Jedro

Soavtorji lahko le skupaj razpolagajo s soavtorskim delom kot celoto. Pravica, ki je predmet skupnosti, je enovita. Nastane na podlagi enega samega in skupnega pravnega temelja. Tudi prenehanje pravice prizadene vse deleže. Tožeča stranka je od soavtorjev na podlagi sklenjenih pogodb pridobila pravice do tiskanja in distribucije učnih gradiv. Vsi avtorji prispevkov so pravice na tožečo stranko prenesli z izrecno omejitvijo uporabe za v pogodbah navedena učna gradiva (npr. “za učbenik X 6“). Te materialne avtorske pravice so pripadale nerazdelno več osebam skupaj - vsem soavtorjem učnih gradiv.

Ker so z odpovedjo založniških pogodb za sporna učna gradiva brez dvoma soglašali vsi soavtorji, je v posledici razveze pogodb tožeča stranka izgubila vse materialne avtorske pravice (so)avtorjev na učnih gradivih, ki so ponovno pripadle avtorjem. Dejstvo, da je bilo mogoče delo A. A. (besedilo učbenikov) na novo opremiti z drugačnimi avtorskimi prispevki, ni pomembno. To bi bilo pomembno le v zvezi z notranjimi razmerji med avtorji, ne pa v razmerju do založnika skupnega dela.

Tožeča stranka je zaradi razveze pogodb izgubila materialne avtorske pravice za tiskanje in distribuiranje učnih gradiv, ki so ponovno pripadle avtorjem (4. točka prvega odstavka 92. člena ZASP). Ob pravilni uporabi materialnega prava je utemeljen zaključek, da avtorske pravice tožeče stranke z izdajo učnih gradiv na strani tožene stranke niso bile kršene.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana vmesna sodba v točki I izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki plačati 81.507,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2010 dalje do plačila, zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 6.984,95 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila v 15 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je vmesno sodbo odločilo, da je zahtevek tožeče stranke za plačilo 81.507,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2010 dalje po podlagi utemeljen (točka I. izreka). Postopek o zahtevku na umik spornega gradiva iz prodaje in prepoved reproduciranja ter distribuiranja, je ustavilo (točka II. izreka). Odločitev o stroških postopka pa pridržalo do pravnomočnosti odločitve v zadevi (točka III. izreka).

_Dosedanji potek postopka_

2. Tožeča stranka je zatrjevala, da je tožena stranka kršila njene avtorske pravice, ker je izdala učna gradiva z oznako X 6 in X 5, ki so skoraj enaka njenim. Zahtevala je plačilo nadomestila za neupravičeno uporabo in civilne kazni zaradi kršitve avtorskih pravic. Tožeča stranka je z avtorji učnih gradiv sklenila ustrezne avtorske pogodbe, na podlagi katerih so bile nanjo izključno prenesene materialne avtorske pravice reproduciranja v obliki tiskanja in distribuiranja izdelkov.

3. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka v letu 2006 založila in izdala učna gradiva: učbenik X 6 in učni pripomoček Pomočnik X 6, v letu 2008 pa učbenik X 5 in učni pripomoček Pomočnik X 5, ki so nastala v soavtorstvu. A. A. je avtorica pretežnega dela besedil, avtorica manjšega dela besedil je B. B. V navedenih delih pa se pojavljajo še prispevki drugih avtorjev: C. C., dr. D. D., E. E., F. F., dr. G. G. in H. H. Ti so prispevali ilustracije naslovnic, naslove poglavij, ilustracije, slikovno opremo, risbe, fotografije in oblikovno podobo notranjščine. Z vsemi avtorji je tožeča stranka sklenila avtorske pogodbe. Tožena stranka je v letu 2010 izdala učbenika X 5 in X 6 ter slikovno gradivo X 5 in X 6, ki je z izjemo minimalnih razlik identično gradivu, ki ga je v letu 2006 in 2008 založila in izdala tožeča stranka.

4. Med tožečo stranko in A. A. so več let potekali spori v zvezi s prepovedjo prodaje učnih gradiv X 5 in X 6, plačilom nadomestila in ugotovitvijo obstoja založniških pogodb. Okrožno sodišče v Ljubljani in Višje sodišče v Ljubljani sta v zvezi s tem v pravdnem postopku izdala vsako po štiri odločbe.

