Jedro

Sodišče prve stopnje se je pri presoji sporne taksne obveznosti pravilno oprlo na prehodno določbo 39. člena ZST-1, po kateri se takse v postopkih, ki so začeli teči pred uveljavitvijo tega zakona, do pravnomočnega zaključka postopka plačujejo po dosedanjih predpisih in po dosedanji tarifi. Zmotno pa je stališče izpodbijanega sklepa, da se je pravda v tej zadevi že pravnomočno končala. S sodbo z dne 25.10.2010 je bilo namreč odločeno le o glavni stvari, ne pa tudi o stroških postopka. Ti so res stranska terjatev, vendar so del tožbenega predloga. Dokler ni odločeno o celotnem tožbenem zahtevku, postopek ni zaključen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor tožencev zoper plačilni nalog z dne 8.11.2011, s katerim je od njiju terjalo sodno takso za pritožbo zoper sklep z dne 12.9.2011. 2. Toženca sta se pravočasno pritožila. Sklicujeta se na vse zakonske pritožbene razloge. Predlagata, naj pritožbeno sodišče sklep spremeni in ugodi njunemu ugovoru. Poudarjata, da se pravdni postopek ni končal s pravnomočnostjo sodbe z dne 25.10.2010, ampak se je nadaljeval s sklepom o stroških postopka, za katere je sodišče v sodbi napovedalo, da bo o njih odločilo posebej. Da ne gre za nov postopek, dokazuje tudi ista opravilna številka zadeve. Končno ne more biti od sodišča odvisno, po katerih predpisih bo odmerilo in terjalo takso. Takšna samovolja v pravni državi ni dopustna.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje se je pri presoji sporne taksne obveznosti pravilno oprlo na prehodno določbo 39. člena Zakona o sodnih taksah(1) (ZST-1), po kateri se takse v postopkih, ki so začeli teči pred uveljavitvijo tega zakona, do pravnomočnega zaključka postopka plačujejo po dosedanjih predpisih in po dosedanji tarifi. Zmotno pa je stališče izpodbijanega sklepa, da se je pravda v tej zadevi že pravnomočno končala. S sodbo z dne 25.10.2010 je bilo namreč odločeno le o glavni stvari, ne pa tudi o stroških postopka. Ti so res stranska terjatev, vendar so del tožbenega predloga. Dokler ni odločeno o celotnem tožbenem zahtevku, postopek ni zaključen.

5. Toženca imata torej prav, da je bil izdani plačilni nalog nezakonit. Sodišče bi zato moralo njunemu ugovoru ugoditi in plačilni nalog razveljaviti, toženca pa terjati za plačilo dolgovane sodne takse po prejšnjem Zakonu o sodnih taksah (2) (ZST), ker se je postopek v tej pravdni zadevi začel pred uveljavitvijo novega zakona. To pomeni, da bi moralo za pritožbo, ki jo je prejelo po pošti, tožencema na podlagi četrtega odstavka 26. člena ZST poslati ustrezen taksni opomin.

6. Toženca sta s pritožbo izpodbijala odločitev o stroških postopka, ki po sklepu z dne 12.9.2011 znašajo 2.469,64 EUR. Sodna taksa za pritožbo se v skladu s šestim odstavkom 25. člena ZST odmeri od tega zneska in po drugem odstavku tar. št. 3 v zvezi s tretjim odstavkom tar. št. 2 in prvim odstavkom tar. št. 1 znaša 800 točk. Poleg tega dolgujeta toženca po tar. št. 37 še 250 točk takse za opomin. Njuna celotna taksna obveznost v zvezi s pritožbo z dne 14.10.2011 tako znaša 1.050 točk oziroma 86,20 EUR, upoštevaje nazadnje veljavno vrednost točke(3) (0,0821 EUR).

7. Ker navedeni znesek presega 33,00 EUR, kolikor je sodišče prve stopnje doslej terjalo od tožencev s spornim plačilnim nalogom, je očitno, da se toženca pritožujeta v svojo škodo. Sodišče druge stopnje je zato njuno pritožbo zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (4) (ZPP) potrdilo izpodbijani sklep, čeprav je bilo v postopku na prvi stopnji zmotno uporabljeno materialno pravo. Toženca namreč ugodnejše odločitve o svoji taksni obveznosti s pritožbo ne moreta doseči. 8. Zavrnitev pritožbe vključuje tudi priglašene pritožbene stroške. Toženca s pritožbo nista uspela, zato morata svoje stroške zanjo po prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 155. členom istega zakona kriti sama.

(1)Ur. list RS, št. 37/2008 in 97/2010

(2)Ur. list SRS, št. 1/90 do Ur. list RS št. 121/2003

(3)Ur. list RS, št. 98/2007

(4)Ur. list RS, št. 73/2007 - UPB3 in 45/2008