Jedro

Stanovanjski objekt sam ni nevarna stvar.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencu naložilo, da v roku osmih dni tožeči stranki plača glavnico v znesku 1.702,97 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi ter ji v istem roku povrne pravdne stroške v znesku 155,32 EUR.

Zoper navedeno odločitev se toženec po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje, uveljavlja pa pritožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava. Pritožbo gradi na kritiki opredelitve, da je stanovanjski objekt po definiciji nevarna stvar. To bi pomenilo, da je nevarna stvar prav vsaka stvar. Kot nevarno je mogoče opredeliti tudi običajno stvar, v kolikor ravnanje s stvarjo to stvar naredi za nevarno, vendar gre v tem primeru za subjektivno odgovornost. Celotna sodba temelji le na sporni opredelitvi nevarne stvari. Ker pa stanovanjski objekt ne sodi med nevarne stvari, je neumestno sklicevanje na pavšalne odgovore tožene stranke glede ekskulpacijskih razlogov. Toženec še opozarja na mogoče posledice, v kolikor bi prerekano stališče postalo uporaben judikat. Pritožba je bila v skladu s 1. odstavkom 344. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami – v nadaljevanju ZPP) vročena tožeči stranki, ki odgovora na pritožbo ni podala.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o temelju tožbenega zahtevka gradilo na ugotovitvi, da je podana objektivna odgovornost tožene stranke. Stanovanje, v katerem je prišlo do požara, po oceni sodišča prve stopnje predstavlja nevarno stvar v smislu določbe 149. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Ob tem je sodišče prve stopnje še zaključilo, da bi se toženec lahko razbremenil svoje odgovornosti le, če bi zatrjeval in tudi dokazal katerega izmed ekskulpacijskih razlogov, določenih v členu 153 OZ, česar pa ni storil. Zgornje ugotovitve pa toženec v pritožbi utemeljeno graja. Prvostopenjsko sodišče namreč ni v dovolj veliki meri upoštevalo, da sta v 131. členu OZ, ki na splošno ureja odškodninsko odgovornost, dve obliki odgovornosti: v 1. odstavku je predvidena krivdna ali subjektivna odgovornost, v 2. odstavku pa objektivna odgovornost po načelu vzročnosti. Primarna je krivdna odgovornost, pri kateri mora povzročitelj škode povrniti škodo oškodovancu, razen če dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Pri subjektivni odgovornosti mora oškodovanec dokazati poleg obstoja pravno priznane škode, še nedopustno ravnanje tožene stranke in dejstvo, da je škoda posledica poškodovalčevega ravnanja. Ker je zakonodajalec v korist oškodovanca obrnil dokazno breme, mora oškodovalec dokazati, da je škoda nastala brez njegove krivde. Drugače je pri objektivni odgovornosti, ker povzročitelj odgovarja za škodo od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti in mora oškodovanec dokazati le-to, da je utrpel pravno priznano škodo in da gre za nevarno stvar ali dejavnost. Ker je odgovornost za škodo podana ne glede na krivdo, le zaradi okoliščin na oškodovalčevi strani, imenujemo to odgovornost tudi kavzalna odgovornost. Toda objektivna odgovornost ni bila uzakonjena zaradi običajnih nevarnosti, ki smo jim izpostavljeni na vsakem koraku, temveč zaradi stvari in dejavnosti, ki so tako nevarne, da jih kljub zadostni skrbnosti ni mogoče nadzorovati in nevarnosti ni mogoče odkloniti ter praviloma in pogosto povzroča poškodbe, ne pa za vse nevarnosti, ki se jim izpostavlja človek v vsakdanjem življenju ali pri delu. Pojma nevarna stvar in nevarna dejavnost sta pravna standarda in pri njuni uporabi mora sodišče natančno analizirati dejansko stanje v konkretnem primeru ter vrednostno oceniti posamezna dejstva v sistemu civilnopravne odgovornosti.

Tožena stranka v pritožbi pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo in presojalo odgovornost toženca po pravilih o objektivni odgovornosti. Pritožbeno sodišče sicer ne dvomi v ugotovitev sodišča prve stopnje, da je do požara prišlo najprej v stanovanju toženca, potem pa se je ta razširil še na sosednje objekte oziroma hiše, med drugim tudi na hišo v lasti J. P., kateremu je tožeča stranka izplačala zavarovalnino v vtoževani višini. Vendar pa stanovanja in stanovanjski prostori ne morejo predstavljati nevarne stvari sami po sebi, kot to zmotno zaključuje sodišče prve stopnje. Neprerekano je dejstvo, da se je požar razvil v stanovanju toženca in je njegovo stanovanje res postalo vir nevarnosti, vendar ne zaradi lastnosti stanovanja kot takšnega, temveč bodisi zaradi višje sile bodisi protipravnega ravnanja (opustitve potrebne kontrole porabnikov električne energije v tem primeru), kar tožeča stranka tožencu prav tako očita. To pa je lahko podlaga le za krivdno odgovornost toženca. Nastanek požara (potrditvah na električnem kolutnem podaljšku za novoletne lučke) je lahko posledica nekega ravnanja ali opustitve, zato ni mogoče govoriti o tem, da je stanovanje samo po sebi nevarna stvar in pridejo v poštev le določila o subjektivni odgovornosti. Judikat, na katerega se sodišče prve stopnje sklicuje, pa v nobenem primeru ni primeren za odločanje v tej zadevi. Avtoceste, po katerih se odvija promet s hitrostjo do 130 km/h, in stanovanje z vidika namembnosti nista v ničemer primerljiva in je vsako nadaljnje pojasnjevanje o tej primerljivosti odveč.

Krivdne odgovornosti pa sodišče prve stopnje ni zavrnilo, kot to zmotno meni pritožba, pač pa se o njej sploh ni izjasnilo, ker je odločitev temeljilo zgolj na objektivni odgovornosti. Pomanjkanje sleherne obrazložitve glede krivdne odgovornosti pa onemogoča nadaljnji preizkus izpodbijane odločitve glede tako zatrjevanega temelja tožbenega zahtevka in gre za kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. V kolikor bi pritožbeno sodišče na osnovi zbranega procesnega gradiva samo prvič ugotavljalo manjkajoča dejstva o subjektivni odgovornosti, bi bila pravdnim strankam v tem delu odvzeta možnost pritožbe in gre tako za kršitev postopka takšne narave, ki je ne more samo odpraviti (1. odstavek 354. člena ZPP v povezavi s 25. členom Ustave RS). Takšna ugotovitev je skladno s citirano določbo 1. odstavka 354. člena ZPP narekovala razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ponovljenem postopku se bo moralo sodišče prve stopnje opredeliti do zatrjevane krivdne odgovornosti toženca. V kolikor bo ocenilo, da to lahko stori na osnovi zbranega procesnega gradiva, bo moralo le izdelati novo sodbo in ponovno odločiti o zahtevku. V tem primeru gre za vrnitev zadeve v fazo postopka po koncu glavne obravnave, katere tako ne bi bilo potrebno opraviti. V kolikor pa bo ocenilo, da je v zvezi s krivdno odgovornostjo potrebno izvajati določene od predlaganih dokazov, pa je potrebno zaključeno glavno obravnavo znova odpreti. V ponovljenem postopku naj tako sodišče prve stopnje po celoviti in skrbni presoji vseh izvedenih dokazov ponovno odloči o zahtevku tožeče stranke.