5. Sodišče prve stopnje je štelo, da je bilo v zgoraj navedenem postopku pravnomočno odločeno, da je A. A. odstopila od založniške pogodbe za učbenik X 5. Vprašanje odstopa A. A. od založniških pogodb za učbenik X 6 in učno gradivo Pomočnik X 6 in X 5, ki ga je v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje opredelilo kot predhodno vprašanje, pa po stališču prvostopnega sodišča še ni bilo rešeno. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem vprašanjem zavzelo stališče, da A. A. ni veljavno odstopila od prej navedenih založniških pogodb sklenjenih s tožečo stranko. Prav tako tudi ni bilo mogoče sklepati na bodoče neizpolnjevanje določil avtorskih pogodb pri nobenemu od ostalih (so)avtorjev. Za odstop od navedenih pogodb zato ni bilo utemeljenih razlogov in so vse pogodbe veljavne.

6. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje presodilo, da je zahtevek za plačilo nadomestila za nedovoljeno uporabo navedenih avtorskih del in civilne kazni po podlagi utemeljen, saj so bile na tožečo stranko izključno prenesene vse avtorske pravice na spornih učnih gradivih. Zahtevek naj bil utemeljen tudi na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi in na odškodninski podlagi zaradi nelojalnega ravnanja.

_**Pritožba in odgovor nanjo**_

7. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v I. točki izreka spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in tožeči stranki naloži plačilo pravdnih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo v I. točki izreka razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom in tožeči stranki naloži v plačilo pritožbene stroške, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

8. Tožena stranka navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj je spregledalo predhodno pravnomočno odločitev Okrožnega sodišča V Ljubljani v zadevi I P 1351/2012 glede razveze založniških pogodb sklenjenih med A. A. in tožečo stranko za učna gradiva učbenik X 5, X 5 v slikah, X 6 in X 6 v slikah. Točka III. izreka citirane sodbe se glasi: „Ugotovi se, da založniška pogodba za izdajo priročnika Vodnik po X 6…, ni razvezana. V preostalem delu tožbenega zahtevka se tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne.“ Zavrnitev ugotovitvenega zahtevka, da pogodbe niso razvezane, pa a contrario pomeni, da so te pogodbe razvezane. Sodba I P 1351/2012 je bila v tem delu potrjena s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 407/2013 dne 18. 12. 2013.1

9. Sodišče prve stopnje je posledično zmotno uporabilo procesno pravilo iz 13. člena ZPP in ponovno odločalo o vprašanju obstoja pravnega razmerja med tožečo stranko in A. A., ki je bilo že pravnomočno rešeno. Ta kršitev pa je odločilno vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Iz istega razloga je podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Dodatne kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP so podane, ker ni jasno, katere pogodbe je prvostopenjsko sodišče obravnavalo, ali pogodbe, ki jih je tožeča stranka sklenila z A. A. ali pogodbe o avtorskem delu, ki jih je tožeča stranka sklenila z ostalimi avtorji.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so vsa avtorska dela nastala v soavtorstvu z A. A. in da se prispevki soavtorjev ne morejo ločeno uporabljati ter pomenijo avtorska dela nedeljivo celoto. Potem pa je zmotno uporabilo določila ZASP glede pogodb o avtorskem delu, ki so jih avtorji sklenili s tožečo stranko. Te so po svoji naravi pogodbe o naročilu avtorskega dela, v katerih ni bil določen obseg prenosa avtorskih pravic, zato je za interpretacijo vsebine teh pogodb potrebno uporabiti 75. člen ZASP. Namen pogodbenih strank je bil, da tožeča stranka izda učbenike in da so avtorji prispevkov za svoje delo plačani. Avtorji so prispevke oddali, tožeča stranka je učno gradivo izdala in jim plačala honorar. Pogodbene obveznosti vseh strank pogodb so bile s tem izpolnjene. Da so tako razumeli vsi avtorji, izhaja tudi iz dejstva, da so vsi ti avtorji ob novi izdaji učnega gradiva sklenili nove pogodbe s toženo stranko in ji dovolili uporabo svojih prispevkov.

