Jedro

Odločitev prvostopenjskega organa, kakor tudi drugostopenjskega organa za njim, da se tožnici in dekličinemu očetu otrok odvzame in namesti v rejniško družino, je po presoji sodišča pravilna. Pri odločitvi je bilo pravilno upoštevano, da so razlogi za odvzem otroka podani, ker starša mld. A.A. za hčerko sama nista zmožna skrbeti ter da za mld. A.A. tudi ni zmožen skrbeti materin partner. To izhaja iz vseh relevantnih poročil in mnenj. V nasprotnem primeru, z vrnitvijo mld. A.A. v matično družino, bi bil ogrožen dekličin zdrav psihofizični razvoj. Mld. A.A. je namreč jasno povedala, da si k materi ne želi, dokler bo pri njej tudi njen partner. Pred odločitvijo je tudi dala izjavo, da se z namestitvijo v rejniško družino, ki jo je tudi že spoznala, strinja. Z namestitvijo v rejniško družino se je strinjala tudi dekličina zagovornica-glas otroka.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ pod 1. točko izreka odločil, da se mld. A.A., rojena ..., s stalnim prebivališčem v B., odvzame roditeljema očetu C.C., s stalnim prebivališčem v D., in materi E.E., s stalnim prebivališčem v B.; pod 2. točko izreka je odločil, da se mld. deklica premesti iz Kriznega centra za mlade (KCM) v F in zaupa v vzgojo, varstvo in oskrbo družini G.G., s stalnim prebivališčem v H.; pod 3. točko izreka je odločil, da se stroški, povezani z oskrbo mladoletne deklice v navedeni rejniški družini, krijejo iz proračuna Republike Slovenije; pod 4. točko izreka je odločil, da se s pravnomočnostjo te odločbe razveljavi začasna odločba Centra za socialno delo B. št. 1203-25/2015 z dne 22. 9. 2016 in pod 5. točko izreka je odločil, da bo o morebitnih stroških postopka odločal s posebnim sklepom.

2. V obrazložitvi navaja, da se je obravnava deklice na Centru za socialno delo B. (CSD) pričela v letu 2013 na podlagi obvestila policijske postaje I zaradi suma zanemarjanja s strani dekličine matere E.E., sedaj tožnice. Deklica je bila s soglasjem matere dne 16. 9. 2007 nameščena v Krizni center za mlade (KCM). Odločitev o namestitvi deklice v krizni center je presojalo tudi Upravno sodišče, ki je tožbo v tem primeru zavrnilo.

3. Nadalje iz obrazložitve izhaja, da je bila v postopku pridobljena (obširna) dokumentacija, ki jo organ tudi navaja. Dne 17. 11. 2016 je bilo izdelano mnenje strokovne komisije CSD B., iz katerega izhaja, da se deklica staršema odvzame in namesti v rejniško družino, ker je v dekličini matični družini ogrožen dekličin fizični, čustveni in vedenjski razvoj; oče deklice pa svoje starševske vloge ni izpolnil, saj se je odzval s pasivnostjo in umikom.

4. Dne 17. 11. 2016 je bila opravljena ustna obravnava, na kateri je bilo izvedeno zaslišanje tožnice, ki sta ji v postopku nudili zastopanje in pravno svetovanje odvetnici, zaslišanje priče J.J., spec. šol. medicine ter priče K.K.-zagovornice-glas otroka. Tožnica je med drugim povedala, da deklica pred namestitvijo v KCM ni izrazila želje, da ne bi živela z njenim partnerjem, kot tudi, da je bila, če ni bila pridna, kaznovana (morala je stati nekaj minut, partner jo je kregal).

