Jedro

Tožena stranka je tožniku zakonito izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, saj je kršil pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja: v času zaposlitve je konkurenčno deloval (za druge delodajalce opravljal je prevode tehnične narave, ki sodijo v dejavnost tožene stranke, in tako zlorabil svoj položaj).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 11. 2005 nezakonita in se razveljavi, da pogodba o zaposlitvi z dne 1. 3. 1992 in aneks k tej pogodbi z dne 2. 11. 1995 nista prenehala veljati ter veljata za nedoločen čas še naprej ter delovno razmerje tožeče stranke pri toženi stranki ni prenehalo in z vsemi pravicami in obveznostmi še vedno traja in da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo v delovno razmerje za nedoločen čas in ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja za čas od 22. 11. 2005 do reintegracije ter ji za čas od 22. 11. 2005 do 27. 11. 2006 za vsak mesec obračunati in izplačati neto plačo v višini 510.302,20 SIT od 27. 11. 2006, do reintegracije pa neto plačo v višini 607.502, 00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega zadnjega dne v mesecu do plačila za tekoči mesec začenši s 30. 11. 2005, na izplačano neto plačo odvesti in plačati vse davke in prispevke od plač ter dohodnino, tožečo stranko prijaviti v pokojninsko in invalidsko zavarovanje za ves čas od 22. 11. 2005 do reintegracije ter ji delovno razmerje od 22. 11. 2005 do reintegracije vpisati v delovno knjižico. Sklenilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožeča stranka zaradi bistvenih kršitev določb postopka, napačne uporabe materialnega prava in nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter v celoti ugodi zahtevku tožnika in tožencu naloži v plačilo stroške postopka na prvi in drugi stopnji z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe o stroških postopka do plačila. Priglaša pritožbene stroške. Navaja, da izredna odpoved očita tožniku štiri pogodbe o stvaritvi avtorskega dela z X. z dne 6. 10. 2005 in dopis Y z dne 14. 10. 2005. Zato bi se izpodbijana sodba smela nanašati samo na te očitke. Sodišče je okvire prestopilo, ker se je ukvarjalo tudi z očitki, ki jih v izpodbijani odpovedi ni bilo. Ne drži zaključek sodišča, da je izredna odpoved podana pravočasno, ker je bil zagovor opravljen 14. 11. 2005 in se je tožena stranka šele takrat prepričala o razlogih za odpoved. Tožeča stranka namreč na zagovoru ni povedala nič takšnega, kar ne bi bilo znano že iz pridobljenih listin. Glede domnevne kršitve v zvezi z družbo X delodajalec navaja e-mail z dne 6. 10. 2005 in pogodbo št. 1/05, ki se nanaša na prevod članka o toplotnem izmenjevalcu drevesne zasnove, delodajalec se je s to domnevno kršitvijo pogodbe o zaposlitvi seznanil 6. 10. 2005. Glede domnevne kršitve, ki se nanašajo na družbo Y, se delodajalec sklicuje na dopis in dokumentacijo, ki jo je Y poslal 2. 11. 2005. Očitno pa se je delodajalec z domnevnimi kršitvami seznanil 25. 10. 2005, ko je z dopisom od družbe Y zahteval informacije. Dopis in dokumentacijo s strani Y je delodajalec prejel 4. 11. 2005, kar pomeni, da se je najkasneje takrat seznanil z domnevno kršitvijo. Z domnevnimi kršitvami, ki se nanašajo na družbo X pa se je delodajalec seznanil med 6. 10. 2005 in 25. 10. 2005. Da se je s tem seznanil prav v tem času, izhaja iz dejstva, da mu to kršitev očita v seznanitvi z dne 8. 11. 2005, v kateri mu očita tudi kršitve v zvezi z družbo Y, kar pomeni, da se z obema kršitvama seznanil istočasno. Neutemeljeno je sklicevanje sodišča na pogodbo z družbo X, saj ta pogodba ni predmet obtožitve in odpovedi. Pritožbeno sodišče je v sklepu opr. št. Pdp 225/2007 navedlo, da bi moralo sodišče presojati samo vsebino sklenjenih pogodb ne pa tudi nesklenjenih, zato je neutemeljeno sklicevanje sodišča na dokumentacijo v zvezi z družbo Y. Kar se tiče nesklenjene pogodbe o stvaritvi avtorskega dela z družbo X, gre zgolj za prevod strokovnega članka in ne patentne prijave ali dokumentov. Ne drži zaključek sodišča, da naj bi tožnik skozi daljše obdobje sklepal avtorske pogodbe za prevajanje strokovnih gradiv in gradiv za pridobitev mnenja pri APU ter izpolnjeval obrazce za patentne prijave in strankam svetoval v patentnih postopkih, vse to na svoj račun in brez vednosti toženke. Iz listinske dokumentacije in izpovedi prič S., P., Ž., V. ter tožnika izhaja, da ni opravljal nobenih drugih del, kot da je na podlagi sklenjenih avtorskih pogodb z X prevedel naslednja dela: primerjalna študija difuzorjev VDL (trox) in OD-11, članek o vrtničnem difuzorju OD-7/KB/PM, članek o vrtničnem difuzorju in opis izdelka OD-11V/TR. Navedeni prevodi nimajo nobene zveze s patentnim varstvom oziroma z dejavnostjo, s katero se ukvarja toženec. Ker toženec ni uspel dokazati, da prevajanje strokovnih člankov, reklamno-propagandnih prospektov, tehničnih katalogov, ki so bili namenjeni končnemu uporabniku izdelkov X, predstavlja konkurenčno dejavnost, je odpoved nezakonita in to še toliko bolj, ker je tožena stranka svojim delavcem ves čas dopuščala, da so prevajali različna dela.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in jih ne ponavlja, glede na pritožbene navedbe pa odgovarja: Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje lahko presojalo le sklenjene pogodbe, ki jih je sklenil tožnik s partnerji tožene stranke, kar naj bi naložilo pritožbeno sodišče v svojem sklepu opr. št. Pdp 225/2007. Nasprotno. Pritožbeno sodišče je v navedenem sklepu zavzelo stališče, da je bistveno za naklepno kršitev konkurenčne prepovedi med trajanjem delovnega razmerja, to je kršitev obveznosti iz delovnega razmerja po 1. odstavku 37. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002) vsako konkuriranje delavca delodajalcu, tako med delovnim časom kot izven delovnega časa in njegovih delovnih prostorov, pri čemer samo plačilo ni pogoj za kršitev konkurenčne prepovedi. Pritožbeno sodišče je v navedenem sklepu sprejelo tudi stališče, da za kršitev ni bistveno, če je delodajalec v preteklosti dopuščal ravnanje delavca, ki je bilo konkurenčno delodajalcu, prav tako pa ni bistveno kaj je dopuščal oziroma toleriral ostalim delavcem. Zato je naložilo sodišču prve stopnje, da v ponovljenem postopku ugotovi, ali je tožnik opravljal dela, ali sklepal posle, ki sodijo v dejavnost, ki jo opravlja tožena stranka in bi to lahko pomenilo konkurenco toženi stranki. Opozorilo je, da je pomembna vsebina opravljenih oziroma dogovorjenih poslov. Glede na navedeno zadostuje že samo dogovarjanje za opravljanje poslov, ki spadajo v dejavnost delodajalca in ni potrebno, da so ti posli dejansko sklenjeni in opravljeni. Zato je zmotno zavzemanje tožeče stranke, da bi sodišče lahko upoštevalo le posle, ki so bili dogovorjeni s pogodbo, temveč zadostuje že dogovarjanje o sklenitvi poslov.

