Jedro

Konkurenčna klavzula (t.j. pogodbena prepoved konkurenčne dejavnosti za čas po prenehanju delovnega razmerja) je predvidena v določbah ZDR. Če spoštovanje konkurenčne klavzule onemogoča pridobitev zaslužka, primerljivega delavčevi prejšnji plači, mu mora delodajalec za ves čas spoštovanja prepovedi mesečno izplačevati denarno nadomestilo (1. odstavek 39. člena ZDR). Delodajalec in delavec se lahko sporazumno dogovorita o prenehanju veljavnosti konkurenčne klavzule (1. odstavek 40. člena ZDR).

ZDR v 1. odstavku 39. člena ne predvideva nekega posebej težkega dokaznega bremena na strani delavca, ampak pomeni zgolj to, da tisti delavec, ki mu kljub spoštovanju prepovedi opravljanja konkurenčne dejavnosti, uspe zunaj te dejavnosti pridobivati primerljivi zaslužek, ne more biti upravičen še do nadomestila. Bistveno je, da je bila tožnica šest mesecev po prenehanju pogodbe o zaposlitvi (obdobje veljavnosti dogovorjene konkurenčne klavzule) brezposelna in da v tem času ni pridobivala zaslužka. To pa pomeni, da ji je dolžna tožena stranka za ves čas spoštovanja konkurenčne klavzule tako na podlagi 39. člena ZDR kot tudi na podlagi pogodbe o zaposlitvi izplačati dogovorjeno mesečno nadomestilo.

Glavno podlago za prenehanje veljavnosti konkurenčne klavzule daje 1. odstavek 40. člena ZDR - da lahko konkurenčna klavzula preneha veljati sporazumno. Vsi drugi dogovori o njenem prenehanju delavcu ne smejo biti v škodo. Bistveno je, da tožnica in tožena stranka nista dosegli sporazuma o prenehanju veljavnosti konkurenčne klavzule, nasprotno - tožena stranka je tožnico resno opozorila na možnost uveljavljanja pogodbe kazni oziroma odškodnine, če bo kršila konkurenčno klavzulo. Ker torej ni pridobila soglasja tožene stranke, predvidenega v pogodbi o zaposlitvi, je konkurenčno klavzulo še nadalje spoštovala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule v višini 3.166,02 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer: - od zneska 1.055,34 EUR od 5. 11. 2012 do dneva plačila, - od zneska 527,67 EUR, od 10. 11. 2012 do dneva plačila, - od zneska 527,67 EUR, od 10. 12. 2012 do dneva plačila, - od zneska 527,67 EUR, od 10. 1. 2013 do dneva plačila in - od zneska 527,67 EUR, od 10. 2. 2013 do dneva plačila, vse v 8 dneh, pod izvršbo (prvi odstavek I. točke izreka).

V presežku je zavrnilo tožbeni zahtevek za razliko med vtoževanimi in prisojenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (drugi odstavek I. točke izreka). Odločilo je še, da tožena stranka sama krije svoje stroške sodnega postopka, tožeči stranki pa je dolžna povrniti stroške postopka 594,45 EUR, v roku 8 dni, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, da izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe, da sodba sploh nima razlogov oziroma da v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali pa so ti razlogi nejasni, med seboj celo v nasprotju. Če se izkaže, da konkurenčna klavzula ne omejuje delavca pri pridobivanju zaslužka, je delodajalec prost obveznosti plačila nadomestila. Ni ključno, ali je tožnica konkurenčno klavzulo spoštovala. Takoj po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki je imela možnost skleniti delovno razmerje z A. d.o.o., katere dejavnost je konkurenčna dejavnosti tožene stranke. Po izteku šestih mesecev iz konkurenčne klavzule se je v tem podjetju tudi zaposlila. Od tožene stranke ni zahtevala izdajo pisnega soglasja za konkretno zaposlitev, da bi se ta lahko izjavila o tem, ali gre za konkurenčno dejavnost, ali pri konkurenčni klavzuli vztraja ali ne. Tožničin zahtevek bi bil utemeljen, če bi podala konkretni zahtevek za podajo pisnega soglasja za zaposlitev pri A. d.o.o., tožena stranka pa bi ji soglasje odrekla. Pogodba o zaposlitvi ni omejevala konkurenčne dejavnosti na splošno, temveč samo točno določena opravila. Tožnica bi lahko počela ogromno stvari v zvezi z zavarovalništvom, lahko bi delovala v klicnem centru, kjer zavarovanj ne bi prodajala, lahko bi naredila diferencialni izpit in postala pravi zavarovalni posrednik. Lahko bi delovala izven zavarovalništva in tržila druge finančne produkte, lahko bi iskala delo na področju svojega poklica ali na področjih, na katerih je delovala prej. Ni uspela dokazati, da ji je konkurenčna klavzula onemogočala pridobitev zaslužka, primerljivega prejšnji plači, še posebej ker je vedela, da jo potencialni delodajalec čaka za zaposlitev. Imela je možnost takojšnje zaposlitve s pridobivanjem primerljivega zaslužka svoji prejšnji plači, a tega ni storila. Zaslišana priča, direktorica A. d.o.o., ni verodostojna, saj kot izhaja iz priloženega izpisa iz spletne strani, navedeno podjetje ne trži le življenjskih zavarovanj, ampak tudi nezgodna in zdravstvena zavarovanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni v zavrnilno, tožnici pa naloži v plačilo stroške postopka tožene stranke. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Tožnica je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške vložitve odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo nobenih postopkovnih kršitev, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in materialnopravnim razlogovanjem sodišča prve stopnje.

6. Sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevane postopkovne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbene navedbe v zvezi s tem očitkom so neobrazložene, pravzaprav gre le za prepis navedene določbe ZPP. Sodba nima nobenih pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. Razlogi, zaradi katerih je sodišče prve stopnje sprejelo izpodbijano odločitev, so jasni in med seboj niso v nasprotju.

7. Iz pritožbenih navedb izhaja predvsem uveljavljanje zmotne uporabe materialnega prava - pogodbenih in zakonskih določil glede konkurenčne klavzule, natančneje v zvezi z upravičenostjo do nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule.

8. V 12. členu pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 8. 2011 je bila dogovorjena naslednja konkurenčna klavzula: Po prenehanju delovnega razmerja delavec ne sme brez pisnega soglasja delodajalca za svoj ali tuj račun na geografskem področju, na katerem trži življenjska zavarovanja tudi delodajalec, opravljati naslednjih del: 1. prodaja, trženje, organiziranje ali vodenje prodaje zavarovanj, 2. izobraževanje drugih glede zavarovanj ali splošnih tehnik prodaje, ki bi se lahko uporabile tudi pri trženju zavarovanj. Ta prepoved traja 6 mesecev po prenehanju delovnega razmerja. Delavec je upravičen do mesečnega nadomestila v višini 1/3 povprečne mesečne plače delavca v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja v primeru, če mu konkurenčna klavzula onemogoča pridobitev zaslužka, primerljivega njegovi prejšnji plači. V kolikor delavec krši omejitve, ki mu jih nalaga konkurenčna klavzula, mora za vsak mesec, v katerem je omejitve kršil, delodajalcu izplačati odškodnino v višini 4.000,00 EUR.

9. Konkurenčna klavzula (t.j. pogodbena prepoved konkurenčne dejavnosti za čas po prenehanju delovnega razmerja) je predvidena v določbah Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 43/2002 in nasl.). Če spoštovanje konkurenčne klavzule onemogoča pridobitev zaslužka, primerljivega delavčevi prejšnji plači, mu mora delodajalec za ves čas spoštovanja prepovedi mesečno izplačevati denarno nadomestilo (1. odstavek 39. člena ZDR). Delodajalec in delavec se lahko sporazumno dogovorita o prenehanju veljavnosti konkurenčne klavzule (1. odstavek 40. člena ZDR).

10. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožnica 26. 10. 2012 toženi stranki po prenehanju delovnega razmerja 10. 8. 2012 na podlagi tožničine odpovedi posredovala pisni poziv, da če ne želi več vztrajati pri konkurenčni klavzuli, naj jo o tem obvesti z izrecnim pisnim dovoljenjem za opravljanje morebitne konkurenčne dejavnosti, s čimer se lahko tudi razbremeni svoje obveze za plačilo nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule. Tožena stranka v odgovoru z dne 5. 11. 2012 svojega soglasja ni podala. Pri tem je navedla, da tožnica očitno ni iskala druge ustrezne zaposlitve, zaradi česar ni upravičena do nadomestila. Resno jo je opozorila, da je v primeru kršitve konkurenčne klavzule dolžna toženi stranki za vsak mesec plačati odškodnino v višini 4.000,00 EUR.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je za odločitev o vtoževanem nadomestilu ključno dejstvo, da je tožnica šest mesecev po prenehanju delovnega razmerja konkurenčno klavzulo spoštovala. Ravno tako pomembno pa je tudi dejstvo, da tožnica v tem času ni imela prejemkov. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, kaj vse bi morala tožnica dokazati, da bi zadostila pogoju, da ji je spoštovanje konkurenčne klavzule onemogočalo pridobitev zaslužka, primerljivega njeni prejšnji plači. ZDR v 1. odstavku 39. člena ne predvideva nekega posebej težkega dokaznega bremena na strani delavca, ampak pomeni zgolj to, da tisti delavec, ki mu kljub spoštovanju prepovedi opravljanja konkurenčne dejavnosti, uspe zunaj te dejavnosti pridobivati primerljivi zaslužek, ne more biti upravičen še do nadomestila. Bistveno je, da je bila tožnica šest mesecev po prenehanju pogodbe o zaposlitvi (obdobje veljavnosti dogovorjene konkurenčne klavzule) brezposelna in da v tem času ni pridobivala zaslužka. To pa pomeni, da ji je dolžna tožena stranka za ves čas spoštovanja konkurenčne klavzule tako na podlagi 39. člena ZDR, kot tudi na podlagi 12. člena pogodbe o zaposlitvi izplačati dogovorjeno mesečno nadomestilo.

12. Pritožba neutemeljeno navaja, da tožnica ne more biti upravičena do nadomestila, ker v pozivu toženi stranki z dne 26. 10. 2012 ni navedla konkretnega potencialnega delodajalca. Glavno podlago za prenehanje veljavnosti konkurenčne klavzule daje 1. odstavek 40. člena ZDR - da lahko konkurenčna klavzula preneha veljati sporazumno. Vsi drugi dogovori o njenem prenehanju delavcu ne sme biti v škodo. Ni pomembno, kakšna je bila vsebina tožničinega poziva, ali je bila ta zelo konkretizirana ali ne. Bistveno je, da tožnica in tožena stranka nista dosegli sporazuma o prenehanju veljavnosti konkurenčne klavzule, nasprotno - tožena stranka je tožnico v odgovoru resno opozorila na možnost uveljavljanja pogodbe kazni oziroma odškodnine, če bo kršila konkurenčno klavzulo. Ker torej ni pridobila soglasja tožene stranke, predvidenega v 12. členu pogodbe o zaposlitvi, je konkurenčno klavzulo še nadalje spoštovala.

13. Kot tožena stranka sama navaja v pritožbi, je imela tožnica takoj po prenehanju delovnega razmerja realno možnost skleniti delovno razmerje z A. d.o.o., katere dejavnost je konkurenčna dejavnosti tožene stranke. Takšna navedba ne more privesti do njenega uspeha v pritožbenem postopku, saj kaže na strinjanje z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožnica, čeprav je imela realno možnost takojšnje zaposlitve pri navedenem podjetju, ostala brez zaslužka ravno zato, ker je spoštovala konkurenčno klavzulo.

14. Nedopustne pritožbene novote (337. člen ZPP) so navedbe in predloženi dokaz (izpis iz spletne strani) glede tega, da naj bi bila zaslišana priča neverodostojna.

15. Iz obrazloženega jasno izhaja, da so ostale pritožbene navedbe o tem, kako bi bila tožnica lažje zaposljiva, če bi opravila diferencialni izpit, ter navedbe o tem, kje vse bi lahko iskala zaposlitev, neutemeljene. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva za sprejem odločitve, ki je pravilna tako glede glavne stvari kot glede stranskih terjatev.

16. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu s 353. členom ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

17. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, krije sama svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP), tožena stranka pa krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker ti niso bistveno prispevali k odločitvi o pritožbi (155., 165. člen ZPP).