5. V postopku je bilo pridobljeno izvedensko mnenje dr. L.L., spec. klin. psih.. Na podlagi tega mnenja, o tožnici in deklici, kot izvedenčevih pojasnil, danih na obravnavi dne 24. 3. 2017 in 14. 7. 2017, organ ugotavlja, da je psihosocialni razvoj deklice v matični družini, pri čemer je izvedenec kot družino opredelil dekličino mater in njenega partnerja, ogrožen tako kratkoročno (zaradi neprimernih vzgojnih ukrepov in bornega odnosa deklice z materjo, izkazanega ob nadzorovanih stikih z deklico ter v kontekstu z veliko verjetnostjo prisotnega fizičnega kaznovanja v matični družini in nezmožnostjo matere, da hčer zavaruje), srednjeročno (ker se mati ne zmore primerno odzivati na hčerine potrebe in v kontekstu fizičnega kaznovanja in nezmožnosti matere, da hčer zavaruje) kot tudi dolgoročno (v omejenosti čustvenih in socialnih interakcij ter skromnih intelektivnih zmožnostih matere, da deklici nudi kognitivno stimulativno okolje). Deklica je bila zaradi vplivov v domačem okolju obrambno nagnjena k zanikanju dogajanja in zatekanju v fantazijski svet. Pri deklici še vedno prevladuje strah pred materinim partnerjem, ki se ga boji in se boji, da bi se morala vrniti v okolje, v katerem bi bil tudi on prisoten, saj so se stiki med deklico in tožničinim partnerjem izkazali deklici v škodo.

6. Organ na podlagi mnenja strokovne komisije CSD B. ter njenega dopolnilnega mnenja in pojasnil ugotavlja, da je deklica zaradi specifičnosti družinske situacije prikrajšana za potrebno primerno skrb, je vzgojno in čustveno zanemarjena, njena mati pa zanjo, glede na njeno duševno manj razvitost, ne more poskrbeti ter deklica zato v domačem okolju nima občutka varnosti, je izpostavljena fizičnemu kaznovanju s strani očima in se, poleg tega, nakazuje tudi sum spolne zlorabe.

7. Na podlagi zapisa medinstitucionalnega tima (MDT) z dne 11. 6. 2015 ter izjave šolske zdravnice J.J. na ustni obravnavi, organ ugotavlja, da so bila pri deklici, ko je še bila v domačem okolju, zaznana psihosomatska obolenja, izvirajoča iz medosebnih odnosov v domačem okolju, medtem ko v času bivanja v KCM deklica tovrstnih težav ni imela.

8. Iz zapisniške izjave materinega partnerja, M.M. z dne 26. 5. 2016 v povezavi z uradnim zazanamkom z dne 27. 5. 2016, organ ugotavlja, da je le-ta pri deklici uporabljal ne samo neustrezne prijeme (z uporabo groženj, poniževanj ipd.), temveč tudi elemente fizičnega kaznovanja.

9. Tudi iz poročila pedopsihiatrinje N.N. z dne 10. 10. 2016 in njenega zaslišanja organ ugotavlja, da je deklica zaradi specifičnosti družinske situacije prikrajšana za potrebno in primerno skrb, ker mama zanjo ne more poskrbeti, materin partner pa za deklico izvaja neustrezne ukrepe. Tudi iz zapisa MDT z dne 13. 6. 2016 izhaja, da deklica zaradi nenehnega kontroliranja materinega partnerja pri učiteljici deluje ustrahovano, saj mati in njen partner nenehno posegata v dekličino šolsko delo.

10. Iz izjave dekličine matere z dne 21. 11. 2016 tudi izhaja, da je bila deklica v matični družini izpostavljena tudi neustreznim vsebinam oziroma vedenjem odraslih v matični družini (pisma z neustrezno vsebino, napisana deklici s strani tožničinega partnerja, deklica je morala masirati partnerja).

11. Tudi, ko je bila deklica v KCM, s strani njene matere ni bilo zaznati odzivanja na razvojne potrebe deklice, kar izhaja iz zapisa MDT in zapisniške izjave vodje KCM. V KCM je deklica povedala, da bi rada živela z mamico sama. Povedala je tudi, da bi šla v rejniško družino in ne k materinemu partnerju. Deklica torej tudi po skoraj enoletnem obdobju ločenosti od matične družine odločno zavrača možnost vrnitve v družino.

12. Organ se opredeljuje tudi do stikov med deklico in njenim očetom in na podlagi zapisniške izjave vodje KCM ugotavlja, da do pristne vzpostavitve odnosa med deklico in njenim očetom ni prišlo, brez zaznanih problemov s strani deklice.

