Jedro

V konkretnem primeru je nesporno, da je posojilo najela prvotožena stranka kot gospodarski subjekt in ne lastnika tega subjekta A. in I. N. osebno, kot fizični osebi. Imenovana tako s posojilno pogodbo nista prevzela nobene obveznosti, kot pravilno meni pritožba. Ker nista prevzela obveznosti, tožnik do njiju osebno na podlagi posojilne pogodbe nima terjatve, to pa pomeni, da bi bilo jamstvo, če bi bilo dano za obveznosti A. in I. N., glede na neobstoj njunih zasebnih obveznosti brezpredmetno in ne bi doseglo svojega namena. Po prepričanju drugostopnega sodišča je prav zato prepričljiv dejanski zaključek prvostopnega sodišča, da se je drugotožena stranka s poroštveno izjavo zavezala izpolniti terjatev prvotožene stranke, pritožba pa takšnih dejanskih ugotovitev ni uspela omajati. Nesporni ugotovitvi, da je posojilodajalec zahteval poroštvo druge tožene stranke za svojo terjatev iz posojilne pogodbe, sklenjene s prvotoženo stranko in da je lahko le na ta način pričakoval poplačilo terjatve, če posojilojemalec svoje obveznosti do njega ne bi izpolnil, drugačnih zaključkov od tistih, ki jih je sprejelo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, ne dopuščata. Laični zapis poroštvene izjave, ki namesto posojilojemalca, ki je gospodarska družba, navaja lastnika te gospodarske družbe namreč treba upoštevati v povezavi z drugimi dokazi, njegovo vsebino pa interpretirati v kontekstu vseh okoliščin primera, kar je sodišče prve stopnje pravilno storilo.

Pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (1. odst. 355. čl. ZPP) ni podan.

Izrek

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki zavezalo tožniku solidarno plačati 14.520,00 DEM s pogodbenimi obrestmi, vse v tolarski protivrednosti ter mu povrniti 179,00 SIT pravdnih stroškov, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo.

Druga tožena stranka se zoper sodbo v delu, s katerim je zavezana tožniku skupaj s prvo toženo stranko plačati glavnico, obresti in pravdne stroške pravočasno pritožuje. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odst. 353. čl. ZPP. Dejansko stanje je po njenem mnenju zmotno ugotovljeno zato, ker je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je drugotožena stranka prevzela poroštvo za izpolnitev pogodbenih obveznosti prvotožene. Iz poroštvene izjave je namreč jasno razvidno, da je poroštvo prevzela le za pogodbene obveznosti A. N. in I. N.. Ker imenovana s posojilno pogodbo nista prevzela nobene obveznosti, tudi na drugo toženo stranko ni prešla nobena obveza. Razloga poroštvene izjave, kot jo je v konkretnem primeru podala druga tožena stranka, je preširoka in nesprejemljiva. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka zoper drugotoženo stranko, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik je v odgovoru na pritožbo predlagal zavrnitev le-te. Navaja, da je bilo poroštvo druge tožene stranke pogoj za sklenitev posojilne pogodbe s prvotoženo, sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno ugotovilo in pravilno razsodilo.

Pritožba je neutemeljena.

Poroštvena pogodba je pogodba, s katero se tretja oseba, porok, obveže upniku izpolniti dolžnikovo obveznost, če je ne bi izpolnil dolžnik sam (997. čl. ZOR). Po svoji pravni naravi je poroštvena pogodba akcesorna; akcesornost poroštva predpostavlja obstoj obveze dolžnika. Poroštvo torej zagotavlja plačila terjatve.

V konkretnem primeru je nesporno, da je posojilo najela prvotožena stranka kot gospodarski subjekt in ne lastnika tega subjekta A. in I. N. osebno, kot fizični osebi. Imenovana tako s posojilno pogodo nista prevzela nobene obeznosti, kot pravilno meni pritožba. Ker nista prevzela obveznosti, tožnik do njiju osebno na podlagi posojilne pogodbe nima terjatve, to pa pomeni, da bi bilo jamstvo, če bi bilo dano za obveznosti A. in I. N., glede na neobstoj njunih zasebnih obveznosti brezpredmetno in ne bi doseglo svojega namena. Po prepričanju drugostopnega sodišča je prav zato prepričljiv dejanski zaključek prvostopnega sodišča, da se je drugotožena stranka s poroštveno izjavo zavezala izpolniti terjatev prvotožene stranke, pritožba pa takšnih dejanskih ugotovitev ni uspela omajati. Nesporni ugotovitvi, da je posojilodajalec zahteval poroštvo druge tožene stranke za svojo terjatev iz posojilne pogobe, sklenjene s prvotoženo stranko in da je lahko le na ta način pričakoval poplačilo terjatve, če posojilojemalec svoje obveznosti do njega ne bi izpolnil, drugačnih zaključkov od tistih, ki jih je sprejelo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, ne dopuščata. Laični zapis poroštvene izjave, ki namesto posojilojemalca, ki je gospodarska družba, navaja lastnika te gospodarske družbe namreč treba upoštevati v povezavi z drugimi dokazi, njegovo vsebino pa interpretirati v kontekstu vseh okoliščin primera, kar je sodišče prve stopnje pravilno storilo.

Pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (1. odst. 355. čl. ZPP) ni podan.

Ker je na ugotovljena dejstva sodišča prve stopnje materialno pravo uporabilo pravilno uporabilo (356. čl. ZPP), sodba v izpodbijanem delu pa ni obremenjena z nobeno od bistvenih kršitev procesnih pravil iz 2. odst. 354. čl. ZPP, na katere je pritožbeno sodišče pazilo po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in odločilo, kot je navedeno v izreku (368. čl. ZPP).