Jedro

Preživninsko breme je dolžnost staršev, a ne prek razumnih meja in meja njihovih sposobnosti, sploh pa ne tako, da bi se z določitvijo nerazumno visoke preživnine, ki je starši očitno ne zmorejo plačevati, ogrožal osnovni življenjski standard preživninskih zavezancev, očeta in mame.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da namesto preživnine, določene s sodno poravnavo z dne 21. 11. 2012, od 20. 6. 2014 tretji tožnici plačuje 110,00 EUR mesečno. V presežku je tožbeni zahtevek tretje tožnice, prvega in drugega tožnika pa v celoti zavrnilo ter sklenilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Odločitev prvostopenjskega sodišča pravočasno izpodbijajo tožniki, ki navajajo, da je ob pavšalni argumentaciji, da niso dokazali povečanja stroškov, napadeno sodbo nemogoče preizkusiti, zato je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Opozarjajo, da so pri vložitvi tožbe izhajali iz postavk toženca, ki je mesečne stroške za A. in B. ocenil na 255,00 EUR, za C. pa 236,00 EUR, vse po tabeli, razvidni iz priloge tožbe. Pri vseh so se stroški povečali, saj mati plačuje po šolskih položnicah za A. 80,00 EUR, za B. 81,40 EUR in za C. 66,00 EUR. Glede na to, da je toženec ob sklenitvi poravnave priznaval stroške v višini 54,00 EUR za sinova ter 55,00 EUR za hči, je nesporno, da so se ti stroški bistveno povečali. Prav tako so dokazovali, da znašajo stroški za knjige in učbenike sedaj okoli 30,00 EUR za vsakega. Četudi se stroškov ne da dokazati do centa natančno, je splošno znano, koliko stanejo učbeniki in šolski pripomočki. Ocena teh stroškov, kot jo je na mesečni ravni za vsakega otroka z ohranitvijo preživnine, določene s sodno poravnavo, določilo sodišče, je bistveno prenizka, saj že zgolj delovni zvezki in uporabnina za šolski sklad bistveno presegata ta znesek. Vztrajajo, da so se mesečno podražili tudi stroški za prehrano. Glede na odraščanje otrok, zlasti fantov, je njuna potreba po prehrani sedaj bistveno večja. Sodišče bi tu moralo poleg pregleda konkretnih dokazil uporabiti tudi prosti preudarek. Enako velja glede stroškov oblačil in obutve, stroškov zabave in razvedrila, ki v poravnavi sploh niso bili upoštevati, ter higienske potrebščine (moški frizer, zaradi povečanih športnih aktivnosti več pranja …). Nepravilno je sodišče zavrnilo tudi strošek za popravilo očal, ki ob sklenitvi sodne poravnave ni bil predviden. Doslej v plačilo preživninskih obveznosti tudi ni bil vključen strošek za prevoze, ki nastane zaradi aktivnosti otrok, ki se izvajajo na različnih lokacijah, za obiske zdravnika, zobozdravnika, verouka in ostalih aktivnosti, kar znaša okoli 20,00 EUR mesečno. Predlagajo spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Toženec je na pritožbo pravočasno odgovoril in prereka pritožbene navedbe. Od sklenitve sodne poravnave se nič bistveno spremenilo, sicer pa otrokom poleg preživnine nudi tudi druge ugodnosti, jih tudi sam občasno razvaža, kar pa ga sploh ne moti. Od sklenitve sodne poravnave so se izboljšale tudi preživninske zmožnosti tožnice. Predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Toženec kot oče je preživninsko breme za svoje tri otroke prevzel s sodno poravnavo P 795/2012-IV z dne 21. 11. 2012, ki jo je pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani sklenil z drugo preživninsko zavezanko (mamo otrok), in sicer se je za sinova A. (roj. 2002) in B. (roj. 2004) zavezal plačevati 110,00 EUR mesečno, za hčerko C. (roj. 2007) pa 100,00 EUR na mesec(1). Sodišče prve stopnje se je pri odločanju o tožbenem zahtevku tožnikov, ki terjajo zvišanje preživnine, pravilno oprlo na določilo 132. člena ZZZDR, na podlagi katerega lahko na zahtevo upravičenca zviša z izvršilnim naslovom določeno preživnino, če se spremenijo potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila določena. Predpogoj za utemeljenost zahtevka za zvišanje preživnine je porušeno vrednostno sorazmerje med pravno odločilnimi dejavniki: zmožnostjo obeh staršev in potrebami otroka/otrok. Sklepanje na spremenjenost okoliščin je mogoče na podlagi primerjave podatkov o sedanjih okoliščinah s podatki o odločilnih okoliščinah v času določitve preživnine. Šele poprejšnja ugotovitev obstoja spremenjenih razmer pogojuje vnovično ugotavljanje vseh pravnorelevantnih dejstev, od katerih je odvisna odločitev o preživninski obveznosti.(2)