13. Prvostopenjski organ nadalje ugotavlja, da je tekom obravnave skušal pomagati tako dekličini materi kot celotni družini s svetovalnim delom pri zaznanih težavah, povezanih z neustreznostjo skrbi in vzgoje otroka. Od leta 2013 dalje je delal z matično družino v obliki pogovorov z materjo, ki ji je bilo ponujeno tudi, da se z deklico preselita v materinski dom, vendar je tožnica to odklonila. Tudi s pogovori z materinim partnerjem je organ skušal družini nuditi pomoč pri ustreznem prepoznavanju in odzivanju na otrokove potrebe, vendar se partner z nasveti ni strinjal in je odgovornost za dekličine težave pripisoval sami deklici. Organ je izvajal tudi obiske na domu, skliceval medinstitucionalne sestanke, vse ob prisotnosti dekličine matere, na katerih je poskušal materi zagotoviti razumevanje potreb otroka, konkretnih vzgojnih usmeritev in navodil za ravnanje, pri čemer je bil pri vsem neuspešen, saj sta mati in njen partner zanikala pomen svojih dejanj ter težave pripisovala sami deklici. Tudi svetovalno delo z materjo na CSD se je izkazalo kot nezadostno in neučinkovito, čeprav je bilo z materjo opravljenih veliko razgovorov, pri čemer ji je bilo svetovano kaj in kako naj v zvezi dekličino vzgojo izboljša. Mati je te usmeritve upoštevala le za kratek čas. Materi in njenemu partnerju je bilo ponujena tudi pomoč družini na domu, ki se je tudi izkazala za neučinkovito, saj se mati in njen partner nista držala dogovorjenih terminov za razgovore in v okviru svetovanja nista razumela pomena svetovanja v tolikšni meri, da bi zmogla lastne osebnostne spremembe. Tudi z blažjimi oblikami pomoči (svetovanje za umik otroka iz družine skupaj z roditeljem) se ni izkazalo kot učinkovito. Materi je bil organiziran ogled materinskega doma O., vendar se za to ni odločila. Na CSD B. je v zvezi s tem povedala, da ji je partner dejal, da je takšna hiša kot zapor.

14. V okviru ugotovitvenega postopka je organ tudi z izvedencem preveril, ali bi matična družina na podlagi dodatno pridobljenih veščin in znanja s področja starševskega varstva zmogla deklici zagotoviti ustrezno okolje v domačem okolju, vendar je iz dopolnilnega klinično psihološkega izvedenskega menja in pojasnil dr. L.L. na obravnavi, razvidno, da lahko mati funkcionira le v najbolj enostavnih in konkretnih situacijah, da pa ni možno, da bi to prenesla v vsakdanje funkcioniranje. Tudi sposobnostni materinega partnerja, da ustrezno poskrbi za razvojne potrebe deklice, so zelo slabe.

15. Prvostopni organ na podlagi poročila in strokovne ocene CSD v zvezi z dekličinim očetom ugotavlja, da tudi on ni realiziral vseh sodno določenih stikov, kar je doprineslo k nekonsistentnemu izvajanju stikov, kar ni v korist mladoletne deklice in da tudi oče ni prepoznal in se ustrezno odzval na razvojne potrebe deklice. Tudi iz dopolnilnega klinično psihološkega izvedenskega mnenja o očetu izhaja, da ima slednji zelo omejene starševske sposobnosti in da ni zmožen primerno poskrbeti za deklico. Prav tako je zavrnil, da bi za deklico prispeval minimalno materialno pomoč pri njeni nastanitvi v KCM.

16. Ker je bilo ugotovljeno, da dejavniki tveganja v družinskem okolju še vedno niso izvzeti, je organ pri izbiri nadomestne oskrbe v korist deklice preverjal tudi možnosti za rejniško oskrbo. Našla se je družina iz H., ki je bila pripravljena opraviti obisk na domu, kjer so se podrobneje predstavili vsi družinski člani in je ta družina izrazila popolno pripravljenost za sodelovanje, medtem ko se mati deklice ni bila pripravljena vključiti v pripravo. Deklica pa je družino, kot izhaja iz uradnih zaznamkov zagovornice glas otroka, dobro sprejela. Na podlagi poročila KCM prvostopni organ še ugotavlja, da mati v času bivanja deklice v KCM ni izvajala niti osebnih niti telefonskih stikov s svojo hčerko, čeprav je KCM v relativni bližini njenega stalnega prebivališča. V postopku dodelitve namestitve otroka je dala izjavo tudi sama deklica, ki je, prav tako ob otrokovi zagovornici glas otroka, izjavila, da želi dom, varno okolje in da želi biti v rejniški družini. Tudi dekličina zagovornica se je z namestitvijo deklice v rejniško družino strinjala.

