Jedro

Revizijsko sodišče ugotavlja, da pridržanec zaradi nekritičnosti do svoje bolezni ni bil sposoben oblikovati pravno relevantne izjave o zdravljenju. Zato njegovega upiranja pridržanju v bolnici ni mogoče obravnavati kot pravno upoštevnega uveljavljanja pravice do prostovoljnega zdravljenja.

Glede na njegovo zdravstveno in duševno stanje v času sprejema v bolnico sta le prisilna hospitalizacija in z njo povezano redno zdravljenje zagotavljala možnost izboljšanja in s tem tudi zmanjšanja ogroženosti njegovega življenja. S tem nujno potrebnim ukrepom je bila po presoji revizijskega sodišča tudi ustrezno varovana njegova pravica do zdravstvenega varstva, ki je v njegovem primeru pretehtala pravico do osebne svobode.

Izrek

Revizija se zavrne.

Pridržančevi stroški revizijskega postopka v višini 28.995,00 SIT gredo v breme sodišča.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom na podlagi 70. člena Zakona o nepravdnem postopku (Ul. SRS, št. 30/86; v nadaljevanju ZNP) odločilo, da se udeleženec D. K. pridrži na zaprtem oddelku Splošne bolnišnice Maribor, Oddelku za psihiatrijo, za največ 6 mesecev, računajoč od 13.1.2000 kot dneva pridržanja. Sodišče druge stopnje je njegovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Pridržanec v pravočasni reviziji proti sklepu sodišča druge stopnje uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in smiselno predlaga ustrezno spremembo izpodbijanega sklepa. Nobeden od izvedenih dokazov ne potrjuje, da obstojijo potrebni pogoji za prisilno pridržanje. Pri utemeljevanju razloga, da naj bi D. K. povzročal škodo sebi in drugim, se sodišče sklicuje na dogodke iz daljne preteklosti, zaradi katerih je bil pridržanec takrat hospitaliziran. Tudi življenja drugih ljudi ni ogrožal, saj se je dogodek, ko je držal mamo za vrat, zgodil v decembru 1997 pred prejšnjo hospitalizacijo. Res je le, da je pridržanec pred sedanjo hospitalizacijo mahal s kuhinjskim nožem okoli sebe in cepetal po tleh, vendar takrat ni bilo nikogar v sobi, sebe pa s takim ravnanjem tudi ni ogrožal, saj je šlo samo za razgibavanje. Sodišče ne bi smelo verjeti staršema, da naj bi pridržanec grozil s samomorom, saj gre le za njuno sklepanje, da se zaradi prenehanja jemanja zdravil morda lahko ponovijo poskusi samomorov iz preteklosti. Zato pridržanec vztraja, da pred zadnjim odvzemom prostosti ni bilo nikakršnega dejanja, s katerim bi ogrožal svoje življenje. Storil je le to, da je zavrnil način zdravljenja z injekcijami, saj se zaradi stranskih učinkov takega zdravljenja počuti, kot da bi bil pod vplivom mamil. Zavrnitev zdravljenja je osnovna pravica iz 47. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti. Uresničitev te pravice skupaj z nekimi starimi dejstvi iz prejšnjih hospitalizacij ter s pavšalnimi ocenami o povzročanju škode in ogrožanju življenja ne morejo biti podlaga za prisilno hospitalizacijo. Tudi če bi res grozil s samomorom, odvzem svobode ni bil nujno potreben ukrep za preprečitev. Znanost še ni odkrila vzrokov bolezni, ki naj bi jo imel pridržanec. Zato tudi še ni jasno, kdaj lahko pride pri tej bolezni do izboljšanja. Če je prišlo do izboljšanja, česar noben izvedenec ne more povedati, pridržanec pa trdi, da je prišlo do izboljšanja, potem zdravljenje z injekcijami ni več potrebno. Zaradi prisilnih hospitalizacij je D. K. onemogočeno, da bi to dokazal svojemu okolju. Kriteriji, ki jih je sodišče uporabilo v njegovem primeru, bi utemeljevali zaprtje vsaj polovice Slovencev v psihiatrične bolnice, tudi zaprtje pooblaščenca, ki vsakodnevno telovadi s palico in cepeta z nogami. D. K. je treba dati možnost, da okolju sploh dokaže, da je sposoben živeti brez injekcij, najprej pa je treba preprečiti prisilne hospitalizacije na podlagi preteklih dejanj ter pri odločanju o tem upoštevati, da gre za poseg v eno od najmočnejših človekovih pravic. Na koncu pooblaščenec revidenta prilaga še stroškovnik in se sklicuje na 78. člen ZNP.

Revizija je bila vročena vsem, ki so bili na podlagi drugega odstavka 77. člena ZNP udeleženi v postopku, vendar revizijskega odgovora niso vložili; vročena je bila tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP/99 - v zvezi s 37. členom ZNP).

Revizija ni utemeljena.

Neprostovoljno bivanje v psihiatrični zdravstveni organizaciji pomeni omejitev človekove pravice do osebne svobode iz 19. člena Ustave Republike Slovenije in človekove pravice do prostovoljnega zdravljenja iz tretjega odstavka 51. člena Ustave Republike Slovenije. Človekove pravice so po tretjem odstavku 15. člena omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa Ustava. Ta v drugem odstavku 19. člena in v tretjem odstavku 51. člena dopušča omejitev pravice do osebne svobode in omejitev pravice do prostovoljnega zdravljenja le v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Ker gre za omejitev človekovih pravic, mora biti tudi zakonska ureditev taka, da upošteva načelo sorazmernosti in dopusti poseg v človekove pravice le v tistem obsegu, ki je nujno potreben za dosego namena, zaradi katerega so človekove pravice omejene.

Postopek o pridržanju oseb v psihiatričnih zdravstvenih organizacijah je urejen v VII. poglavju ZNP, materialnopravni pogoji za pridržanje pa so določeni v 70. členu ZNP. Nepravdno sodišče odloči o pridržanju osebe v zaprtem oddelku take zdravstvene organizacije, če je zaradi narave duševne bolezni ali duševnega stanja osebe nujno potrebno, da se ji omeji svoboda gibanja ali preprečijo stiki z zunanjim svetom, ker ogroža življenje ali povzroča hudo škodo bodisi sebi bodisi drugim ljudem. Poudarek na nujni potrebnosti pomeni, da nevarnosti ogrožanja življenja ali povzročitve hude škode ni mogoče odvrniti z milejšim ukrepom. Iz povzetih materialnopravnih pogojev za pridržanje izhaja, da je kljub človekovi pravici do prostovoljnega zdravljenja in človekovi pravici do osebne svobode dopustna prisilna hospitalizacija ali pridržanje v psihiatrični zdravstveni organizaciji tudi take osebe, ki ogroža "samo" svoje življenje ali le sebi povzroča hudo škodo, če taka oseba zaradi duševne bolezni ali zaradi duševnega stanja ni sposobna sama sprejeti zavestne odločitve o zdravljenju in če je tak ukrep nujno potreben zaradi zagotovitve varstva ostalih ustavnih pravic take osebe, to je pravice do življenja, pravice do osebnega dostojanstva in varnosti ter pravice do zdravstvenega varstva.

Iz prej povzetih revizijskih trditev izhaja, da revizija izpodbija tudi take ugotovitve sodišč druge in prve stopnje, ki so dejanske narave, in ki jih glede na izrecno prepoved iz tretjega odstavka 370. člena ZPP/99 v zvezi s 37. členom ZNP v revizijskem postopku ni mogoče izpodbijati. Ne glede na s strani revidenta sporne razloge o povzročanju hude škode sebi ali drugim ter o ogrožanju življenja drugih ljudi se bo revizijsko sodišče omejilo le na razloge o ogrožanju lastnega življenja pridržanca in o nujni potrebnosti njegovega prisilnega pridržanja, saj že ti razlogi zadostujejo za odločitev v tej zadevi.

Iz dejanskih ugotovitev obeh sodišč in podatkov spisa v tej nepravdni zadevi izhaja, da D. K. že dalj časa boluje zaradi duševne bolezni shizofrenije. V zadnjih desetih letih je bil zato že devetkrat hospitaliziran na Oddelku za psihiatrijo Splošne bolnišnice v Mariboru, poleg tega pa tudi v Psihiatrični kliniki v Ljubljani in Centru za mentalno zdravje v Ljubljani. V povezavi z boleznijo so tudi trije v medicinski dokumentaciji zabeleženi poskusi samomora, oče pa je povedal še za en poskus samomora. Njegovo zdravstveno stanje se vedno poslabša, kadar prične opuščati zdravljenje in preneha jemati zdravila. Po ugotovitvah iz izvedenskega mnenja takrat postane težaven, moteč, agresiven in suicidialen. Tudi dva meseca pred sedanjo hospitalizacijo je prenehal jemati zdravila, nato se je njegovo zdravstveno stanje poslabšalo, poleg nemirnosti, mahanja s kuhinjskim nožem zaradi borbe z nevidnim sovražnikom itd., pa je tudi grozil s samomorom. Izvedenec je na podlagi medicinske dokumentacije in izjave lečečega zdravnika ugotovil, da je njegovo obnašanje ob prihodu v bolnico kazalo, da je pod vplivom psihopataloškega doživljanja. Izvedenec je poudaril, da je zaradi narave njegove duševne bolezni nujno potrebno večmesečno prisilno pridržanje v bolnici, saj bi po prekinitvi zdravljenja (poleg drugega) ponovno ogrožal svoje življenje.

