Jedro

ZPŠOIRSP pavšalne odškodnine ne določa kar abstraktno, na počez, ampak gre za znesek, ki je namenjen kritju tipične škode, ki je nastala izbrisanim osebam zaradi izbrisa. Če oškodovanec meni, da je utrpel večjo škodo, pa lahko to uveljavi v sodnem postopku. V takem primeru se za odločanje o denarni odškodnini uporabljajo določbe zakona, ki ureja obligacijska razmerja (11. člen ZPŠOIRSP), kar pomeni, da mora tožnik skladno z določilom 131. člena OZ dokazati vrsto in obseg škode ter vzročno zvezo med njo in izbrisom.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo (I.) zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine v višini 16.200 EUR in (II.) naložilo tožniku, da toženi stranki povrne pravdne stroške v višini 1.323 EUR.

2. Tožnik se zoper sodbo pritožuje iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov, predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Opozarja, da predlagal postavitev izvedenca medicinske stroke zaradi ugotavljanja duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, strahu in duševnih bolečin zaradi okrnitve osebnostnih pravic. Izvedenec psihiatrične stroke bi moral podati mnenje o osebnosti tožnika, in sicer o tem, kako je razumsko in čustveno dojel in zaznal dejstvo izbrisa in na kakšen način se je na to odzval, o strahu, ki ga je pretrpel, in o duševnih bolečinah, ki so mu nastale zaradi posega v njegove osebnostne pravice. Do duševnih bolečin, ki so mu zaradi izbrisa nastale, se sodišče ni opredelilo, zato se sodbe v tem delu ne da preizkusiti. Sodišče bi moralo ugotavljati obstoj duševnih bolečin v času trajanja tožnikovega izbrisa z izvedencem medicinske stroke, saj je to strokovno vprašanje, na katerega ne more odgovoriti samo. Prav tako sodišče ni vpogledalo v njegov zdravstveni karton in se ni vsebinsko opredelilo do posameznih postavk zahtevane nepremoženjske škode. Opozarja, da se je izbris nedvomno zgodil in je trajal daljše časovno obdobje, skupaj 108 mesecev.

Pritožba v zvezi z zatrjevano premoženjsko škodo izpostavlja, da je tožnik predlagal postavitev izvedenca finančne stroke, vendar sodišče dokaznemu predlogu ni sledilo niti ni navedlo razlogov za njegovo zavrnitev. Priznava, da je v času izbrisa lahko delal in je bil zaposlen v tovarni R. v Ljubljani, vendar pa ni mogel zamenjati delodajalca, ki je takrat zelo slabo posloval. Višino premoženjske škode bi sodišče moralo določiti po prostem preudarku, kot to določa 216. člen Zakona o pravdnem postopku1 (v nadaljevanju: ZPP). Sodišče v izpodbijani sodbi ni upoštevalo, da je tožnik že po samem zakonu2 upravičen do odškodnine v višini 50 EUR mesečno za vsak mesec trajanja izbrisa, kar izhaja iz odločbe Upravne enote Ljubljana, št. 000/2014, s katero mu je bilo priznano 5.400 EUR odškodnine. Tožnik v pravdi uveljavlja odškodnino, ki presega že priznanih in izplačanih 5.400 EUR, in znaša 16.200 EUR. Predmet pravde torej ni vprašanje, ali je tožnik sploh upravičen do odškodnine zaradi izbrisa, ki mu je bila priznana s citirano upravno odločbo.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik zahteva plačilo odškodnine po ZPŠOIRSP, ker meni, da pavšalno po 7. členu ZPŠOIRSP odmerjena odškodnina v upravnem postopku v višini 5.400 EUR ne pokrije celotne nastale škode. Sodišče prve stopnje je njegov tožbeni zahtevek zavrnilo, saj je ocenilo, da glede nepremoženjske škode tožnik ni izkazal takšne intenzivnosti duševnih bolečin, da bi terjale višjo odškodnino, kot mu je bila priznana v upravnem postopku, in da ta pavšalno priznana odškodnina zadošča tudi za pokritje ugotovljene materialne škode (1.000 EUR). Na tem je mestu je treba opozoriti, da ZPŠOIRSP pavšalne odškodnine ne določa kar abstraktno, na počez, ampak gre za znesek, ki je namenjen kritju tipične škode, ki je nastala izbrisanim osebam zaradi izbrisa. Če oškodovanec meni, da je utrpel večjo škodo, pa lahko to uveljavi v sodnem postopku. V takem primeru se za odločanje o denarni odškodnini uporabljajo določbe zakona, ki ureja obligacijska razmerja (11. člen ZPŠOIRSP), kar pomeni, da mora tožnik skladno z določilom 131. člena OZ dokazati vrsto in obseg škode ter vzročno zvezo med njo in izbrisom.