11. Izpodbijana sodba je zmotna tudi glede odločitve, da je civilna kazen upravičena. Tožena stranka je pred izdajo spornih učbenikov imela zagotovilo, da je avtorica A. A. odstopila od vseh založniških pogodb, tožeči stranki pa je bila prepovedana prodaja učnega gradiva z začasno odredbo.

12. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču je predlagala, naj pritožbo kot neutemeljeno zavrne in toženi stranki naloži povrnitev pravdnih stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

_**Odločitev o pritožbi**_

13. Pritožba je utemeljena.

14. Pravdni stranki sta se v obravnavanem primeru sklicevali na spor, ki je tekel pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani med A. A. in tožečo stranko v zvezi z avtorskimi pravicami na identičnem učnem gradivu. Med drugim je sodišče prve stopnje v navedeni pravdi o zahtevku po nasprotni tožbi s prvo sodbo P 1351/2010-I z dne 3. 9. 2012 v točki III. izreka razsodilo, da se kot neutemeljen zavrne tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da založniške pogodbe sklenjene za izdajo učnih gradiv niso razvezane. Iz razlogov citirane sodbe (2., 3., 4., 10. in 13. točka obrazložitve) izhaja, da je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožeča stranka (A. A.) s toženo stranko (v obravnavanem postopku tožečo stranko) sklenila več založniških pogodb, med njimi tudi za učbenika X 5 in X 6 ter učna pripomočka pri učenju matematike (Pomočnika) X 5 in X 6 v slikah, od katerih je A. A. upravičeno odstopila. Po pritožbi tožeče stranke je bila s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 470/2013 z dne 18. 12. 2013 sodba P 1351/2010-I z dne 3. 9. 2012 razveljavljena v prvem odstavku točke II.1 izreka v zvezi z ugoditvijo zahtevkom za prepoved prodaje učnih gradiv v tem postopku tožeči stranki. V preostalem delu pa je bila pritožba D. d. o. o. zavrnjena ter odločba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrjena.2

15. Iz navedenega izhaja, da je bila točka III. izpodbijane prvostopenjske sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1351/2010-I z dne 3. 9. 2012 potrjena (v izreku je izrecno navedeno, da je pritožba v preostalem delu, razen kar zadeva točko II.1 izreka, zavrnjena). Tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi na ugotovitev, da založniške pogodbe niso razvezane, je bil pravnomočno zavrnjen.3 To pa pomeni, da je bilo pravnomočno ugotovljeno, da so navedene pogodbe razvezane. Ugotovitvi, da pogodbe niso razvezane, nasproti stoji ugotovitev, da so pogodbe razvezane. Tožeča stranka je v pravdi uveljavljala zahtevek, da pogodbe veljajo. Sodba, s katero se zavrne zahtevek pozitivne ugotovitvene tožbe, ugotavlja, da pravica ali pravno razmerje ne obstojita.4

16. Med pravdnima strankama je bilo sporno ali je razmerje med A. A. in ostalimi avtorji, ki so sodelovali pri nastanku učnih gradiv, v zvezi s katerimi tožeča stranka uveljavlja kršitev pravic v tem postopku, prejudicialno razmerje, kar je trdila tožena stranka. Tožeča stranka pa je navajala, da gre le za navidezno povezavo in da obravnavana zadeva zajema izključno razmerja tožeče stranke in vseh ostalih avtorjev v učno gradivo inkorporiranih del, katerih pogodbe niso nikoli prenehale veljati, brez A. A. 17. Pri prejudicialnosti gre za odvisnost dveh pravnih razmerij tako, da rešitev predhodnega vprašanja tvori temelj, od katerega je odvisna odločitev sodišča o glavni stvari. Odločilnost sodne odločbe je v tem, da so na njeno vsebino vezane stranke in sodišče. Vezano pa ni le tisto sodišče, ki je odločbo izdalo, ampak tudi druga sodišča, kolikor je v sodbi odločeno vprašanje, ki je zanje prejudicialno. V tem primeru učinkuje civilna sodba s svojo pravnomočnostjo z ugotovitvenim učinkom.5 Pravnomočnost sodbe praviloma veže samo stranke, ki so v postopku sodelovale.

18. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so sporna učna gradiva nastala na podlagi sodelovanja skupine avtorjev. Tožeča stranka je z vsemi avtorji sklenila založniške pogodbe za sporna učna gradiva, v katerih so inkorporirani prispevki vseh avtorjev (točka 12., 18. in 27. razlogov izpodbijane sodbe). Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da iz izpovedi avtorjev izhaja, da je sodelovanje med avtorji pri nastajanju učnih gradiv usklajevala A. A., ki je dajala ideje in navodila vsem ostalim avtorjem. Ravnanje vseh avtorjev je bilo podrejeno skupnemu cilju. Kljub temu, da je tožeča stranka za posamezne prispevke avtorjev k učnim gradivom sklenila posebne pogodbe, ni nobenega dvoma, da razen fotografij, nobenega prispevka k gradivu ni mogoče ločeno samostojno uporabiti. Res je besedilo učbenika mogoče ločiti od tabel, skic in ilustracij, vendar pa besedila samega ni mogoče uporabiti brez novih prispevkov, prav tako pa ostalih prispevkov ni mogoče uporabiti brez novega besedila. Kar zadeva ilustracije, pa je celo že na gradivu navedeno, da so ilustracije nastale po vsebinski zasnovi A. A. (stran 2 učbenikov X 5 in X 6, priloga A 185 in 196). Vsi avtorji so torej že v fazi nastanka prispevkov in učbenika vsebinsko sodelovali z A. A. in od nje dobivali navodila ter z njo usklajevali delo. Vse navedeno kaže na pravilnost zaključka prvostopnega sodišča, da gre v primeru spornih učnih gradiv za soavtorska dela. To pa pomeni, da kar zadeva materialne avtorske pravice, ki jih je skupina avtorjev prenesla na tožečo stranko, razmerja tožeče stranke z A. A. ni mogoče obravnavati ločeno od razmerja tožeče stranke z ostalimi avtorji.

19. Pri soavtorskem delu gre za avtorsko delo, ki je bilo ustvarjeno v sodelovanju dveh ali več oseb in je nedeljiva celota. Vsem soavtorjem v tem primeru pripada nedeljiva avtorska pravica na ustvarjenem delu. Odločanje o uporabi takega dela pripada nerazdelno vsem avtorjem, pri čemer posamezni soavtor tega ne sme preprečiti v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (prvi in drugi odstavek 12. člena ZASP). Pogoj za soavtorstvo je, da vsak od soavtorjev zavestno ustvarjalno prispeva k stvaritvi skupnega dela in da je namen vseh soavtorjev ustvariti skupno delo. Soavtorji morajo delo ustvariti v sodelovanju, kar pomeni da zavestno in voljno sodelujejo pri uresničevanju skupne ustvarjalne ideje.6 V soavtorstvu ustvarjeno delo mora biti nedeljiva celota, kar pomeni, da se prispevki soavtorjev ne morejo ločeno izkoriščati, to je, niso subjektivno namenjeni ločenemu izkoriščanju, niti jih objektivno ni mogoče ločeno izkoriščati.7 Celota mora biti nekaj več, kot pa samo seštevek posameznih del, samostojna uporaba teh elementov pa ni mogoča brez posegov v skupno delo. Pri združenem delu pa gre za deljivo celoto brez skupnega ustvarjalnega sodelovanja avtorjev (13. člen ZASP). Posamezni avtorji svoja dela združijo za namen skupnega izkoriščanja, vendar med njimi ni sodelovanja v ustvarjalnem smislu z medsebojnim vplivom avtorjev na njihove avtorske prispevke in ni nedeljivosti avtorskega dela. Za združeno avtorsko delo se smiselno uporabljajo določbe o soavtorstvu (13. člen ZASP v zvezi z drugim odstavkom 12. člena ZASP). Ko gre za združeno avtorsko delo ima vsak avtor pravice na svojem avtorskem prispevku, o skupku združenih del pa odločajo avtorji praviloma nerazdelno.8 Režim odločanja avtorjev združenega dela na skupku združenih del je torej enak kot v primeru soavtorstva.

20. V teoriji je zavzeto stališče, da gre pri materialnih avtorskih upravičenjih soavtorjev za skupnost, ki ima dvojno naravo. Po eni strani gre za upravičenja, ki se tičejo avtorske pravice kot celote po 68. in 69. členu ZASP. Temu ustreza predmet skupnosti (soavtorsko ali združeno delo) kot celota na podlagi četrtega odstavka 1004. člena OZ. Ta celota pripada soavtorjem nerazdelno. Razen tega pa pripada vsakemu soavtorju v skladu z njegovim deležem še del skupnih pravic. Primerjava obeh značilnosti soavtorske skupnosti pa pokaže, da so nerazdelne sestavine skupnosti vendarle močnejše. Pravice, ki se nanašajo na avtorsko delo kot celoto ali na predmet skupnosti kot celoto, so vendarle številnejše in močnejše kot tiste, ki so razdeljene na deleže.9 Upoštevati je treba, da skupnosti daje vsebino pravica, ki pripada več osebam. Soavtorji lahko le skupaj razpolagajo s soavtorskim delom kot celoto. Pravica, ki je predmet skupnosti, je enovita. Nastane na podlagi enega samega in skupnega pravnega temelja. Tudi prenehanje pravice prizadene vse deleže.10

21. V sporu med A. A. in tožečo stranko je bilo pravnomočno odločeno, da so založniške pogodbe, ki jih je A. A. sklenila s tožečo stranko za sporna učna gradiva, razvezane. Tožeča stranka in sodišče prve stopnje sta glede na enovite pravice soavtorjev na to pravnomočno sodbo vezana. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je navedeno razmerje prejudicialno razmerje v obravnavanem primeru, zato bi moralo navedeno pravnomočno odločitev upoštevati (prvi odstavek 13. člena ZPP) oziroma ne bi smelo ponovno ugotavljati ali je A. A. upravičeno odstopila od založniških pogodb za sporna gradiva (razen učbenik X 5). Navedena kršitev pa je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, saj je sodišče prve stopnje presodilo, da založniške pogodbe niso bile razvezane. Ob pravilnem upoštevanju pravnomočne odločitve iz III. točke izreka Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1351/2010-I z dne 3. 9. 2012 je treba v obravnavanem sporu kot ugotovljeno upoštevati dejstvo, da so bile navedene pogodbe razvezane.

22. Res je, da je pogodbe tožeči stranki izrecno odpovedala le A. A. in da ostali avtorji tožeči stranki niso izrecno podali izjave o odpovedi pogodbe. Vendar pa je treba upoštevati,da iz izpovedi A. A. in vseh ostalih avtorjev izhaja, da so bili avtorji kar zadeva odpoved pogodb tožeči stranki soglasni. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so avtorji svoje notranje razmerje dojemali tako, da je A. A. tudi v njihovem imenu od tožeče stranke zahtevala prepoved prodaje spornega gradiva in ji v vsem sledili ter so v nadaljevanju sklenili ustrezne pogodbe za izdajo učnega gradiva s toženo stranko (točka 27. razlogov izpodbijane sodbe). A. A. je izpovedala, da je pred odpovedjo pogodb s tožečo stranko obvestila vse ostale avtorje, ki so z odpovedjo izrecno soglašali, formalno pa je postopek izpeljala Avtorska Agencija Slovenije oziroma zanjo pooblaščeni pravni strokovnjak, ki je A. A. izrecno pojasnil, da za odstop od pogodbe zadošča njena notifikacija in v odstopni izjavi ni treba navesti še vseh drugih avtorjev (list. št. 244 v spisu). Takšno stališče je mogoče zavzeti ob upoštevanju, da je A. A. kot ena od več upravičencev ene avtorske pravice, zahtevala varstvo celotne pravice.11 Glede prehoda avtorjev k toženi stranki so avtorji izpovedali, da so sledili A. A., ker jim je ona zagotovila, da je tako prav.

23. Tožeča stranka je od soavtorjev na podlagi sklenjenih pogodb pridobila pravice do tiskanja in distribucije učnih gradiv. Vsi avtorji prispevkov so pravice na tožečo stranko prenesli z izrecno omejitvijo uporabe za v pogodbah navedena učna gradiva (npr. “za učbenik X 6“). Te materialne avtorske pravice so pripadale nerazdelno več osebam skupaj - vsem soavtorjem učnih gradiv. Dejstvo, da so bile s posameznimi avtorji sklenjene posebne pogodbe o prenosu njihovega deleža skupne pravice na tožečo stranko in plačilu honorarja ne pomeni, da se je zaradi tega spremenila pravna narava učnih gradiv, ki so predmet skupnosti soavtorjev. Ker so z odpovedjo založniških pogodb za sporna učna gradiva brez dvoma soglašali vsi soavtorji, je v posledici razveze pogodb tožeča stranka izgubila vse materialne avtorske pravice (so)avtorjev na učnih gradivih, ki so ponovno pripadle avtorjem. Dejstvo, da je bilo mogoče delo A. A. (besedilo učbenikov) na novo opremiti z drugačnimi avtorskimi prispevki, ni pomembno. To bi bilo pomembno le v zvezi z notranjimi razmerji med avtorji, ne pa v razmerju do založnika skupnega dela.

24. Tožeča stranka je zaradi razveze pogodb izgubila materialne avtorske pravice za tiskanje in distribuiranje učnih gradiv, ki so ponovno pripadle avtorjem (4. točka prvega odstavka 92. člena ZASP). Ob pravilni uporabi materialnega prava je utemeljen zaključek, da avtorske pravice tožeče stranke z izdajo učnih gradiv na strani tožene stranke niso bile kršene. Zato je tožbeni zahtevek neutemeljen. Iz istih razlogov je zahtevek tožeče stranke neutemeljen tudi na podlagi neupravičene obogatitve in zaradi ravnanj nelojalne konkurence.

25. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in izpodbijano vmesno sodbo spremenilo tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne (peta in šesta alineja 358. člena ZPP).

26. Tožena stranka je s pritožbo uspela (glej predhodni odstavek). Zato mora tožeča stranka skladno z določili 165. člena ZPP v zvezi z 154. in 155. členom ZPP sama nositi svoje pravdne stroške in je dolžna toženi stranki povrniti njene potrebne pravdne in pritožbene stroške (v nadaljevanju: pravdni stroški).

27. Pritožbeno sodišče je pravdne stroške tožene stranke odmerilo v skladu z določili Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT),12 ki se v tem primeru uporablja na podlagi določila drugega odstavka 20. člena Odvetniške tarife13 in Zakona o sodnih taksah14 ob upoštevanju, da je bila vrednost spornega predmeta 81.507,93 EUR. Višina nagrade ob količniku 1 je tako v tem primeru 838,00 EUR. Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo nagrado za ugovor zoper predlog za izdajo začasne odredb po tarifni številki 3461 ZOdvT v višini 251,40 EUR (838,00 EUR krat količnik 0,3), nagrado za narok v zvezi z predlogom za izdajo začasne odredbe po tarifni številki 3467 ZOdvT v višini 251,40 EUR (838,00 EUR krat količnik 0,3), nagrado za pripravljalno vlogo v zvezi z predlogom za izdajo začasne odredbe po tarifni številki 3466 ZOdvT v višini 377,10 EUR (838,00 EUR krat količnik 0,45), nagrado za postopek o glavni zadevi po tarifni številki 3100 ZOdvT v višini 1.089,40 EUR (838,00 EUR krat količnik 1,3), nagrada za narok po tarifni številki 3102 ZOdvT v višini 1.005,60 EUR (838,00 EUR krat količnik 1,2),15 materialne stroške po tarifni številki 6002 ZOdvT za postopek z začasno odredbo in za postopek o glavni zadevi v višini 40,00 EUR (dva krat 20,00 EUR, saj postopek o glavni zadevi in postopek z začasno odredbo skladno z določilom 3. točke 16. člena ZOdvT predstavljata različni zadevi) ter nagrado za pritožbo po tarifni številki 3210 ZOdvT v višini 1.340,80 EUR (838,00 EUR krat količnik 1,6), kar skupaj znaša 4.355,70 EUR povečano za 22 odstotni DDV po tarifni številki 6007 ZOdvT pa 5.313,95 EUR. Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo še stroške sodne takse za pritožbo v višini 1.671,00 EUR. Glede na navedeno je tako tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati pravdne stroške v skupni višini 6.984,95 EUR. To obveznost je tožeča stranka dolžna izpolniti v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