17. Na podlagi navedenega organ ocenjuje, da bi deklici ob namestitvi v domače okolje ponovno grozil nastanek nepopravljive škode in travme, zato je treba deklico namestiti v rejniško družino, kar bo za deklico najustreznejša oblika nadomestne oskrbe in bo to v dekličino največjo korist. 18. Organ se opredeljuje do dokaznih predlogov in pripomb ter vlog strank tekom ugotovitvenega postopka.

19. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnice zavrnil. Na podlagi celotne spisne dokumentacije ugotavlja, da je prvostopenjski organ po začasni namestitvi deklice v KCM nadaljeval posebni ugotovitveni postopek za zaščito dekličinih koristi, med drugim s pridobitvijo izvedeniškega mnenja specialista, kliničnega psihologa, ki je ocenil, da je dekličin razvoj v matični družini ogrožen zaradi neugodnih dejavnikov. Poleg tega je CSD materi ves čas nudil pomoč in svetovanje, zlasti glede izvajanja stikov, določenih pod nadzorom v času trajanja ukrepa na podlagi začasne odločbe, vendar se mati navodil ni dosledno držala in je na deklico celo izvajala neke vrste pritisk zaradi dekličinih izpovedi in izraženih stisk. Ugotovljeno je bilo tudi, da materin partner ni ustrezno poskrbel za razvojne potrebe deklice in da mnenje izvedenca kaže tudi na možnost, da je bila deklica v domačem okolju deležna starosti neprimernih vsebin (sum spolne zlorabe). Dekličin oče pa je zavrnil sodelovanje pri izvedenskem pregledu s strani kliničnega izvedenca. Je pa sicer izvedenec ocenil, da tudi oče ni zmožen primerno poskrbeti za deklico v smislu zaupanja in varstva v vzgoji. Drugostopenjski organ ugotavlja, da je Center za socialno delo pri vodenju konkretnega postopka ves čas zasledoval izključno koristi otroka ter skrbel za varstvo vseh pravic strank. V nadaljevanju odgovarja na pritožbene navedbe, da zaslišanje materinega partnerja ne more vplivati na pravilno odločitev v predmetni zadevi, da so bile v postopku zaznane nove bistvene okoliščine, zaradi katerih je bilo treba izreči ukrep odvzem otroka, da namen ukrepa odvzema otroka ne gre pripisati krivdi staršev, temveč so to narekovali objektivni razlogi, da so bile dekličini materi ponujene razne psihosocialne oblike svetovanja, ki so se vse izkazale kot nezadostne, da je usmeritve centra vsakokrat upoštevala le kratek čas, deklico pa spravljala v stisko s svojimi vprašanji in stike tudi samovoljno odpovedala. Tudi izvedenec dr. L.L., ki je v izvedenskem mnenju z dne 24. 2. 2017 najprej rejništvo ocenil kot manj primerno, je v izvedenskem mnenju z dne 16. 6. 2017 navedel, da je treba razmisliti o namestitvi v rejniško družino. Da je to za deklico najprimernejša oblika namestitve, pa izhaja tudi iz mnenja strokovne komisije z dne 18. 7. 2017. 