6. Za nepremoženjsko škodo, ki jo opredeljuje kot telesne bolečine, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, duševne bolečine zaradi kršitve osebnostnih pravic in strah, zahteva tožnik skupno 14.245,89 EUR. V sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da razmejevanje in ločeno obravnavanje posameznih oblik nepremoženjske škode, nastale zaradi izbrisa, ni ustrezno zaradi njihove podobnosti, medsebojne prepletenosti in pogojenosti negativnih posledic3. Sodišče prve stopnje se zato pravilno ni izrecno opredeljevalo do posameznih oblik nepremoženjske škode, ampak je vse posledice, nastale zaradi izbrisa, obravnavalo enotno. Ob tem se je podrobno opredelilo do vseh (pretežno pavšalnih) trditev tožnika in pojasnilo, zakaj jim glede na konkretne okoliščine ne more slediti.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče dejansko stanje nepravilno ugotovilo, ker ni postavilo izvedenca medicinske stroke. Da bi bil primeren izvedenec psihiater, ki naj bi ugotavljal razumsko in čustveno stanje tožnika po izbrisu, tožnik prvič navaja šele v pritožbi. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo tožnika opozorila, da postavitev izvedenca (finančne in medicinske stroke) ne more nadomestiti manjkajočih tožbenih trditev – izvedenec tako ne more sam iskati nekih potencialnih zdravstvenih težav, ki bi lahko bile posledica izbrisa, lahko pa preveri, če so zdravstvene težave, ki jih zatrjuje oškodovanec, povezane s tem. Ker tožnik ni podal konkretnih dejanskih trditev o zdravstvenih težavah4, ki bi jih bilo nato treba preveriti tudi z izvedencem, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo ta dokazni predlog in v tem ni nikakršnega odstopa od enotne sodne prakse. Pravica do izvedbe dokazov namreč ni absolutna, temveč je treba njihovo upravičenost presojati v vsakem primeru posebej. Podobno je glede izvedenca finančne stroke – tudi tu tožnik ni podal takšnih navedb, ki bi terjale, da se preizkusijo z izvedencem finančne stroke, zato sodišče prve stopnje dokaza pravilno ni izvedlo.

8. Nikakor ne drži pritožbena trditev, da sodišče ni izvedlo dokaza z vpogledom v tožnikov zdravstveni karton, saj je kopijo tožnik vložil v spis (priloga A 33), da pa je sodišče ta dokaz izvedlo, pa je razvidno iz 32. in 51. točke obrazložitve. V 51. točki sodišče tudi natančno povzame posamezne zapise iz zdravstvenega kartona. Ob tem v pritožbi zatrjevano dejstvo, da je sodišče v drugem postopku sledilo predlogu stranke po postavitvi izvedenke psihiatrične stroke, na izvedbo takega dokaza v obravnavani zadevi ne more imeti vpliva in je sklicevanje pritožnika nanj neprimerno.

9. Kot izhaja iz ugotovitev izpodbijane sodbe, je bil tožnik izbrisan iz registra stalnega prebivalstva od 26. 2. 1992 do 27. 2. 2001, torej 108 mesecev. Ves čas izbrisa je dejansko živel v RS, na istem naslovu, in ni bil eksistenčno ogrožen. Ves čas je bil zaposlen v RS, imel je urejeno družinsko življenje, v času izbrisa sta se mu rodila 2 otroka, družina mu ni razpadla, ni bil izgnan in tudi ne v realni nevarnosti za to. Ker je bil ves čas izbrisa zaposlen, je bil tudi zdravstveno zavarovan. Imel je dostop do zdravnika in zdravstvene obravnave. Tožnik ni imel zdravstvenih težav, ki bi presegale splošne zdravstvene težave posameznikov primerljive starosti, in vzročna zveza morebitnih takšnih težav z izbrisom ni dokazana.

