Jedro

I.Ni mogoče pritrditi revizijski graji uporabe materialnega prava, ko je bilo v izpodbijani sodbi kot podlaga za izločitveni zahtevek po 37. členu ZD/65 upoštevano, da je tožnik devet let skrbel za redno letno vzdrževanje sporne stanovanjske hiše in pri tem mdr. poskrbel tudi za vzdrževalna dela, ki so v sodbi posebej navedena.

II. Potomec, ki uveljavlja izločitveni zahtevek po 37. členu ZD/65 oziroma po 32. členu ZD/76 mora po materialnem pravu vložiti tožbo zoper vse sodediče, ki ne priznavajo brezpogojno utemeljenosti njegovega zahtevka, da se določen del zapuščinskega premoženja izloči iz zapuščine - in le zoper te sodediče, ne pa tudi zoper tiste, ki utemeljenost take njegove zahteve (v zapuščinskem postopku ali v zvezi z njim) brezpogojno priznavajo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo ugotovilo, da je 1/3 solastninski delež zapustnice, na stanovanjski hiši, zaradi tožnikovih vlaganj manjši še za 10,9% (poleg že pravnomočnih 4,8% in 0,3%) in je tožnik zato solastnik 160/1000 navedene hiše. Toženki je zato obenem naložilo, da mora tožniku izstaviti zemljiškoknjižno listino za vknjižbo solastnine še 109/1000 (poleg že pravnomočnih 51/1000).

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo tožnikovo pritožbo v celoti zavrnilo kot neutemeljeno, toženkini pritožbi pa je le delno ugodilo in sicer tako, da je dodatni solastninski delež, prisojen tožniku s citirano sodbo, zmanjšalo na 9,5% oz. 95/1000, tako da z vsemi tremi pravnomočnimi sodbami, izdanimi v tej pravdi, tožniku prisojeni izločeni solastninski delež znaša 146/1000 celotne sporne nepremičnine.

Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je toženka vložila pravočasno revizijo, s katero uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo zahtevka, podrejeno pa razveljavitev te sodbe in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo sojenje.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP (Zakona o pravdnem postopku), tožeča stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (386. člen ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odst. 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo, samo če so z revizijo izrečno uveljavljane. Revizija vsebinsko opredeljeno zatrjuje procesne kršitve iz 13. točke 2. odst. 354. člena ZPP, vendar v nobenem primeru utemeljeno.

Neutemeljen je očitek, da so razlogi izpodbijane sodbe nejasni in v nasprotju z izrekom sodbe - utemeljevan s tem, da v delu sodbe sodišče ugotavlja, da znaša vrednost celotnega prispevka tožeče stranke 46,2%, tretjina tega pa je 154/1000, medtem ko iz izreka sodbe sledi, da ta prispevek znaša 43,62% in tretjina, ki odpade na zapustničin del, 146/1000. Sodba sodišča druge stopnje vsebuje dve odločitvi. Ena je odločitev, da se toženkini pritožbi ugodi le deloma in sodba prve stopnje delno spremeni (medtem ko se v preostalem delu ta pritožba zavrne kot neutemeljena in v preostalem delu, izpodbijanem s strani toženke, potrdi sodba prve stopnje). Ta odločitev je posebej obrazložena in v obrazložitvi te odločitve je z izrekom sodbe o toženkini pritožbi povsem skladna utemeljitev, da je treba tožniku priznati 95/1000 iz naslova prispevka k ohranitvi zapuščine zaradi vzdrževalnih del na stanovanjski hiši. Druga, v sodbi druge stopnje vsebovana odločitev pa je, da se tožnikova pritožba zavrne kot neutemeljena (in v delu, v katerem je on izpodbijal sodbo prve stopnje, ta sodba potrdi). Prej citirani del obrazložitve, zaradi katerega toženka uveljavlja sedaj obravnavano procesno kršitev, je del utemeljitve te druge odločitve, tj. del obrazložitve o zavrnitvi tožnikove pritožbe. Toženka v reviziji izrečno navaja, da izpodbija tisti del sodbe druge stopnje, s katerim je bila njena pritožba (delno) zavrnjena. Torej ne more uveljavljati procesne kršitve nasprotja med izrekom sodbe in njenimi razlogi glede razlogov o tisti odločitvi sodišča druge stopnje, katere ne izpodbija (in za katere izpodbijanje celo ne bi imela pravnega interesa).

Neutemeljen je tudi očitek, da sodba druge stopnje nima razlogov o tem, zakaj je tožnik upravičen do deleža, izračunanega za devetletno vzdrževanje stanovanjske hiše po normirani vrednosti, določeni s predpisi stanovanjskega gospodarstva. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik poskrbel za redno letno vzdrževanje hiše in da je imel stroške za devetletno vzdrževanje. Glede višine teh stroškov se je sklicevalo na izvedensko mnenje in navedlo, da je izvedenec pri tem izhajal iz normirane vrednosti, kot jo določajo predpisi stanovanjskega gospodarstva. Ugotovitev višine stroškov, ki so tožniku nastali z rednim vzdrževanjem hiše, je ugotovitev dejanske narave. Sodišče druge stopnje je sprejelo dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje kot pravilne in popolne. Torej ne drži revizijski očitek, da izpodbijana sodba nima razlogov o teh odločilnih dejstvih. Kolikor toženka ni zadovoljna s presojo sodišča druge stopnje, da je sprejemljiv tak način ugotavljanja vrednosti opravljenega rednega vzdrževanja hiše, pa gre za grajo uporabe materialnega prava, na katero bo odgovorjeno pozneje.