6. Pritožbena navedba, da se izpodbijane sodbe ne da preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), ni utemeljena: sodišče prve stopnje je navedlo vse razloge, pri čemer je vsak posamezni sklop pravno relevantnih dejstev tudi posebej podnaslovilo (ločeno so ugotovljene zmožnosti mame in očeta in potem še potrebe vsakega od otrok).

7. Tožniki so v tožbi predvidevali, da so se očetove zmožnosti za preživljanje povečale (ob sklenitvi sodne poravnave je zaslužil okrog 550,00 EUR). Trdili so, da so se zmanjšale mamine preživninske zmožnosti (njen osebni dohodek je bil ob sklenitvi sodne poravnave 700,00 EUR, vendar se ji je nato rodil še en otrok), obenem pa naj bi se njihove potrebe znatno povečale. Dečka sta bila ob sklenitvi sodne poravnave stara 10 oziroma 8 let ter sta obiskovala osnovno šolo, deklica pa 5 let in je še hodila v vrtec, sedaj pa vsi obiskujejo osnovno šolo. Znatno naj bi se vsem povečali stroški v zvezi s šolskimi obveznostmi, prehrano, obleko in higieničnimi pripomočki, prostočasnimi aktivnostmi itd., tako da so mesečne potrebe ocenjujejo na 497,00 (A.), 458,00 (B.) in 437,00 EUR (C.).

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da na strani prvi dveh upravičencev ni prišlo do bistvenih sprememb in tem zaključkom sodišče druge stopnje pritrjuje ter se v izogib ponavljanju sklicuje na razloge, navedene v izpodbijani sodbi. Bistvena sprememba na strani tretje upravičenke je v tem, da sedaj obiskuje osnovno šolo, zato ji je sodišče prve stopnje prisodilo dodatnih 10,00 EUR mesečne preživnine s strani očeta (enako, kot oče že plačuje za njena brata). Skupaj z mamino preživninsko obveznostjo to pomeni najmanj 20,00 EUR na mesec/najmanj 240,00 EUR, kar povsem zadošča za zadovoljevanje njenih dodatno nastalih potreb (šolanje) tudi po splošnem vedenju.

9. Na preostale pritožbene navedbe je pravzaprav težko razumsko logično odgovoriti. Tožniki niso trdili, da bi se na njihovi strani (od leta 2012, ko je bila sklenjena sodna poravnava) karkoli bistveno spremenilo, da bi jih to upravičevalo do višje preživnine. S svojimi navedbami skušajo napasti pravilnost odmere njihovih potreb, ugotovljenih ob sklenitvi sodne poravnave, kar pa ni dopustno. Le sprememba razmer je lahko povod za novo odmero preživnine, teh pa po prepričljivih ugotovitvah sodišča prve stopnje (z izjemo delne spremembe pri tretji tožnici) ni.