Prav tako je zmotno stališče tožeče stranke, da pomeni konkurenca delodajalcu le opravljanje poslov, ki jih dejansko opravlja delodajalec in ne poslov, za katere je delodajalec registriran. V konkretnem primeru je bilo namreč ugotovljeno, da je tožena stranka registrirana za dejavnost prevajanja. V postopku pred sodiščem prve stopnje pa je bilo tudi ugotovljeno, da je tožnik prevajal tehnične tekste, pri čemer ni pomembno, da naj bi ti teksti, kot zatrjuje tožnik, predstavljali le prevod reklamno-propagandnih prospektov ali tehničnih katalogov, kar se naj ne bi razlikovalo od prevodov tekstov, ki so jih prevajali ostali delavci tožene stranke, kot je npr. delo Filozofija prava, Bogoslovni vestnik, Prevodi za botanični vrt, ipd.. Že iz pritožbenih navedb je očitno, da gre za povsem različne tekste in da tudi tekst, ki naj bi po navedbah tožnika predstavljal le propagandni prospekt ali tehnični katalog, posega na delovno področje, ki ga opravlja X, da pa teksti, kot je Filozofija prava in ostali zgoraj navedeni, ne predstavljajo tekstov, ki bi bili v kakršnikoli zvezi s prijavo patentov. Zato dovoljevanje tožene stranke, da njeni delavci prevajajo tekste, ki ne spadajo v njeno delovno področje, ne odvzame delovanju tožnika znakov konkurenčnega delovanja proti toženi stranki.

Pritožba sicer pravilno poudarja, da sodišče v individualnem delovnem sporu presoja le zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v okviru razlogov, zaradi katerih naj bi bila ta izredna odpoved podana. Sodišče prve stopnje je tako pravilno presojalo izredno odpoved, ki je bila podana tožniku dne 22. 11. 2002 iz razloga po 1. in 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR zaradi tega, ker je tožnik zlorabil svoj položaj ali pravice in naklepoma prekršil zakonsko obveznost prepovedi konkurenčne dejavnosti. Navedene kršitve je storil s tem, ko je za X opravil razne prevode tehnične narave, kar predstavlja dejavnost, ki jo delodajalec dejansko opravlja in pri tem tudi izrabil svoj položaj samostojnega patentnega inženirja. Nadalje mu je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi konkurenčnega delovanja z družbo Y s tem, da je direktorju M.Š. sporočil, koliko bo stal prevod, da bo sam priskrbel in izpolnil obrazec avstrijskega patentnega urada za naročilo izdaje mnenja in oboje obračunal v avtorski pogodbi. Konkurenčno prepoved je kršil tudi v zvezi s poslom z družbo X, ki ji je izpolnil obrazec za vlogo za avstrijski patentni urad in ji svetoval, poleg tega pa je opravil prevod razširjene slovenske patentne prijave in zaračunal družbi Y v višini 108.600,00 SIT, kot izhaja iz nepodpisane pogodbe med X in tožnikom.

Tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati prevoda predstavitve difuzorja Gilbertsen ter ugotovitve pravnega statusa patenta, saj se to naj ne bi nanašalo na pogodbo z dne 30. 9. 2005. Iz očitkov v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi namreč ne izhaja, da bi se le-ti nanašali le na pogodbo z dne 30. 9. 2005, temveč je tožena stranka tožniku očitala opravilo raznih prevodov tehnične narave, za kar je tožnik prejel od X skupaj 502.700,00 SIT. Tudi sodišče prve stopnje je presojalo kršitve v zvezi z X le v tem obsegu, zato so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene.

V zvezi s sodelovanjem tožnika z družbo Y je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik konkurenčno deloval proti toženi stranki, saj se je s to družbo dogovarjal za sodelovanje na lasten račun za delo, katerega bi moral opraviti kot delavec tožene stranke. Pri tem ni bistveno ali je bilo to delo dejansko izvršeno ali ne, temveč zadostuje poskus pridobitve posla za lasten račun v okviru dejavnosti tožene stranke.

Prav tako je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik konkurenčno deloval proti toženi stranki pri dogovarjanju o sodelovanju z družbo Y. Tožnik pa sam tudi v pritožbi priznava, da je za družbo Y izpolnil obrazec za patentno prijavo, kar naj bi sicer po njegovem predstavljalo le administrativno opravilo, ki je trajalo manj kot 10 minut in za katerega naj se stranki ne bi nikoli zaračunavalo. Za družbo X pa je prevedel primerjalno študijo difuzorjev VDL (TROX) in OD-11, članek o vrtinčnem difuzorju OD-7/KB7PM, članek o vrtinčnem difuzorju in opis izdelka OD-11V/TR, kar naj je bi imelo nobene zveze s patentnim varstvom. Po zaključku pritožbenega sodišča že sama dejanja, katera tožnik priznava predstavljajo konkurenčno delovanje proti toženi stranki opredeljeno v 1. odstavku 37. člena ZDR, kar predstavlja utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR in je že iz teh razlogov izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati dopisa z dne 12. 8. 2005, ki se nahaja v prilogah B13, ker naj ta ne bi bil podlaga za izdajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Kaj takega iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne izhaja, posebej pa to ne izhaja iz listinske dokumentacije, s katero je tožena stranka razpolagala ob izdaji izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tudi navedeni dopis je bil podlaga za izdajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Dejstvo, da sodišče prve stopnje ni v celoti korektno povzelo vsebine navedenega dopisa, ko je navedlo, da je zahteval tožnik plačilo po določilih pogodbe z dne 16. 8. 2005, namesto pravilno, da je v navedenem dopisu tožnik zahteval, da mu vrnejo podpisan izvod pogodbe in honorar nakažejo v skladu s pogodbenimi določbami. Dejansko iz navedenega dopisa izhaja, da je tožnik z X imel sklenjeno pogodbo za opravo dela, ki je spadalo v dejavnost tožene stranke in za katerega je zahteval tudi plačilo honorarja.

Utemeljeno pa pritožba opozarja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati njegove pogodbe z družbo Y., ker ta pogodba ni bila navedena kot razlog za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vendar to na samo zakonitost odločitve sodišča prve stopnje ni imelo nobenega vpliva.

Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana prepozno iz razloga, ker naj tožena stranka na zagovoru tožnika ne bi izvedela nič novega v zvezi z okoliščinami, ki so narekovale izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da se je tožena stranka seznanila z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi takrat, ko je prvič prišla do dokumentacije v zvezi s posameznimi očitanimi konkurenčnimi dejanji tožnika. Tako stališče tožnika je neutemeljeno, saj tožena stranka samo na podlagi dopisov tožnika podjetjem, za katere se je kasneje ugotovilo, da se je z njimi dogovarjal, oziroma opravljal za njih posle v lastnem imenu, ni bila dejansko seznanjena, da so taki razgovori potekali in kaj se je dejansko dogajalo. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da se je tožena stranka v celoti seznanila z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dnem zagovora tožnika, ki ga je podal v pisni obliki, v katerem je le-ta potrdil sodelovanje z družbami, vendar je to sodelovanje prikazoval drugače, in sicer da ni šlo za konkurenčno delovanje proti toženi stranki. Tako se je tožena stranka dejansko šele s prejemom pisnega zagovora tožnika z dne 14. 11. 2005 (ustni zagovor je bil določen z dne 15. 11. 2005) seznanila z razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, zato je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 11. 2005 podana pravočasno znotraj 15-dnevnega subjektivnega roka. Zato so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je sklenilo je, da tožnik sam nosi svoje pritožbene stroške iz razloga, ker s pritožbo ni uspel.