1 To pravnomočno odločitev o neveljavnosti štirih založniških pogodb je spregledalo tudi Višje sodišče v Ljubljani, ko je odločalo o nadaljnjih pritožbah Z. d. o. o. s sodbo I Cp 753/2015 z dne 15. 4. 2015 in I Cp 1940/2016 z dne 12. 10. 2016. Višje sodišče v Ljubljani je v sodbi I Cp 2163/2017 z dne 10. 1. 2018 opozorilo, da je bila v postopku spregledana pravnomočna odločitev, s katero je bil zavrnjen tožbeni zahtevek na ugotovitev, da založniška pogodba za X 5 ni razvezana. Takšna ugotovitev pa predstavlja prejudicialno vprašanje, ki ga sodišče mora upoštevati in o njem ne sme ponovno drugače odločiti. 2 Sodba I Cp 470/2013 je obremenjena s kršitvijo postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je v razveljavitvenih razlogih zavzeto stališče, da je treba v nadaljnjem postopku ugotoviti ali je A. A. od založniških pogodb upravičeno odstopila, po drugi strani pa je v izreku potrjena odločitev o zavrnitvi zahtevka, da pogodbe niso razvezane, kar pomeni, da so pogodbe razvezane. Tožeča stranka navedene odločitve ni izpodbijala z izrednim pravnim sredstvom, zato je postala odločitev sodišča prve stopnje pravnomočna. 3 Višje sodišče je v prvem sojenju v razlogih razveljavitvenega dela navedene odločbe, ki se je nanašal na umik spornih avtorskih del iz prodaje (točka 29. drugostopenjske odločbe), sodišču prve stopnje naložilo, naj v ponovljenem postopku ugotovi ali obstoji razlog za odpoved pogodb. Drugo sojenje se je končalo po podobnem scenariju, z razveljavitvijo prvostopenjske sodbe. V tretjem sojenju je pritožbeno sodišče s sodbo I Cp 1940/2016 z dne 12. 10. 2016 zahtevke A. A. zavrnilo in v razlogih navedlo, da A. A. za odstop od pogodb ni imela upravičenih razlogov. V četrtem sojenju pa je isto sodišče izpostavilo, da je bila v dosedanjem postopku spregledana pravnomočna odločitev o prejudicialnem razmerju, s katero je bil zavrnjen tožbeni zahtevek na ugotovitev, da založniška pogodba za X 5 ni razvezana. To pa pomeni, da je pogodba za učbenik X 5 razvezana in je toženka izgubila vse avtorske pravice iz pogodbe. 4 Juhart Jože, Civilno procesno pravo FLR Jugoslavije, Univerzitetna založba v Ljubljani stran 452. 5 Jože Juhart, prav tam, stran 449. 6 Matija Damjan, Avtorstvo glasbenega dela in položaj glasbenega aranžerja, Zbornik znanstvenih razprav -LXXV, letnik, 2015. 7 Trampuž, Oman , Zupančič, ZASP s komentarjem, 1997, stran 61-62. 8 Sodba VSRS II Ips 483/2000 z dne 13. 6. 2001 in Trampuž, Oman, Zupančič ZASP s komentarjem, stran 65. 9 Zabel, Obligacijski zakonik s komentarjem, 4. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 997. 10 Prav tam, stran 1003. 11 Kadar je več upravičencev neke pravice, lahko vsak izmed njih zahteva varstvo celotne pravice (165/1 ZASP). 12 Ur. l. RS, št. 67/2008 in naslednji. 13 Ur. l. RS, št.: 2/2015 in naslednji. 14 Ur. l. RS, št. 37/2008 in naslednji. 15 Pritožbeno sodišče je skladno z ustaljeno sodno prakso priznalo le eno nagrado za narok in ne ločenih nagrad za vsak izvedeni narok. ZOdvT je uvedel plačilo ene nagrade za opravo določenega sklopa enakovrstnih storitev v isti zadevi (glej npr.: VSL sklep II Cp 3969/2010 z dne 26. 1. 2011, VSL sklep I Cp 3108/2010 z dne 5. 1. 2011 in VSL sodba in sklep I Cpg 1209/2011 z dne 15. 3. 2013).