Jedro

Ker je pritožnica s tožbo zahtevala odpravo sklepov prvostopenjskega davčnega organa, ki so med postopkom pred sodiščem prve stopnje že prenehali veljati, po presoji Vrhovnega sodišča že med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni več izkazovala pravnega interesa za odločitev, ker si tudi z morebitnim uspehom v tem upravnem sporu ne bi izboljšala svojega položaja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano II. točko izreka sodbe in sklepa je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 31. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot nepopolno zavrglo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju pritožnice) v delu, ki se nanaša na odpravo začasnih sklepov za zavarovanje izpolnitve in plačila davčne obveznosti Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Velenje, št. DT 0610-15/2010,45-1603-03, DT 0610-15/2010,46-1603-03, DT 0610-15/2010,47-1603-03 in DT 0610-15/2010,48-1603-03, vsi z dne 30. 7. 2010, v zvezi z odločbami Ministrstva za finance, št. DT-499-29-452/2010, DT-499-29-453/2010, DT-499-29-454/2010 in DT-499-29-455/2010, vse z dne 31. 12. 2010. Z izpodbijano III. točko izreka sodbe in sklepa je prvostopenjsko sodišče odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da je pritožnica vložila tožbo zoper pet posamičnih sklepov Davčnega urada Velenje in ker niso izpolnjeni pogoji za kumulacijo zahtevkov, pritožnica pa kljub pozivu sodišča tožbe ni popravila tako, da bi bila sposobna za obravnavanje, je prvostopenjsko sodišče vsebinsko odločalo le o tožbi zoper prvo navedeni dokončni upravni akt, tožbo zoper preostale štiri dokončne upravne akte pa je zavrglo.

3. Zoper sklep (II. in III. točko izreka sodbe in sklepa) sodišča prve stopnje vlaga pritožnica pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe in sklepa razveljavi ter odloči o vseh njenih zahtevkih skupaj, kot so navedeni v tožbi in dopolnitvi tožbe, stroške postopka pa naloži v plačilo toženi stranki.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po določbi 2. člena ZUS-1 v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožeče stranke. Vsakdo, ki v upravnem sporu uveljavlja varstvo svojih pravic oziroma pravnih koristi, pa mora ves čas postopka izkazovati pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo. To pomeni, da mora stranka ves čas postopka izkazovati, da bi ugoditev njeni tožbi pomenila zanjo določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogla doseči. Pravovarstveni interes namreč pomeni možnost, da si stranka s tožbo v upravnem sporu izboljša svoj pravni položaj.

7. Pritožnica je na dan vložitve tožbe 31. 1. 2011 sicer še izkazovala pravni interes za upravni spor, vendar pa je med postopkom njen pravni interes prenehal. Po pregledu spisa Vrhovno sodišče namreč ugotavlja, da so bili uvodoma navedeni izpodbijani začasni sklepi za zavarovanje, glede katerih je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo, med postopkom pred sodiščem prve stopnje že razveljavljeni in nadomeščeni s sklepi o davčni izvršbi, ki jih je prvostopenjski davčni organ izdal na podlagi naknadno izdane izvršljive davčne odločbe, ker pritožnica davčne obveznosti v predpisanem roku ni poravnala. Začasni sklep za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti, št. DT 0610-15/2010,45-1603-03 z dne 30. 7. 2010, je bil nadomeščen s sklepom o davčni izvršbi dolga na premičnine, št. DT 42914-807/2011,2-16022-02 z dne 23. 2. 2011, začasni sklepi za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti, št. DT 0610-15/2010,46-1603-03, DT 0610-15/2010,47-1603-03 in DT 0610-15/2010,48-1603-03, vsi z dne 30. 7. 2010, pa so bili nadomeščeni s sklepoma o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva, št. DT 42912-2298/2011-1 (16022-03) z dne 13. 1. 2011 in DT 42911-02254/2011-1 16022-06 z dne 17. 2. 2011. Ker je pritožnica s tožbo zahtevala odpravo sklepov prvostopenjskega davčnega organa, ki so med postopkom pred sodiščem prve stopnje že prenehali veljati (postopek pred sodiščem prve stopnje se je zaključil z izdajo sodbe dne 3. 4. 2012), po presoji Vrhovnega sodišča že med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni več izkazovala pravnega interesa za odločitev in s tem pravovarstvene potrebe, ker si tudi z morebitnim uspehom v tem upravnem sporu ne bi izboljšala svojega položaja.

8. Pravni interes stranke je procesna predpostavka za vodenje upravnega spora, na katero pazi sodišče po uradni dolžnosti ves čas postopka (drugi odstavek 36. člena ZUS-1), kar pomeni, da mora biti tožba, če pravni interes med postopkom preneha, zavržena ne glede na fazo postopka. Kršitev prvega odstavka 36. člena ZUS-1 pomeni absolutno bistveno kršitev pravil postopka v upravnem sporu (tretji odstavek 75. člena v zvezi s prvim odstavkom 78. člena ZUS-1). Ker pa je prvostopenjsko sodišče tožbo že zavrglo, pa čeprav iz drugih razlogov, kot so navedeni v tem sklepu, je izpodbijana odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna. Ker je treba tožbo zavreči že zaradi pomanjkanja pravnega interesa, se Vrhovno sodišče ne opredeljuje do pritožbenih navedb glede kršitev 31., 35. in 42. člena ZUS-1. 9. Ker je prvostopenjsko sodišče tožbo zavrglo (v neizpodbijanem delu sodbe in sklepa pa je tožbo zavrnilo), je pravilna tudi odločitev sodišča glede stroškov postopka (izpodbijana III. točka izreka sklepa in sodbe), saj v primeru, če sodišče v upravnem sporu tožbo zavrne ali zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

10. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča. 11. Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku in v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).