Neutemeljen je končno tudi očitek - uveljavljan v zvezi s stališčem sodišča druge stopnje, da prispevek k povečanju zapustnikovega premoženja vsebuje tudi prispevek k njegovi ohranitvi - češ da sodba druge stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni in sami s seboj v nasprotju, pa tudi v nasprotju s podatki spisa (drugačnim stališčem v pritožbeni odločbi I Cp 1296/86). Vsi ti očitki, ki so opredeljeni v smislu 13. točke 2. odst. 354. člena ZPP, se ne nanašajo na dejstva - le na dejansko podlago sodbe pa se ta procesna kršitev nanaša - ampak so polemika s pravnim stališčem sodišča druge stopnje.

Tudi revizijska graja uporabe materialnega prava ni utemeljena. Pravilna je navedba sodišča druge stopnje, da se je v času veljavnosti zveznega zakona o dedovanju (ZD/65, Ur. l. FLRJ 20/55 in 12/65, prečiščeno besedilo 42/65) - iz tega časa pa so v izpodbijani sodbi obravnavana tožnikova vzdrževalna dela na hiši - v sodni praksi izoblikovalo stališče, da "se kot povečanje vrednosti zapustnikovega premoženja šteje tudi potomčevo delo za ohranitev zapuščine". Prav tako formulirano stališče o uporabi 37. člena tedanjega zakona o dedovanju je bilo sprejeto na občni seji tedanjega Vrhovnega sodišča SR Slovenije v dneh 20. in 21.10.1969 (Poročilo o sodni praksi II/69). Zato ni mogoče pritrditi revizijski graji uporabe materialnega prava, ko je bilo v izpodbijani sodbi kot podlaga za izločitveni zahtevek po 37. členu ZD/65 upoštevano, da je tožnik devet let skrbel za redno letno vzdrževanje sporne stanovanjske hiše in pri tem mdr. poskrbel tudi za vzdrževalna dela, ki so v sodbi posebej navedena.

S stališča pravilne uporabe materialnega prava tudi ni mogoče imeti pomisleka proti ugotavljanju vrednosti tega tožnikovega prispevka k ohranitvi zapustničinega - materinega premoženja, za kakršnega se je odločilo sodišče prve (in za njim druge) stopnje - namreč z upoštevanjem izvedenčevega pristopa, temelječega na normirani vrednosti vzdrževalnih del po predpisih o stanovanjskem gospodarstvu. V celotnem preostalem delu je vprašanje višine ugotovljenega tožnikovega prispevka k ohranitvi zapuščinskega premoženja, dejansko vprašanje, katerega z revizijo ni dovoljeno načenjati (3. odst. 385. člena ZPP).

Neutemeljena je tudi tista graja uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi, ki jo je toženka zapisala na koncu revizije - da namreč ona sama ni pasivno legitimirana za tožnikov zahtevek, ker da morajo v pravdi za izločitev dela zapuščine sodelovati vsi dediči in ne le nekateri izmed njih, pa da je tako tožnikov zahtevek neutemeljen, ker ni naprejen tudi zoper dedidnjo M.K. Potomec, ki uveljavlja izločitveni zahtevek po 37. členu ZD/65 oziroma po 32. členu ZD/76 (Zakona o dedovanju, Ur. l. SRS 15/76 in 23/78) mora po materialnem pravu vložiti tožbo zoper vse sodediče, ki ne priznavajo brezpogojno utemeljenosti njegovega zahtevka, da se določen del zapuščinskega premoženja izloči iz zapuščine - in le zoper te sodediče, ne pa tudi zoper tiste, ki utemeljenost take njegove zahteve (v zapuščinskem postopku ali v zvezi z njim) brezpogojno priznavajoĐ - enako kot v primeru, ko eden izmed dedičev uveljavlja zahtevek, da določen del premoženja, ki je formalno v zapuščini, ni bil zapustnikov in zato ne sodi v zapuščino (prim. pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča SR Slovenije z dne 15.6.1974, Poročilo o sodni praksi I/1977). Sodedinja tožnika kot oporočnega (in zakonitega) dediča in toženke kot nujne dedinje je v zapuščinskem postopku po pok. materi pravdnih strank Š.K. tudi oporočna dedinja (tožnikova žena) M.K. Toda ta je prvotno skupaj s tožnikom vložila tožbo, s katero je tožnik mdr. uveljavljal izločitev celotnega enotretjinskega zapustničinega solastninskega deleža na sporni nepremičnini v korist samega tožnika - pa se potem (z vlogo z dne 12.5.1989, l. št. 100 spisa) "umaknila iz pravde", ne da bi pri tem (tedaj ali pozneje) oporekala utemeljenosti tožnikovega zahtevka. Pri takem stališču sodedinje, na katere odsotnost iz pravde se toženka v reviziji sklicuje, pa nikakor ni mogoče pritrditi revizijskemu stališču, da njo in sodedinjo M.K. materialno pravo veže v nujno sosporništvo, zaradi česar da je tožnikov zahtevek, s tožbo uveljavljan samo zoper njo, zaradi pomanjkanja njene pasivne legitimacije neutemeljen.

Po vsem povedanem se je izkazalo, da revizija ni utemeljena in da jo je na podlagi določbe 393. člena ZPP zato treba zavrniti.