Iz izvedenskega mnenja nadalje izhaja, da je prav za shizofrene bolnike karakteristično dejstvo, da tudi pri dobri intelektualni razvitosti ne uvidijo, da so duševno bolni. Nasprotno, imajo se za duševno zdrave in so prepričani, da ne potrebujejo zdravljenja ali celo mislijo, da jim zdravljenje škoduje. Tako stališče je imel revident ves čas postopka in pri njem vztraja tudi še v reviziji.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da pridržanec zaradi nekritičnosti do svoje bolezni ni bil sposoben oblikovati pravno relevantne izjave o zdravljenju. Zato njegovega upiranja pridržanju v bolnici ni mogoče obravnavati kot pravno upoštevnega uveljavljanja pravice do prostovoljnega zdravljenja. Revizijska trditev, da pomeni zavrnitev zdravljenja uresničitev njegove osnovne pravice iz Zakona o zdravstveni dejavnosti in posledično tudi uresničitev pravice do prostovoljnega zdravljenja iz tretjega odstavka 51. člena Ustave Republike Slovenije, je zato zmotna.

Ob povzetih dejanskih ugotovitvah v tej nepravdni zadevi so tudi po presoji revizijskega sodišča izpolnjeni pogoji za omejitev pridržančeve pravice do osebne svobode iz drugega odstavka 19. člena in njegove pravice do prostovoljnega zdravljenja iz tretjega odstavka 51. člena Ustave Republike Slovenije, saj je bilo v zakonsko predvidenem postopku materialnopravno pravilno ugotovljeno, da so izkazani pogoji za prisilno pridržanje. Prejšnje grožnje s samomori, trije ali štirje dejanski poskusi samomorov, enake grožnje pred sedanjo hospitalizacijo in mahanje s kuhinjskim nožem izkazujejo, da je bilo zaradi prekinitve zdravljenja in posledično poslabšanja bolezni pridržančevo življenje dejansko hudo ogroženo. Ne od njegovih staršev ne od drugega okolja ni bilo mogoče zahtevati, naj počakajo na dejanski ponovni poskus samomora. Revizijsko stališče, da grožnje s samomorom kljub takim dejanskim ugotovitvam nikakor še ne izkazujejo nujnosti odvzema svobode, je zato nesprejemljivo. V domačem okolju, ki ga pridržanec ob poslabšanju svoje bolezni zaradi nezaupanja do staršev odklanja, mu takrat ni bilo več mogoče pomagati. Glede na njegovo zdravstveno in duševno stanje v času sprejema v bolnico sta le prisilna hospitalizacija in z njo povezano redno zdravljenje zagotavljala možnost izboljšanja in s tem tudi zmanjšanja ogroženosti njegovega življenja. S tem nujno potrebnim ukrepom je bila po presoji revizijskega sodišča tudi ustrezno varovana njegova pravica do zdravstvenega varstva, ki je v njegovem primeru pretehtala pravico do osebne svobode.

Revizijsko sodišče iz navedenih razlogov ugotavlja, da sta bili odločitev sodišča prve stopnje o pridržanju D. K. v zaprtem oddelku zdravstvene organizacije in odločitev sodišča druge stopnje o zavrniti njegove pritožbe materialnopravno pravilni. Zato je na podlagi 378. člena ZPP/99 v zvezi s 37. členom ZNP zavrnilo neutemeljeno revizijo.

Pridržalni postopek iz VII. poglavja ZNP je oficialne narave. Z njim je zagotovljena sodna kontrola in varstvo z ustavo varovane pravice do osebne svobode. Taka narava postopka je narekovala tudi specialno ureditev glede stroškov pridržalnega postopka, ki pomeni izjemo od splošne ureditve stroškov iz 35. člena ZNP, da vsak udeleženec nepravdnega postopka trpi svoje stroške. Izjema v pridržalnih postopkih je določena v 78. členu ZNP, po katerem gredo stroški tega postopka v breme sodišča. Med stroške pridržalnega postopka spadajo tudi stroški odvetniškega zastopanja pridržanca. V skladu z novo ureditvijo v tretjem odstavku 86. člena ZPP/99 lahko stranka v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik. Stroški odvetniškega zastopanja v revizijskem postopku so bili torej potrebni. Priglašene stroške je zato revizijsko sodišče v skladu z določbami veljavne odvetniške tarife odmerilo na 28.995,00 SIT. Zmanjšalo jih je le v prvi priglašeni postavki od 200 točk na 50 točk, ker je razgovor odvetnika s pridržancem štelo za posvet s stranko v smislu 1.a točke tarifne štev. 33 in ne za udeležbo na konferenci ali sestanku po 1.b točki iste tarifne številke, in ker je ocenilo, da je za posvet zadostovalo pol ure. Ostali priglašeni stroški so bili pravilno uveljavljani.