Jedro

Sodišče je za predmetni sklep opravilo presojo, ali morda z njim ni poseženo v tožnikove pravice, obveznosti ali pravne koristi in ugotovilo, da tožnik z ugovori, ki jih navaja v tožbi, in ki se nanašajo na njegovo socialno stisko in nesorazmernost prekrška v primerjavi z izrečeno kaznijo, ne more uspešno izkazovati svojega pravnega interesa. Ker torej tožnik s tožbo uveljavlja ugovore, ki bi jih lahko uveljavljal z dopustnimi pravnimi sredstvi zoper izvršilni naslov, po presoji sodišča ni izkazal, da je bilo s sklepom o dovolitvi izvršbe poseženo v njegove pravice, obveznosti ali pravne koristi.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za finance, Carinska uprava RS, Carinski urad Murska Sobota, je 29. 8. 2013 izdal sklep o davčni izvršbi na tožnikova denarna sredstva, št. DT 4933-76089/2013-3. Dolžniku A.A. je naložil plačilo globe v višini 40 EUR in stroške izdaje sklepa v višini 25 EUR, vse na podlagi izvršilnega naslova št. 30000635 z dne 22. 1. 2013, ki je postal izvršljiv 13. 2. 2013. Iz izreka izpodbijanega sklepa izhaja, da se bo zoper dolžnika opravila izvršba z rubežem bančnih denarnih sredstev do višine dolga po sklepu o izvršbi, ob upoštevanju 159. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in omejitve izvršbe iz 160. člena ZDavP-2. Odločeno je bilo tudi, da pritožba dolžnika in ugovor banke oziroma hranilnice zoper sklep o davčni izvršbi ne zadrži njegove izvršitve. Odločitev temelji na ugotovitvi, da je Medobčinski inšpektorat Mestne občine Celje, Laško, Štore in Občine Žalec, kot predlagatelj izvršbe, v skladu s 146. členom ZDavP-2, naslovnemu organu poslal predlog za izterjavo denarne terjatve.

2. Drugostopenjski upravni organ je tožnikovo pritožbo zoper navedeni sklep zavrnil, v izreku pa spremenil navedbo izvršilnega naslova, ki se pravilno glasi plačilni nalog in ne odločba.

3. Tožnik odločitvi obeh upravnih organov ugovarja in navaja, da je nepravilna. Carinski urad Murska Sobota je zaprosil, da mu omogoči spremembo kazni tako, da bi opravljal družbeno koristna dela, ker plačila kazni zaradi socialne ogroženosti ne zmore. Z 90 EURI se ne more preživljati in smiselno navaja, da je kazen v primerjavi s prekrškom, ker ni plačal 1 EUR parkirnine, nesorazmerna. Smiselno predlaga odpravo izpodbijanega sklepa.

4. Tožena stranka je sodišču poslala upravni spis. Odgovora na tožbo ni poslala.

5. Tožbo je sodišče zavrglo iz naslednjih razlogov:

6. Po prvem odstavku 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je sodišče dolžno opraviti predhodni preizkus tožbe in ugotoviti, ali so izpolnjene procesne predpostavke za njeno vsebinsko obravnavanje, med drugim tudi, ali je akt, ki se izpodbija v upravnem sporu, lahko predmet upravnega spora. Po določbi prvega odstavka 2. člena ZUS-1, je sodno varstvo v upravnem sporu strankam zagotovljeno le zoper tiste dokončne upravne akte, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Navedeno pomeni, da v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati vsakega upravnega akta, ampak le tistega, ki tudi po materialnem kriteriju vsebuje vsebinsko odločitev o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika.

7. Po presoji sodišča z izpodbijanim sklepom o dovolitvi izvršbe, ki ga je organ prve stopnje izdal po uradni dolžnosti in v okviru pooblastil iz 290. člena ni bilo odločeno o nobeni pravici oziroma pravni koristi tožnika. O tem je bilo odločeno z odločbo, ki se s spornim sklepom o dovolitvi izvršbe izvršuje (izvršilnim naslovom), torej s plačnim nalogom Medobčinskega inšpektorata Mestne občine Celje, Laško, Štore in Občine Žalec, št. 30000635 z dne 22. 1. 2013, ki je postal izvršljiv 13. 2. 2013. V upravnem sporu pa se po določbi drugega odstavka 5. člena ZUS-1 lahko procesne odločitve oziroma sklepi, ki vsebujejo tako odločitev, izpodbijajo le, če z izdajo upravnega akta postopek obnovljen, ustavljen ali končan. Sklep o dovolitvi izvršbe ne sodi med takšne sklepe.

8. Odločitev, da zoper sklep o dovolitvi izvršbe ni dovoljen upravni spor, je v podobnih zadevah večkrat potrdilo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije (sklepi št. I Up 268/2009, I Up 319/2011, I Up 312/2012, I Up 429/2012). Sodišče je tudi sicer za predmetni sklep opravilo presojo, ali morda z njim ni poseženo v tožnikove pravice, obveznosti ali pravne koristi in ugotovilo, da tožnik z ugovori, ki jih navaja v tožbi, in ki se nanašajo na njegovo socialno stisko in nesorazmernost prekrška v primerjavi z izrečeno kaznijo, ne more uspešno izkazovati svojega pravnega interesa. Ker torej tožnik s tožbo uveljavlja ugovore, ki bi jih lahko uveljavljal z dopustnimi pravnimi sredstvi zoper izvršilni naslov, po presoji sodišča ni izkazal, da je bilo s sklepom o dovolitvi izvršbe poseženo v njegove pravice, obveznosti ali pravne koristi.

9. Sodišče je tako v predhodnem preizkusu tožbe ugotovilo, da akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, zato je tožbo zavrglo v skladu z določbo 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.