10. Tožnik v zvezi s trditvami, da ni mogel zamenjati službe in da je delodajalec R. slabo posloval, ni podal nobenih konkretnejših navedb (kje bi se zaposlil, kako se je odražalo slabo poslovanje,...). Res je navedel, kakšne stroške je imel s pridobivanjem dokumentov in s tem povezanimi potmi, a se je sodišče prve stopnje do vsega tega natančno opredelilo in pojasnilo (44. točka obrazložitve), da ne dvomi, da je imel tožnik s pridobivanjem osebnih dokumentov in dovoljenj za bivanje in delo tekom let določene stroške, vendar gre pri tem za tipično škodo, ki je že vključena v odškodnino, izplačano v upravnem postopku. S takšno presojo soglaša tudi pritožbeno sodišče. 11. Glede odmere odškodnine po prostem preudarku je tožniku odgovorilo že sodišče prve stopnje. Pravilno je pojasnilo, da bi 216. člen ZPP lahko prišel v poštev šele, če bi se ugotovilo, da je stranka upravičena do odškodnine. V tej zadevi pa je ostala trditvena podlaga tožnika preveč pavšalna, da bi sodišče lahko sklepalo na upravičenost do odškodnine iz naslova premoženjske škode, razen tiste, ki se nanaša na pridobivanje dokumentov.

12. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bil množičen izbris ljudi iz registra stalnega prebivalstva, ki je bil izveden s strani organov Republike Slovenije in ki je prizadel tudi tožnika, protipravno in nemoralno ravnanje. Posledica izbrisa je vsekakor škoda, ki so jo utrpeli posamezni izbrisani, katere vrsta in obseg pa je odvisna od okoliščin vsakega primera in oškodovanca posebej. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da težave in nevšečnosti, kot jih je zatrjeval tožnik in kot jih je na tej podlagi ugotovilo sodišče prve stopnje, ne dovoljujejo, da bi se tožniku, poleg odškodnine priznane v upravnem postopku, priznala še dodatna odškodnina. V zvezi s primeri, ko so bile v praksi dosojene višje odškodnine, je sodišče prve stopnje tožniku pojasnilo, da so bile zatrjevane in dokazane konkretne in bistveno težje individualne okoliščine, kot v obravnavanem primeru.

13. Tožnik v pritožbi trdi, da se izpodbijana sodba spušča na področje »upravne stvari«, o čemer je že bilo pravnomočno odločeno v upravnem postopku. Sodišče prve stopnje se v odločanje pred upravnim organom ni spuščalo. Le ugotovilo je, da je bilo v upravnem postopku tožniku za 108 mesecev izbrisa izplačano 5.400,00 EUR odškodnine. Poleg tega je upravni postopek omenilo še v delu, ko je presodilo, da razen premoženjske škode 1.000 EUR tožnik druge škode ni izkazal in da je ta škoda pokrita v okviru enotne odškodnine, izplačane v upravnem postopku. Temu pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Šteti je, da je tožnik v obdobju do pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje trpel običajne nevšečnosti, povezane z izbrisom, torej nevšečnosti, ki jih je imel zakonodajalec pred očmi pri določitvi pavšalnega zneska (50 EUR za mesec dni izbrisa – kar vključuje vse oblike nevšečnosti). Drugih posebnih okoliščin, ki bi utemeljevale (tudi ob upoštevanju ugotovljene premoženjske škode 1.000 EUR) prisojo višje odškodnine, tožnik ni konkretno zatrjeval, še manj izkazal. 14. Razlogi sodbe so jasni, med njimi ni nasprotij, pri čemer se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh pravno odločilnih dejstev. Zato očitek o zagrešenih kršitvah iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

15. Pritožba ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), jo je zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Pravdni stranki sami krijeta stroške pritožbenega postopka, tožnik zaradi pritožbenega neuspeha, tožena stranka pa zato, ker njen odgovor na pritožbo vsebinsko ni prispeval k odločitvi (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. in 155. členom ZPP).

1 Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami. 2 Zakon o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva, Uradni list RS, št. 99/2013, s spremembami (ZPŠOIRSP). 3 VSRS II Ips 221/2017. 4 V vlogi z dne 4. 11. 2019 sicer trdi, da je v dolgem časovnem obdobju trpel telesne bolečine v obliki psihičnih težav, depresije, težkega življenja, stresa, nespečnosti, razdražljivosti, a teh navedb ni pojasnil (npr. kakšne psihične težave je imel, kdaj je bil depresiven, kako se je to odražalo, kaj misli, ko govori o težkem življenju, kako se je odražala nespečnost, razdražljivost...). Te navedbe ponavlja tožnik v pritožbi, a jih zaradi pavšalnosti ni mogoče preveriti.