Jedro

ZPP ne pozna vezane dokazne ocene (kjer pravo ne predpiše le izbire dokaznih sredstev, načina izvajanja dokazov, temveč tudi njihovo dokazno vrednost), temveč določa, da o tem, katera dejstva štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). Gre za načelo proste dokazne ocene.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki znesek 13.000,00 EUR s 4% letno obrestno mero od 19.6.2014 do 1.9.2014 in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.9.2014 dalje do plačila. Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 2.256,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper to sodbo se je pritožila toženka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP1). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je bil toženkin oče tisti, ki je v družbi A. d.o.o. vodil vse posle. On je bil tudi tisti, ki je našel banko, ki je bila pripravljena izdati bančno garancijo, pri čemer je le-to pogojevala s poroštvom in depozitom fizične osebe, saj družba ni imela dovolj denarnih sredstev, da bi takšno zavarovanje lahko dala. Toženka ni vedela, kako bo družba zagotovila preostanek denarnih sredstev in kdo bo družbi posodil denar, saj je delala zgolj po navodilih očeta, ki ji je odrejal, kaj mora narediti ter ji pri tem govoril, naj ne skrbi. Toženka vse do srečanja s tožnikom v baru njenega očeta ni vedela, da je prav on posodil ta denar. Toženka ni bila stranka posojilne pogodbe, posledično pa ni bilo soglasja volj za sklenitev posojilne pogodbe med pravdnima strankama. Izpovedba priče N. C. je bila nekonkretizirana, pavšalna, neprepričljiva, poleg tega gre za prijatelja tožnika, zato je povsem mogoče, da se je priča izpovedbo naučila. Sodišče je verodostojnosti izpovedbe te priče dalo preveliko težo. Zmotno pa ni verjelo toženki in priči S. A., ki je celo sam priznal dolg do tožnika. Sodišče je zmotno zaključilo, da ni verjetno, da toženka in njen oče odnosov sploh ne bi imela. Zaključek sodišča o tem, da bi oče s tem, ko je prevzel dolg nase, razbremenil toženko, sam pa zaradi prezadolženosti dolga ne bi mogel poplačati, je neutemeljen in brez dejanske in dokazne podlage, saj je priča o svojem finančnem stanju govorila v pretekliku. Poleg tega je priča navedla, da je del dolga že vrnila (to je znesek 5.000,00 EUR), pri tem pa celo navedla imena prič, ki so bile pri tem prisotne, čemur pa sodišče ni sledilo. Napačno je zavrnilo dodatni dokazni predlog za zaslišanje prič V. V. in V. J. Da sta bili navedeni priči prisotni ob delnem vračilu posojila, je toženka izvedela šele po zaslišanju priče S. A. Toženka tako ni bila prekludirana z navedenim dokazom. Ne toženka ne polbrat te informacije nista vedela in nista mogla vedeti, saj oče tega prej ni povedal, toženka pa z očetom vse od leta 2016 ravno zaradi predmetnega spora ne komunicira več. Tudi polbrat pa glede na to, da ni sin S. A., tudi ni z njim v takšnih odnosih, da bi za kaj takega lahko vedel ali izvedel. V zvezi z delnim vračilom posojila pa sodišče tudi sicer ni verjelo priči, da je del dolga odplačala, ker da pri svoji izpovedbi ni bila konsistentna. Navedeno ne drži in je v nasprotju z zapisnikom o izpovedbi priče. Priča je kar trikrat tekom zaslišanja na naroku 16.5.2019 izpovedala, da je tožniku večkrat delno vrnila dolg, in sicer, da je tožniku prvič izročila „dva jurja“, potem pa še dvakrat po „jurja in pol“. Gre za kršitev določb postopka po 15. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Tudi očitek sodišča, da je priča prihajala sama s seboj v nasprotje, ko je po eni strani zatrjevala, da je slišala, da je toženka poravnala račune in da ji je zmanjkalo denarja za poravnavo predmetnega dolga, po drugi strani pa je zatrjevala, da se je tožniku sama zavezala vrniti dolg, v ničemer ne omaje njene verodostojnosti in dejstva, da je dolg štela za svojega ter da ga je delno že vrnila. Sodišče je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki 2. odst. 339. člena ZPP in posledično zmotno ugotovilo dejansko stanje tudi s tem, ko je v nasprotju z listinskimi dokazi oziroma celo brez njih zaključilo, da je toženka številko računa posredovala tožniku tudi preko SMS sporočila. Slednjega tožnik ni podkrepil z nobenimi listinskimi dokazi, pa vendar mu je sodišče verjelo. Enako velja za 4% pogodbene obresti, ki jih sodišče šteje za dogovorjene med pravdnima strankama, čeprav za to ne navede prav nobenega dokaza, temveč svojo odločitev utemelji zgolj s tem, da se obresti običajno dogovorijo ob posojilu in da višina dogovorjene obrestne mere 4% glede na splošno znane informacije o finančnih trgih ni neobičajna. Pri tem prezre izpovedbo priče S. A., ki je življenjsko logično izpovedala, da sta s tožnikom prijatelja in da nista dogovorila nobenih pogodbenih obresti. Napačna je ugotovitev sodišča, da se je toženka obrnila na tožnika po pravno pomoč (da bi čim prej prišla do sredstev depozita), ki bi ji jo lahko nudil pooblaščenec tožnika. Toženka je v očetovem lokalu na B. prvič srečala tožnika, le-ta pa jo je nato seznanil s svojim odvetnikom, do katerega sta nato skupaj odšla. Ne držijo ugotovitve sodišča, da je toženka tožnika že prej poznala in da se je sama nanj obrnila zato, da bi se dogovorila o vračilu posojila, temveč je toženko v lokal poklical njen oče S. A. zato, da bi jo povezal z odvetnikom, ki bi ji pomagal pri sestavi dopisov za ministrstvo v zvezi z vračilom bančne garancije. Ne držijo tudi ugotovitve sodišča, da je imela toženka interes, da družba pridobi bančno garancijo, zaradi česar da je pritiskala na tožnika in ga večkrat klicala, da ji nakaže denar na njen račun v C. Tožnik navedenega ni z ničemer dokazal. Oče je tisti, ki je dejansko ta interes imel, družba pa tista, ki je bančno garancijo potrebovala, zaradi česar je bilo treba zagotoviti ustrezno zavarovanje (bančni depozit). Toženka tudi ni bila neupravičeno obogatena na račun tožnika, saj je bilo posojilo dano in namenjeno za potrebe pridobitve bančne garancije za družbo A. d.o.o. in je bila to pravzaprav obveznost družbe do tožnika. Toženka denarja ni porabila zase niti ni bila z njim neupravičeno obogatena, saj je morala kot odgovorna oseba s tem denarjem poravnati zapadle in neporavnane obveznosti družbe do zaposlenih. Toženka niti ni mogla vrniti dolga tožniku, saj tega denarja ni imela, ker je bil depozit vezan na bančno garancijo, ta pa ni bila vrnjena, dokler niso bile poravnane obveznosti iz naslova plač.

3. Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje o tem, da je bila toženka tista, ki je s tožnikom sklenila posojilno pogodbo. Dokazna ocena sodišča v točkah 11 do 16 obrazložitve sodbe je jasna, prepričljiva in skladna z metodološkimi napotki v 8. členu ZPP, zato se nanjo pritožbeno sodišče v celoti sklicuje. Glede na pritožbene navedbe pa še dodaja, da je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo izpovedbi tožnika in priče N. C., ki je bil prisoten v času sklepanja posojilne pogodbe v M. v Š. Ne glede na to, da sta se s tožnikom poznala (poznala pa sta se tudi s toženkinim očetom), ni sprejemljiv zaključek, kot ga naredi pritožnica, da tej priči ni mogoče slediti. Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožbeno navedbo, da je bila izpovedba priče N. C. nekonkretizirana in pavšalna in da je ta priča imela večji interes, da njegov prijatelj uspe v pravdi. Sodišče prve stopnje je pravilno njeno izpovedbo ocenilo za prepričljivo ter navedlo, da ta priča za uspeh tožnika v pravdi nima nobenega interesa. Res si ta priča ni zapomnila vseh podrobnosti dogovora, saj je le-ta ni v ničemer zadeval. Vedela pa je povedati, da je toženkin oče toženko poklical po telefonu, dal tožniku slušalko, da je šlo za nakazilo v A. in to za toženko, ne pa morebiti za njenega očeta. Tudi dejstvo, na katerega se sklicuje pritožnica, da je njen oče sam priznal dolg do tožnika, dokazne ocene sodišča prve stopnje ne omaje, zato tudi ne more biti uspešno sklicevanje na dejstvo, da je oče o svojem slabem finančnem stanju oziroma prezadolženosti govoril le v pretekliku. Neprepričljive so tudi pritožbene navedbe o toženkini vlogi v družbi A. d.o.o. in da je delala le po navodilih očeta. Pomembno je namreč, da je bila toženka tista, ki se je dogovorila za posojilo, denar je bil nakazan na njen osebni račun pri banki. Toženka je bila kot direktorica družbe A. d.o.o. tista, ki je osebno podpisala zastavno pogodbo pri Z. in s tem zastavila depozit na njenem računu za obveznosti družbe A. d.o.o. Toženka je torej sama razpolagala z denarjem, ki ji ga je njen račun nakazal tožnik.

6. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo tožniku, da so bile med pravdnima strankama dogovorjene štiri odstotne pogodbene obresti na letni ravni. Pritožnica neutemeljeno v pritožbi poudarja, da sta njen oče in tožnik prijatelja in da zato nista dogovorila nobenih obresti. Ker je povsem običajno, da se ob posojilu dogovorijo obresti in rok vračila, po oceni pritožbenega sodišča zgolj poznanstvo med očetom toženke in tožnikom ne utemeljuje drugačnega zaključka, kot ga je naredilo sodišče prve stopnje.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki 2. odst. 339. člena ZPP in posledično zmotno ugotovilo dejansko stanje tudi s tem, ko naj bi v nasprotju z listinskimi dokazi oziroma celo brez njih zaključilo, da je toženka številko računa posredovala tožniku tudi preko SMS sporočila. Sodišče prve stopnje je v zvezi s to okoliščino utemeljeno verjelo izpovedbi tožnika. Enako velja glede tega, da je imela toženka interes, da družba pridobi bančno garancijo, zaradi česar da je pritiskala na tožnika in ga večkrat klicala, da ji nakaže denar na njen račun v C. Ne gre za nobeno kršitev določb postopka, če navedene okoliščine tožnik ni podkrepil še z dodatnim dokazom (listinskim). ZPP ne pozna vezane dokazne ocene (kjer pravo ne predpiše le izbire dokaznih sredstev, načina izvajanja dokazov, temveč tudi njihovo dokazno vrednost), temveč določa, da o tem, katera dejstva štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). Gre za načelo proste dokazne ocene.

8. Prepričljiva je ugotovitev sodišča, da ni verjetno, da bi se toženka obrnila na tožnika za pravno pomoč za vrnitev sredstev depozita, če z njim ne bi bila v pogodbenem odnosu ali ga ne bi poznala. Nobene potrebe namreč ni bilo, da bi se pravdni stranki srečevali na sestanku v lokalu, če toženka s posojilom ne bi imela nič. Vso dokumentacijo v tej zvezi bi tožniku lahko predložil tudi toženkin oče. Nasprotne pritožbene navedbe pritožbenega sodišča ne prepričajo in na omajejo pravilnosti dokazne ocene sodišča prve stopnje.

9. Prepričljiva pa je tudi dokazna ocena sodišča prve stopnje o tem, da toženka posojila niti delno še ni vrnila. Toženka je v zvezi z vrnitvijo posojila v vlogi, ki jo je vložila na naroku 20.3.2019, navedla, da je njen oče tožniku že vrnil 3.000,00 EUR, kar bo potrdil zaslišan kot priča. Sodišče prve stopnje je nato očeta zaslišalo, pri čemer pa v sodbi ni navedlo, kot trdi pritožba, da je bila njegova izpovedba nekonsistentna, temveč, da je bila neprepričljiva, s čimer se strinja tudi pritožbeno sodišče. Pritožba poudarja, da je toženkin oče tožniku vrnil 5.000,00 EUR, pri tem pa zanemarja dejstvo, da je toženka v vlogi navedla, da je bilo vrnjenih zgolj 3.000,00 EUR. Že to neskladje med navedbami in dokazom ne utemeljuje sklepa, ki ga naredi pritožba. Glede povzemanja izpovedbe priče S. A. torej sodišču prve stopnje ni mogoče očitati bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 15. točki 2. odst. 339. člena ZPP.

10. Pravilen je tudi zaključek sodišča, da je priča S. A. prihajala sama s seboj v nasprotje, ko je po eni strani izpovedovala, da je slišala, da je toženka poravnala račune in da ji je zmanjkalo denarja za poravnavo predmetnega dolga, po drugi strani pa je povedala, da se je tožniku sama zavezala vrniti dolg. Neutemeljena je tako pritožbena navedba, da navedeno nasprotje v ničemer ne omaje verodostojnosti izpovedbe te priče. 11. Pravilna pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje, ko je kot prepozen zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje prič V. V. in V. J. Pravilni so tudi razlogi, ki jih je za to navedlo v točki 17 obrazložitve sodbe, predvsem dejstvo, da če je toženka vedela za vračilo denarja, bi se morala pozanimati tudi, ali obstajajo o tem kakšni listinski dokazi ali priče. Če je za dejstvo vračila posojila izvedela od svojega polbrata, bi se pri njem morala pozanimati tudi, od kod ve za to dejstvo. Glede na to ni bistvena pritožbena navedba, da z očetom toženka od leta 2016 ni komunicirala, pri čemer je v zvezi s tem prepričljiva tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni verjetno, da stikov sploh nista imela, čeprav odnosi med njima niso bili dobri.

12. Nerelevantne so pritožbene navedbe o tem, da toženka ni bila neupravičeno obogatena, ker denarja ni porabila zase. Sodišče prve stopnje je namreč tožbenemu zahtevku ugodilo na podlagi posojilne pogodbe (dolžnosti izpolnitve pogodbene obveznosti), ne pa na podlagi instituta neupravičene obogatitve.

13. Ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo toženke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Ker toženka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. člena ZPP in 1. odst. 165. člena ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami