bila predpisana tožnici. Navedeni obrazec je sestavljal delodajalec, ne pa strokovni delavec oziroma specialist medicine dela. Da gre za neprepričljivo mnenje kaže tudi predhodno mnenje invalidske komisije. Ob presoji obrazca DD‑1 z dne 8. 11. 2021 je invalidska komisija, ob enakem zapisu glede obremenitve, ugotovila, da je drugo delo ustrezno.

14. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da tudi iz dopolnilnega mnenja invalidske komisije II. stopnje, ki ga je pridobilo sodišče prve stopnje izhaja, da delo ni ustrezno, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje očitno hotelo razčistiti vprašanje, zakaj je invalidska komisija prvič podala mnenje, da je delo ustrezno, naslednjič pa, da delo ni ustrezno. Invalidska komisija omenjenega ni pojasnila, temveč je vztrajala pri že podanem mnenju, da delo ni ustrezno. Sodišče prve stopnje je v okviru dokazne presoje upoštevalo tudi navedeni dokaz, vendar pa glede na izpeljan celoten dokazni postopek presodilo, da je bila tožnica premeščena na drugo ustrezno delo. Pritožbeno sodišče s tako dokazno presojo soglaša. 15. Glede pritožbenih navedb v zvezi s kršitvijo določb pravdnega postopka pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni opravilo ogleda na kraju samem skladno z določbami ZPP. Zapis, da se je sodišče na lastne oči prepričalo, da lokal ni prometen, pa na samo odločitev nima nobenega vpliva.

16. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

17. Skladno s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo, da stroške odgovora na pritožbo nosi tožnica sama. Navedeni odgovor namreč ni vplival na pritožbeno rešitev.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami.