Jedro

Kadar postane skupno bivanje neznosno se pogodba o preužitku zato v znatnem delu ne izvršuje, vzrok za to pa tiči na doživljajski strani preživljanca, mora ta poseči po milejši sankciji, ne pa zahtevati razveze pogodbe. Usklajenost temeljnih načel obligacijskega prava ter ustavnega načela sorazmernosti zahteva, da skuša tak preživljanec pogodbeno razmerje najprej ustrezno spremeniti. Šele če to ni mogoče ali če druga stran v takšno spremembo ne privoli, lahko zahteva razvezo pogodbe.

Izrek

1. Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se glasi: Pritožbi tožene stranke se ugodi ter se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek: "Izročilna pogodba, sklenjena dne 24.6.1992, med tožnico G. K. in tožencema J. V. in K. V., za solastninski delež 1/2 nepremičnin in delež pravice uporabe nepremičnin, pripisanih v vl.št. 1370 k.o..., se razveže. Toženca J. V. in K. V. sta tožnici G. K. dolžna izstaviti za zemljiško knjigo sposobno listino, s katero dovoljujeta, da se pri njunem deležu 1/4 pravice uporabe za vsakega in 1/4 solastninskega deleža nepremičnin vsakega, pripisanih v vl.št. 1370 k.o..., vknjiži pravica uporabe 1/2 in solastninska pravica za 1/2 teh nepremičnin. Takšno listino sta toženca dolžna izstaviti tožnici v 15 dneh, sicer jo nadomesti ta sodba, vse pod izvršbo."

2.Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 771.053 SIT njenih pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.12.2005 dalje, v 15 dneh pod pretnjo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku ponovno ugodilo tožbenemu zahtevku ter razvezalo izročilno pogodbo (pogodbo o preužitku), sklenjeno med tožnico kot izročevalko in tožencema kot prevzemnikoma. Tožencema je naložilo, naj tožnici izstavita za zemljiškoknjižni vpis sposobno listino, s katero dovoljujeta, da se pri njunem solastninskem deležu oz. pri njunem deležu pravice uporabe vknjiži takšna pravica za tožnico. Takšna odločitev temelji na ugotovitvi, da je postala življenjska skupnost pravdnih strank neznosna. Življenjska skupnost, kakršna je bila predvidena s pogodbo, ni več možna. Pravdni stranki nista bili sposobni doseči kompromisa, saj je bilo zaupanje tožnice do tožencev porušeno ter je sleherne stike z njima odklanjala.

Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Poudarilo je, da je skupnost, kakršna je bila dogovorjena s pogodbo, takšna, da ustreza vsebini gospodinjske in življenjske skupnosti. Na ta način je zavrnilo pritožbeno trditev, da v obravnavanem primeru ni šlo za skupno življenje, ker sta stranki bivali v ločenih stanovanjih iste hiše. Na podlagi pogodbe je tožnica lahko pričakovala ustrezno bivanje v drugi življenjski skupnosti. Vzpostavitev takšne skupnosti pa zahteva dosti truda, prilagajanja in tudi možne strpnosti. Takšna skupnost v danem primeru ni bila uresničena. Razlogom prvostopenjske sodbe je dodalo še razlogovanje z vidika načela enakovrednosti vzajemnih dajatev. Pogodba se je namreč izvrševala le približno eno leto, nakar je tožnica tri leta živela drugod. Tudi ko se je vrnila v izročeno hišo, pogodba ni zaživela v pričakovanem obsegu. Razlog za to je v tem, da je tožnica odklanjala možnost ponovne oživitve razmerja, toženca pa se tudi nista trudila v smeri ponovne vzpostavitve pogodbenega razmerja. V takšnih razmerah pa bi po stališču pritožbenega sodišča vztrajanje pri sporni pogodbi pomenilo nedopustno odstopanje od načela ekvivalentnosti. Ker je tožnica umrla, tudi ni možnosti, da bi stranki pogodbeno razmerje uredili kako drugače. Zoper takšno sodbo sta vložila revizijo toženca. V njej izrecno ne uveljavljata nobenega izmed revizijskih razlogov, sodišču pa predlagata, naj sodbi nižjih sodišč razveljavi in zadevo vrne v ponoven postopek oziroma naj sodbi spremeni tako, da tožničin tožbeni zahtevek zavrne. Uvodoma revizija opozarja na razloge revizijskega sodišča v sklepu z dne 12.2.2004, s katerimi je nižjima sodiščema naložilo, da je potrebno za odločanje o utemeljenosti tožbenega zahtevka objektivizirati vzrok neznosnosti skupnega življenja pravdnih strank. Tega pa nobeno od sodišč ni storilo. Zadovoljilo se je s tožničinim izpričanim nezaupanjem do tožene stranke in dejstvom, da pogodbeno razmerje ni zaživelo tudi po tem, ko se je tožnica po daljšem času vrnila v hišo. Revizija se ne strinja z materialnopravnim stališčem, na katerem očitno gradita nižji sodbi, po katerem je že subjektivna ocena ene od pogodbenih strank dovolj, da vztrajanje pri izpolnjevanju pogodbenih obveznosti ni več mogoče. Revizija meni, da poštene pogodbene stranke, ki objektivno z ničemer ni prispevala k negativnemu subjektivnemu odnosu druge pogodbene stranke do predmetnega pogodbenega odnosa, v nobenem primeru ne morejo zadeti negativne posledice v obliki razveze takšne pogodbe. Nevtralni priči M. P. in Z. G. sta bili enotni, da objektivnih vzrokov za nezaupanje do tožencev ni. Občutek ogroženosti s strani tožnice pa očitno tudi ni bil tolikšen, glede na to, da se je v hišo vrnila ter tam vztrajala več let vse do smrti. Revizija nadalje opozarja tudi na dejstvo, da tožeča stranka ni bila zadovoljna niti s prehrano, ki jo je prejemala iz doma upokojencev. Le če bi sodišče v skladu z napotilom revizijskega sodišča ugotavljalo dejansko stanje glede medsebojnih odnosov pravdnih strank ter izvedlo dodatne dokaze v tej smeri, bi bilo mogoče dobiti celovit vpogled v življenje tožeče stranke, ko je zanjo začel "skrbeti" njen pooblaščenec I. V. Ta se je do tožeče stranke v zadnjih letih njenega življenja resnično obnašal nevzdržno. V zvezi z razlogovanjem pritožbenega sodišča v luči načela ekvivalentnosti dajatev revizija navaja, da je, izvzemši kuhanje in čiščenje tožničinih prostorov, tožena stranka izvrševala vse preužitne dajatve, še pred tem pa je hišo usposobila za normalno življenje. Prav tako revizija ne sprejema stališča sodišč, da pogodbenega razmerja ni mogoče predrugačiti v skladu z določilom 121. člena Zakona o dedovanju (Ur. l. SRS, št. 15/76 do 83/01; ZD). Res je, da je tožnica umrla. Vendar pa ji glede njenih upravičenj razveza pogodbe ne bo koristila nič bolj kot pa njena sprememba.

Nazadnje pa revizija opozarja ne neizvršljvost izreka v drugem odstavku sodbe sodišča prve stopnje. V postopku je bilo nesporno ugotovljeno, da obravnavana pogodba ni bila nikoli zemljiškoknjižno izvedena. Tožena stranka tožeči stranki zato ne more izstaviti zemljiškoknjižne listine, saj ni zemljiškoknjižna lastnica nepremičnin.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije ter nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (375.člen Zakona o pravdnem postopku; Uradni list RS št. 26/99 - 2/2004; ZPP).

Revizija je utemeljena.

Že v prejšnjem sojenju je bilo razčiščeno, da je sporna pogodba po svoji vsebini pogodba o preužitku. Gre za odplačno, dvostransko pogodbo. Do sprejema Obligacijskega zakonika (Uradni list št. 83/2001; OZ), ki ga v obravnavani zadevi še ni mogoče uporabiti (1060. člen OZ), ta tip pogodbe v zakonodaji ni bil posebej urejen. Njeno vsebino tako v prvi vrsti opredeljuje dogovor strank (tj. vsebina konkretne pogodbe), prav tako pa se uporabljajo splošne določbe obligacijskega prava. Glede na čas sklenitve pogodbe v obravnavani zadevi so to določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št.29/1978 do Uradni list RS, št.87/2002; ZOR). Navzlic smrti tožeče stranke se je revizijsko sodišče v nadaljevanju vsebinsko ukvarjalo tako z razveznim razlogom neznosnosti skupnega bivanja, kakor neizpolnjevanja pogodbe, saj se ti razlogi v sodbah nižjih sodišč neločljivo prepletajo. Uveljavljana neznosnost skupnega bivanja je namreč obenem vzrok za nepopolno (le delno) izpolnjevanje pogodbe.

Posebni značilnosti pogodbe o preužitku sta, da je delno aleatorna ter da je narava razmerja med pogodbenima strankama osebne, zaupne narave. Prav ti njeni bistveni značilnosti, ki izvirata iz dejanskosti (oz. iz narave pogodbenega razmerja), terjata takšno uporabo splošnih načel pogodbenega prava, ki bo vrednotno ustrezala takšnemu človeškemu (in hkrati pogodbenemu) razmerju med strankama. V oporo pri iskanju ustreznega vrednotnega ravnotežja med splošnimi načeli pogodbenega prava (npr. prepoved zlorabe pravice, dolžnost izpolnjevanja obveznosti, načelo enakovrednosti dajatev, načelo vestnosti in poštenja itd.), kakor tudi prvinami temeljnih človekovih pravic (prim. predvsem 32., 34. in 35. člen Ustave RS) so tudi določbe, ki urejajo razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Razlogi, zaradi katerih sta 120. in 121. člen ZD posebej urejala pravila za razvezo te pogodbe, so namreč v bistvenem enaki, kakor pri pogodbi o preužitku ter tako upravičujejo uporabo zakonske analogije. Vrednotni temelj (tertium comparationis), prek katerega sklepamo na podobnost, pa je prav v aleatorni naravi pogodbe na eni strani ter v osebni, zaupni naravi na drugi strani. Ti značilnosti sta pri obeh tipih pogodb enaki.

Zaradi osebne, zaupne narave pogodbenega razmerja je razlog za razvezo pogodbe o preužitku tudi neznosnost skupnega bivanja (drugi odstavek 120. člena ZD). Gre za izjemo od načela dolžnosti izpolnitve obveznosti (17. člen ZOR), saj je razvezni razlog utemeljen na osebnih (v pretežni meri celo čustvenih) doživljanjih pogodbenih strank. Pravna zaslomba za takšno zakonsko izjemo izhaja iz ustavno varovanih pravic osebnostne narave, ki normativno udejanjajo svobodo človekovega življenja: pravice do svobodne izbire prebivališča (prvi odstavek 32. člena URS), pravice do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen URS) ter splošne osebnostne pravice (35. člen URS).

Ker gre za izjemo, jo je treba razlagati ozko, v skladu s splošnimi načeli obligacijskega prava in z načelom sorazmernosti (2. člen URS). Zveze med neznosnostjo skupnega bivanja in razvezo pogodbe o preužitku tako ni mogoče enačiti s sicer jezikovno podobnim pravilom 65. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št.15-644/1976 do Uradni list RS, št.16/2004; ZZZDR), ki govori o nevzdržnosti zakonske zveze kot razlogom za njeno razvezo. Ker gre pri pogodbi o preužitku za dvostransko, odplačno obveznostno razmerje, so pomembni tudi razlogi, ki so privedli do neznosnosti skupnega bivanja, način skupnega bivanja ter možnost spremembe pogodbenega razmerja (prim. 121. člen ZD). Prav na te pravno odločilne okoliščine je revizijsko sodišče v tej zadevi opozorilo že s sklepom, opr.št. II Ips 386/2002 z dne 12.2.2004. Bistvene dejanske ugotovitve nižjih sodišč, ki jih je mogoče izluščiti iz izpodbijanih sodb, so po ponovljenem sojenju naslednje: - da je tožnica toženca odklanjala; - da za to ni bilo posebnih objektivnih razlogov. Toženca sta ravnala v skladu s pogodbenimi obveznostmi, vse dokler je tožnica njune preužitne dajatve sprejemala; - da se pogodba zaradi takšnega stanja v večjem delu ni izpolnjevala. Za tožničino prehrano sta toženca skrbela le dobro leto; - tisto, kar sta toženca izpolnjevala poleg zgoraj navedenega, je bilo: prenova hiše pred vselitvijo, ogrevanje, tožnica je imela svoj kot (ločene bivalne prostore), bila sta ji na voljo, vendar tožnica tega ni izrabila; - da je tožnica med postopkom umrla.

Tako ugotovljene okoliščine pa v skladu z zgoraj opisanimi materialnopravnimi izhodišči ne nudijo podlage za razvezo pogodbe zaradi neznostnosti skupnega bivanja. Tožnica je bila razočarana nad razmerjem iz razlogov, ki so bili na njeni doživljajski strani. Navzlic temu, da so bili razlogi torej na njeni strani (oziroma da tožencema objektivno ni mogoče očitati ničesar), je za časa življenja zaradi osebne, zaupne narave razmerja ne bi bilo mogoče siliti v ohranitev takšnega pogodbenega razmerja, kot je bilo dogovorjeno (op1). Vendar pa razveza pogodbe v takšnih okoliščinah ne bi bila ustrezna (sorazmerna) sankcija. Stališče, po katerem bi stranka, iz katere osebnostne sfere izvira razlog za neznosnost skupnega bivanja, lahko vselej zahtevala razvezo pogodbe, bi nasprotovalo načelu prepovedi zlorabe pravice (13. člen ZOR), načelu vestnosti in poštenja (12. člen ZOR) in bi v celoti negiralo načelo dolžnosti izpolnitve obveznosti (pacta sunt servanda - 17. člen ZOR) (op2). V skladu z navedenimi načeli, kakor tudi v skladu z načelom sorazmernosti, ki je sestavni del načela pravne države (2. člen URS), je, da bi morala takšna stranka poseči po milejši sankciji, ki bi kar najmanj prizadela omenjena načela in pogodbeno varovan interes nasprotne, pogodbi zveste stranke. Takšna sankcija pa bi bila ustrezna sprememba pogodbenega razmerja, ki bi bila v obravnavani zadevi očitno mogoča, vendar se navzlic napotilu iz sklepa revizijskega sodišča nižji sodišči do tega vprašanja zaradi smrti tožnice nista izrecno opredelili.

Smrt tožnice je tista okoliščina, zaradi katere je ugotavljanje možnosti, kako bi bilo mogoče pogodbeno razmerje ustrezno prilagoditi, v resnici postalo pravno nepomembno. Vendar pa je nadaljnje razlogovanje nižjih sodišč, da je spričo tega edina možna (in s tem utemeljena) sankcija razveza pogodbe, materialnopravno napačno. Vrhovno sodišče se je že v zadevi II Ips 558/96 izreklo, da je pravica zahtevati razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju zaradi neznosnosti skupnega življenja osebna pravica pogodbenih strank in zato ne preide na dediče. Samo v primerih, ko je kateri izmed pogodbenikov že za časa svojega življenja imel pravico zahtevati razvezo pogodbe iz razloga, da drugi pogodbenik ni izpolnjeval svojih obveznosti, ta pravica pripade njegovim dedičem.

Iz obrazložitev sodb sodišč nižjih stopenj (predvsem pritožbenega, ki se je izčrpno ukvarjalo z vprašanjem enakovrednosti dajatev) je razvidno, da je ugoditev tožbenemu zahtevku utemeljena tudi z razlogi, ki se nanašajo na (ne)izpolnjevanje obveznosti oziroma se ti razlogi prepletajo z razlogi, ki utemeljujejo neznosnost skupnega življenja in s tem tudi izpolnjevanja obveznosti. Res je, da je z vidika načela enakovrednosti dajatev sporno razmerje postalo neuravnoteženo v prid tožencev. Vendar pa razlog za to neuravnoteženost ni podan v neuravnoteženi pogodbi (ki bi se sicer delno presojala po pravilih darilne pogodbe), marveč v tožničinem upniškem ravnanju. Na nižjih stopnjah sojenja je bilo ugotovljeno, da je bila tožnica tista, ki je zavračala toženca ter toženca zgolj zaradi tega nista mogla v celoti (ali celo v pretežnem delu) izpolnjevati svojih obveznosti. Če bi v takšnem položaju sodišče tožnici priznalo pravico zahtevati razvezo pogodbe, bi prekršilo načela vestnosti in poštenja (12. člen ZOR), dolžnosti izpolnitve obveznosti (17. člen ZOR), pa tudi mirnega reševanja sporov (19. člen ZOR). Temeljna načela morajo biti v obligacijskem razmerju med seboj uravnotežena. Zato se ni mogoče opreti zgolj na eno (v tem primeru na načelo enake vrednosti dajatev) ter zanemariti ostalih. Kar je bilo že zgoraj povedano o tožničini dolžnosti, da v razmerje poseže z milejšo sankcijo (tj. zahtevo po spremembi pogodbenega razmerja), velja na tem mestu še toliko bolj. Takšna njena dolžnost je utemeljena prav z zahtevo po notranji uravnoteženosti temeljnih načel obligacijskega prava. Šele v primeru, če bi skušala pogodbeno razmerje najprej spremeniti, pa bi to ne bilo mogoče ali pa bi toženca takšno spremembo neutemeljeno zavračala, bi lahko zahtevala razvezo pogodbe. V tej smeri se je vrhovno sodišče izjavilo tudi v že navedeni odločbi II Ips 487/2001 z dne 17.4.2002, ko je navedlo, da pogodbenik, ki drugemu onemogoča izpolnjevanje obveznosti in neutemeljeno odklanja izpolnjevanje, ne more zahtevati razveze pogodbe, razen v določenih okoliščinah. Takšnih izjem pa v obravnavani zadevi ni.

Ker v obravnavani zadevi tožnica (oziroma sedaj njeni dediči) po nobenem izmed obeh razveznih razlogov po 120. členu ZD ni upravičena zahtevati razveze pogodbe o preužitku, je revizijsko sodišče v skladu s prvim odstavkom 380. člena ZPP reviziji ugodilo ter izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Ker je revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremenilo, je v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP odločilo o stroških vsega postopka. Tožena stranka je v tej pravdi v celoti uspela, zato ji je tožeča stranka dolžna povrniti tiste njene stroške, ki so bili potrebni za pravdo (prvi odstavek 155. člena ZPP). Tožencema je sodišče od priglašenih stroškov v skladu s pravili odvetniške tarife tako priznalo stroške: za odgovor na tožbo (500 točk), za zastopanje na glavni obravnavi (9.5.1994 - 280 točk, 6.6.1994 - 290 točk, 6.7.1994 - 125 točk, 28.9.1994 - 310 točk, 9.11.1994 - 270 točk, 11.2.1998 - 125 točk, 1.4.1998 - 125 točk, 25.5.1998 - 125 točk, 11.1.1998 - 125 točk, 24.3.1999 - 125 točk, 7.6.1999 - 125 točk, 15.9.1999 - 300 točk, 25.11.1999 - 125 točk, 17.1.2000 - 300 točk ter 5.7.2004 - 200 točk), za pripravljalne vloge in kratke dopise (24.5.1994 - 500 točk, 13.6.1994 - 20 točk, 6.7.1994 - 375 točk, 26.1.1996 - 250 točk, 5.2.1998 - 20 točk, 16.9.1999 - 20 točk, 3.6.2004 - 200 točk), za pritožbo 500 točk in za revizijo 600 točk. K tako obračunanim stroškom je prištelo še 10 % povišanje zaradi zastopanja dveh strank in znesek 20% pripadajočega DDV za storitve, glede katerih je bil priglašen. Dobljena vsota znaša 6833,5 odvetniških točk, kar znese 751.685 SIT. K temu je sodišče priznalo še 19.368 SIT materialnih stroškov. Sodišče pa toženi stranki ni priznalo stroškov, ki jih je priglasila za konference s stranko, za poročila stranki in podobno opredeljena opravila, saj je plačilo zanje zajeto že v ostalih priznanih postavkah odvetniške tarife. Tožeča stranka je tako dolžna toženi stranki povrniti 771.053 SIT njenih pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.12.2005 dalje.

Opomba 1: Starejša sodna praksa je štela, da se krivda za neznosnost ne upošteva (Povzeto po S. Cigoj, Poslovne in neposlovne obveznosti, Ljubljana 1962, str. 173). Stališče novejše sodne prakse je drugačno. V odločbi II Ips 487/2001 je tako izrecno rečeno, da je "zmotno tožnikovo razumevanje 121. člena ZD, češ da po njem sploh ni mogoče zavrniti zahtevane razveze pogodbe in da ni pomembna krivda pogodbenika za nastale razmere." Na drugem mestu te sodbe pa je zapisano, da se je v sodni praksi uveljavilo stališče, da je neutemeljena zahteva za razvezo pogodbe, če je ustreznejša prilagoditev pogodbe spremenjenim razmeram. Opomba 2: Tako tudi O. Jelčić v: Novo naslednopravno uređenje, Zagreb 2003, str. 109.