10. Pritožniki ne izpodbijajo ugotovitve sodišča, da so se materine plačilne zmožnosti povišale. Nominalno so njeni stroški sicer višji, ker družina šteje sedaj šest članov, vendar ji ni več treba plačevati 300,00 EUR mesečne najemnine, saj biva pri novem možu, sodišče pa ji ni sledilo, da vse stanovanjske stroške plačuje sama (ker imam novi partner visoko plačo) niti da sodeluje pri odplačilu kredita za prenovo stanovanja, ker je lastnik njen tast. Tega pritožba ne napada. Nezanemarljivo je tudi, da je bil ob sklenitvi sodne poravnave toženec tisti, ki je prejemal otroški dodatek (in to v višini 350,00 EUR), sedaj pa ga po lastnih trditvah (list. št. 26) prejema mati, in sicer v višini 201,25 EUR (214. člen ZPP). Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, da se materine zmožnosti niso poslabšale, stroški za bivanje pa so se spremenili celo v njeno korist, je zaključiti, da razmere na strani matere (kljub rojstvu še četrtega otroka) ne terjajo nove porazdelitve preživninskega bremena. Ob tem je treba dodati, da novi partner matere zasluži enkrat več od nje, torej okoli 1.400,00 EUR, kar skupaj z materinim preteklim in pričakovanim dohodkom okoli 700,00 EUR ter otroškim dodatkom pomeni, da družina razpolaga s približno 2.300,00 EUR. Če se k temu prišteje še preživnina, ki jo mora po odločitvi sodišča prve stopnje po novem plačevati toženec (3 x 110,00 EUR), družina razpolaga s približno 2.600,00 EUR (ali 433,00 EUR na člana družine).

11. Drži, da oče sedaj prejema nekoliko višje osebne dohodke, a je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ne prejema več dohodka od oddaje nepremičnine, ki ga je (v primerljivem znesku kot znaša sedaj razlika pri njegovem dohodku) prejemal ob določitvi preživnine s sodno poravnavo. Res je tudi, da ima toženec novo partnerko, ki zasluži približno toliko kot on, vendar ima ona še svojega otroka, ki ga je dolžna preživljati. Zaključek sodišča, da so se razmere na strani toženca spremenile minimalno, je pravilen. Toženčeva družina razpolaga z dvema dohodkoma (skupaj okoli 1.400,00 EUR), od tega pa toženec plača 330,00 EUR preživnine tožnikom, torej tožencu, njeni partnerki in njenemu otroku ostane okoli 1.100,00 EUR oziroma 366,00 EUR na člana.

12. Sklepno pritožbeno sodišče dodaja, da tožniki zahtevajo višino preživnine, ki izhaja iz ocene njihovih potreb (1.392,00 EUR), ki praktično presega preživninske zmožnosti njunih staršev. Takim nerealnim zahtevam pač ni mogoče ugoditi. Preživninsko breme je dolžnost staršev, a ne prek razumnih meja in meja njihovih sposobnosti, sploh pa ne tako, da bi se z določitvijo nerazumno visoke preživnine, ki je starši očitno ne zmorejo plačevati, ogrožal osnovni življenjski standard preživninskih zavezancev, očeta(3) in mame(4). Kljub minimalnim spremembam v razmerju med preživninskimi upravičenci in zavezancema ni nikakršne podlage, da bi sodišče v večji meri, kot je to že storilo sodišče prve stopnje s pravnomočnim delom svojo sodbe, poseglo v dogovor, ki sta ga zavezanca glede preživljanja skupnih otrok sklenila 21. 11. 2012. 13. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v skladu s 353. členom ZPP v izpodbijanem delu potrdilo.

Op. št. (1): Glede na dohodke zavezancev v času sklenitve sodne poravnave (oče 550,00 EUR in mama 700,00 EUR) pritožbeno sodišče sklepa, da sta se potrebe otrok zavezala kriti v enakem (so)razmerju: oče 44 %, mama 56 %. Iz tega je mogoče sklepati, da je mama krila večji del preživninske obveznosti, in sicer po 140,00 EUR za dečka ter 127,00 EUR za deklico, pri čemer so bile potrebe dečkov višje (okoli 250,00 EUR za vsakega) od dekličinih (okoli 230,00 EUR).

Op. št. (2): Primerjaj sodbo Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 1678/2012 z dne 10. 10. 2012. Op. št. (3): Ob ohranitvi enake porazdelitve preživninskega bremena, kot je bil določen s sodno poravnavo (44 % / 56 %), bi to pomenilo, da bi moral toženec za tožnike plačevati prek 610,00 EUR mesečno, kar bi pomenilo skoraj vse, kar zasluži. Op. št. (4): S 56 % preživninskega bremena mami za kritje potreb četrtega otroka ne bi ostalo praktično nič.