20. Tožnica zoper odločitev organov vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Navaja, da pritožbeni organ ni odgovoril na vse pritožbene navedbe, saj ni odgovoril na kritike v zvezi s tem, da je izvedenec tekom upravnega postopka podal različne ugotovitve glede tega, kakšna oblika namestitve bi bila za deklico najprimernejša. Poleg tega izvedenec družine ni dolgoročno obravnaval. Pritožbeni organ tudi ni odgovoril o tem, zakaj materi deklice ni bila nudena širša pomoč in ukrep v skladu z ZSV, to je osebna pomoč v družini v obliki svetovanja, urejanja in vodenja, ne le glede izvrševanja stikov, saj bi ravno posebnosti matere, ki se kažejo v njeni slabši intelektualni opremljenosti, morale biti razlog za to, da bi dobivala dodatno pomoč in vzpodbudo, ne pa razlog, da jo je organ prve stopnje ob prvem neuspehu zavrnil. Dolžnost organa prve stopnje je bila, da preizkusi vse potrebne ukrepe v pomoč materi, s ciljem, da mladoletna deklica ostane v družini. Mati deklice sicer res nima vseh kapacitet povprečnega starša, vendar pa je za mladoletno deklico skrbela in jo vzgajala do septembra 2016. Razen tega je isti izvedenec, ki je podajal mnenja, sodeloval tako v tem postopku kot v sodnem postopku pred Okrožnim sodiščem, ko je ugotovil, da je deklica lepo negovana in da ne deluje zanemarjeno in travmatizirano, pri čemer sta tudi v letu 2014, ko je izvedenec podal svoje prvo mnenje, matično družino mladoletne deklice predstavljala tožnica in njen zunajzakonski partner. Z vidika pravice otroka do polnejšega družinskega življenja z materjo je tako izkazana nepopravljiva škoda, ki je z odvzemom nastala materi in organa nista presojala, kateri bi bili lahko milejši ukrepi v predmetni družinski situaciji. Tožnica poudarja, da zgolj možnost za navedene ogrožajoče dejavnike za trajen odvzem otroka ne zadošča, pri čemer pa pritožbeni organ ne pojasni, kako je možnost lahko dokaz o čemerkoli. V postopku tudi ni bil zaslišan materin partner, ki v postopku sicer res ni imel statusa stranke, bil pa je del matične družine, iz katere je bila mladoletna A.A. odvzeta, ki je za mladoletno deklico, skupaj z njeno mamo, skrbel več let in sodeloval pri njeni vzgoji in varstvu. Pritožbeni organ tudi ne definira spremenjenih okoliščin, to je okoliščin, nastalih v letu 2016 v primerjavi z okoliščinami iz leta 2014. Spremenjene okoliščine namreč glede na to, da je odločitev, kot jo je sprejel prvostopenjski organ, korenito posegla v pravice vseh udeležencev do družinskega življenja, terjajo izčrpno obrazložitev. Pritožbeni organ ustrezni obrazložitvi ni zadostil, zato gre tudi za kršitev iz 22. člena Ustave RS. Tožnica je bila v posledici svoje duševne manj razvitosti obravnavana diskriminatorno, saj upravna organa nista upoštevala intelektualne in s tem tudi socialne omejitve matere in njenega partnerja pri vzgoji in varstvu deklice. S tem je prišlo tudi do kršitve pravice do družinskega življenja iz 53. in 54. člena Ustave RS in 8. člena EKČP. Razen tega namestitev mladoletne deklice v rejniško družino, glede na socialno stanje njene matere, ne omogoča stikov zunaj kraja bivanja. Sodišču predlaga, da se tako odločba Centra za socialno delo z dne 31. 8. 2017 kot tudi odločba ministrstva z dne 27. 3. 2018 odpravita. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

21. Tožena stranka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, da iz razlogov, navedenih v odločbi CSD B. z dne 31. 8. 2017 in v njeni odločbi z dne 27. 3. 2018, tožbo zavrne.

22. Sodišče je v postopek kot stranko z interesom pritegnilo tudi dekličinega očeta, C.C., ki na tožbo ni odgovoril. 23. Tožba ni utemeljena.

24. Predmet sodne presoje v obravnavanem primeru je odločba prvostopenjskega organa, s katero je le-ta mladoletno A.A. odvzel staršema in jo zaupal v vzgojo, varstvo in oskrbo rejniški družini.

25. Temeljno načelo, ki mora biti upoštevano v postopkih v zvezi z otroki, je načelo otrokove največje koristi. To določa že 3. člen Konvencije ZN o otrokovih pravicah. Navedeno načelo je bilo preneseno tudi v Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), ki je v času izdaje izpodbijane odločbe, v 5.a členu določal, da morajo starši, druge osebe, državni organi ter nosilci javnih pooblastil v vseh postopkih v zvezi z otrokom, skrbeti za otrokovo korist. Po določbi 120. člena ZZZDR sme Center za socialno delo otroka odvzeti staršem in ga dati v vzgojo in varstvo drugi osebi ali zavodu, če so starši zanemarili otrokovo vzgojo in varstvo ali če je to iz drugih pomembnih razlogov v otrokovo korist. 26. Iz podatkov v spisu in iz izpodbijane odločbe izhaja, da je bila mld. A.A. na podlagi pravnomočne odločbe CSD B. z dne 15. 2. 2017, izdane na podlagi 119. in 120. člena ZZZDR, odvzeta staršema in (začasno) nameščena v krizni center zaradi materine nezmožnosti skrbeti za deklico, zaradi neustreznih vzgojnih metod materinega partnerja (tudi fizično kaznovanje) in zaradi tega, ker stiki med deklico in njenim očetom niso bili urejeni. Ogroženost deklice je bila ugotovljena na podlagi poročil različnih strokovnih timov. Tožnica in njen partner sta bila z vsemi temi ugotovitvami seznanjena.

27. Po namestitvi deklice v krizni center je ugotovitveni postopek tekel dalje. Pridobljene so bile številne izjave, med drugim, izjava tožničinega partnerja, razna poročila in mnenja, med drugim, mnenje strokovne komisije CSD in izvedensko mnenje specialista, kliničnega psihologa. Opravljena je bila ustna obravnava z zaslišanjem tožnice in z zaslišanjem prič, med drugim, tudi izvedenca.

28. Na podlagi izvedenih dokazov je bilo v postopku ugotovljeno, da tožnica kot mati ni zmožna skrbeti za mladoletno hčerko, ker kot mati ne razume dobro svoje vloge, tožničin partner pa nad deklico izvaja neustrezne vzgojne ukrepe in neustreznih vsebin, tako da bi bil psihofizični razvoj deklice z vrnitvijo v matično družino ogrožen. Tudi za dekličinega očeta je ugotovljeno, da ni zmožen primerno skrbeti za hčerko.

29. Upravni organ je na podlagi teh ugotovitev ocenil, da vrnitev deklice v njeno matično družino deklici ne bi bila v korist in je zato odločil, da se izreče (trajni) ukrep odvzema deklice in njena namestitev v rejniško družino.

30. Po presoji sodišča je odločitev prvostopenjskega organa, potrjena z odločitvijo drugostopenjskega organa, pravilna in zakonita in zato sodišče, v izogib ponavljanju, sledi utemeljitvi upravnega akta (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa navaja:

31. Ni utemeljen tožbeni ugovor, da se izpodbijanega akta na nekaterih (navedenih) delih ne da preizkusiti. Upravna organa sta v svojih obrazložitvah po mnenju sodišča ustrezno obrazložila vse razloge o tem, zakaj je bila deklica staršema odvzeta.

32. Ni utemeljen tožbeni ugovor, da pritožbeni organ ni argumentirano odgovoril na pritožbene navedbe glede izvedenca o tem, da je slednji tekom postopka podal različne ugotovitve glede tega, kakšna oblika namestitve bi bila za mld. A.A. najprimernejša, saj družine ni dolgoročno obravnaval, temveč je mnenje podal na podlagi enkratnega pregleda. Po presoji sodišča je drugostopenjski organ na te navedbe ustrezno in v zadostni meri odgovoril. Pojasnil je, da je izvedenec v postopku izdal več izvedenskih mnenj in v zadnjem, po opravljenem pregledu tožnice, ugotovil, da je deklica v matični družini ogrožena tako kratkoročno, kot tudi srednjeročno in dolgoročno, kar je tudi utemeljil, ter nato, glede na ugotovljene spremenjene okoliščine, predlagal razmislek o možnosti namestitve deklice v rejniško družino.

33. Tudi ni utemeljen tožbeni ugovor, da pritožbeni organ ni odgovoril na navedbe o tem, da materi ni bila nudena širša pomoč in ukrepi; ne le glede izvrševanja stikov, ampak tudi glede načrtnega dela z družino. Po presoji sodišča je drugostopenjski organ v zvezi s tem očitkom v zadostni meri pojasnil, da sta bila materi ves čas nudena pomoč in svetovanje tako glede izvrševanja stikov, kot tudi širša oblika pomoči glede varstva in vzgoje deklice. Ko je bila deklica nameščena v krizni center, je organ mater ves čas spodbujal k stikom in ji nudil predhodne razgovore, na katerih je mati dobila konkretna navodila, kako naj ravna. Navodila je upoštevala le krajši čas, na stikih je s svojimi vprašanji hčerko spravljala v stisko in nato dogovorjene stike tudi samovoljno odpovedala. Tožnici so bile, kot izhaja že iz odločbe prvostopenjskega organa, ponujene tudi druge oblike pomoči, v okviru pomoči na domu, tudi pogovori z materinim partnerjem, kar vse se je tudi izkazalo za neučinkovito, ker mati ni sposobna razumeti, da se mora spremeniti sama in ne deklica. Tožnici je bilo ponujeno, da se s hčerko preseli v materinski dom, kar je odklonila. To pomeni, da so bile tožnici vse od začetka nudene različne oblike pomoči in ne samo pomoč glede izvajanja stikov. Ker so se različne oblike pomoči izkazale kot neučinkovite, to nadalje pomeni, da je bilo s tem smiselno pojasnjeno tudi, da milejši ukrepi v predmetni družinski situaciji, niso možni. Zato je tudi ta tožbena navedba neupoštevna. Tožnica je v postopku tudi imela zagotovljeno pravno pomoč in zastopanje po odvetniku. S tem v zvezi tudi ni utemeljena tožbena navedba, da je isti izvedenec dajal različna mnenja v tem postopku, medtem ko je sodnem postopku ugotovil, da se je mld. A.A. v letu 2014 v matični družini (ki sta jo tudi tedaj sestavljala tožničina mati in njen partner) dobro počutila. Zadnje izvedensko mnenje je bilo namreč izdelano na podlagi pregleda tožnice in je datirano z dnem 16. 6. 2017, torej tri leta pozneje; v tem času pa so se, kot izhaja iz podatkov v spisu in iz izpodbijanega akta, odločilne okoliščine v zvezi s tožnico in njeno hčerko, spremenile, pri čemer se je organ skliceval predvsem na ugotovitve kliničnega psihologa, ki je tožnico tudi pregledal. 34. Prav tako ni utemeljena tožbena navedba, da se pritožbeni organ sklicuje na „možnost“, da je bila mld. A.A. deležna neprimernih vsebin, izpostavljena psihičnemu pritisku glede šolskega dela ter neustreznim vzgojnim ukrepom, saj samo možnost ne zadošča. Kot izhaja iz podatkov v spisu in iz izpodbijanega akta, je bilo v postopku ugotovljeno, da pri mld. A.A. obstaja sum spolne zlorabe s strani materinega partnerja, neustrezni vzgojni ukrepi pa so bili v zadostni meri ugotovljeni. Pri tem ni mogoče mimo tega, da je mld. A.A., kot izhaja iz podatkov v spisu, svoji zagovornici sama povedala, da je s strani materinega partnerja utrpela nasilje, kar je povedala že ob namestitvi v krizni center.

35. Sodišče kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor, da v odločbi razlogi za zavrnitev zaslišanja tožničinega partnerja, M.M., niso konkretno navedeni, zaradi česar dejansko stanje ni popolno ugotovljeno. Drugostopenjski organ je glede tega pojasnil, da tožničin partner v postopku ni imel položaja stranke (z interesom) in da je zanj izvedenec ugotovil, da ne more ustrezno skrbeti za mld. A.A., kar je tudi utemeljil. Iz podatkov v spisu je tudi razvidno, da je bil materin partner z vsemi ugotovitvami v postopku seznanjen, tako da njegovo zaslišanje tudi po mnenju sodišča ne bi pripeljalo do drugačne odločitve, saj je bilo relevantno dejansko stanje v postopku pravilno in popolno ugotovljeno na podlagi drugih relevantnih ugotovitev v postopku.

36. Kot neutemeljen sodišče nadalje zavrača tožbeni očitek, da v odločbi niso dovolj pojasnjene drugačne, spremenjene okoliščine. Te okoliščine sicer res niso strnjene na enem mestu, vendar jih je razumeti iz celotnega konteksta obrazložitve odločbe. Čeprav je bilo leta 2014 s strani izvedenca ugotovljeno, da je bila matična družina za vzgojo in skrb deklice primerna, je bilo tekom ugotovitvenega postopka ugotovljeno drugače, to je, da bi bil dekličin nadaljnji psihofizični razvoj v matični družini ogrožen.

37. Tožnica v tožbi navaja tudi, da je bila v posledici svoje duševne manjrazvitosti in s tem omejene sposobnosti sodelovanja z upravnim organom obravnavana očitno diskriminatorno. Ta zatrjevana trditev po presoji sodišča ne drži. Tožnica je v postopku imela zagotovljeno pravno pomoč; postopek pa je bil voden zaradi ugotavljanja materine nezmožnosti skrbeti za hčerko. Odločitev upravnega organa ni bila sprejeta na podlagi ugotovitve, da je tožnica manj duševno razvita, ampak na podlagi ugotovitve, da ni zmožna ustrezno skrbeti za hčerko, kar, med drugim, izhaja iz mnenja izvedenca, ki je tožnico tudi pregledal. To pa po mnenju sodišča pomeni, da je upravni organ pri odločitvi, ali se naj deklico odvzame staršema in se jo namesti v rejniško družino, upošteval izključno otrokovo največjo korist. 38. Glede na navedeno je odločitev prvostopenjskega organa, kakor tudi drugostopenjskega organa za njim, da se tožnici in dekličinemu očetu otrok odvzame in namesti v rejniško družino, po presoji sodišča pravilna. Pri odločitvi je bilo pravilno upoštevano, da so razlogi za odvzem otroka podani, ker starša mld. A.A. za hčerko sama nista zmožna skrbeti ter da za mld. A.A. tudi ni zmožen skrbeti materin partner. To izhaja iz vseh relevantnih poročil in mnenj. V nasprotnem primeru, z vrnitvijo mld. A.A. v matično družino, bi bil ogrožen dekličin zdrav psihofizični razvoj. Mld. A.A. je namreč jasno povedala, da si k materi ne želi, dokler bo pri njej tudi njen partner. Pred odločitvijo je tudi dala izjavo, da se z namestitvijo v rejniško družino, ki jo je tudi že spoznala, strinja. Z namestitvijo v rejniško družino se je strinjala tudi dekličina zagovornica-glas otroka.

39. Odvzem deklice staršema in namestitev v rejniško družino tudi ne pomeni, da so s tem tožnici preprečeni nadaljnji stiki s hčerko. Tožnici je še vedno omogočeno, da bo tudi v bodoče s hčerko lahko izvajala stike. Res je sicer, da bo v danih okoliščinah, ob namestitvi deklice v rejniško družino izven kraja bivanja njene matere, to sicer težje, vendar pa nikakor ne povsem nemogoče. 40. Tožnica je smiselno predlagala tudi opravo glavne obravnave. Sodišče pojasnjuje, da glavne obravnave ni opravilo, ampak je odločilo na nejavni seji senata (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1), ker so po presoji sodišča vsi relevantni dokazi bili izvedeni in pravilno presojeni v postopku izdaje izpodbijanega akta in je bila tožnica seznanjena z vsemi ugotovitvami v postopku, ki so vplivale na izpodbijano odločitev. Tožnica tudi ni posebej pojasnila, katere so tiste relevantne okoliščine, ki naj bi jih na obravnavi pojasnila in ki bi lahko vplivale na drugačno odločitev v zadevi.

41. Ker je odločitev upravnih organov po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnice na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno. Ker je tožnica v tožbi zatrjevala tudi, da ji je bilo z izpodbijanim aktom poseženo v njene (navedene) ustavne pravice in da je bila kršena pravica iz 8. člena EKŠP; sodišče ob ugotovitvi, da je sprejeta odločitev upravnih organov v največjo otrokovo korist pravilna in zakonita, ni moglo slediti tej tožbeni navedbi.

42. Ker je tožnica zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka in je sodišče tožbo zavrnilo, v skladu z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.