Jedro

S tem, ko je upravni organ pritožbo zoper začasni sklep zavrgel in je to odločitev potrdil pritožbeni upravni organ, pritožbeni organ ni vsebinsko presojal pravilnosti in zakonitosti začasnega sklepa, ampak le procesno odločitev o zavrženju pravnega sredstva, ki zato ni bilo meritorno obravnavano. Da bi pritožnik dosegel to obravnavo, bi moral v upravnem sporu najprej izpodbiti procesne ovire za vsebinsko obravnavo pritožbe zoper začasni sklep, to je doseči odpravo sklepa o zavrženju pritožbe, saj gre za sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1. Šele ko bi bil ta sklep odpravljen in bi drugostopenjski upravni organ o njegovi pritožbi odločil po vsebini, pritožnik pa z odločitvijo ne bi bil zadovoljen (ker bi bila pritožba zavrnjena), bi zoper začasni sklep lahko vložil tožbo v upravnem sporu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom na podlagi 7. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožnikovo tožbo, vloženo zoper začasni sklep Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 0610-97/2018-6 z dne 19. 4. 2018, za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti (v nadaljevanju začasni sklep). Z navedenim sklepom je davčni organ pristojnemu okrajnemu sodišču odredil vpis zaznambe prepovedi razpolaganja z nepremičninama parc. št. 290/23 in 290/123, obe k. o. Ž., ki sta v lasti tožnika.

2. V obrazložitvi sklepa sodišče prve stopnje navaja, da tožba ni dovoljena, ker je tožnik zoper izpodbijani začasni sklep vložil prepozno pritožbo. Ta je bila zavržena s sklepom davčnega organa z dne 30. 5. 2018, zoper njega pa tožnik ni vložil tožbe. Z obravnavano tožbo tega sklepa namreč ne izpodbija in ne zahteva, naj sodišče razsodi o pravočasnosti pritožbe zoper začasni sklep. Pojasnjuje, da je tožniku s pozivom z dne 16. 10. 2018 dalo možnost, da popravi oziroma dopolni svoj tožbeni predlog, česar pa ni storil. 3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) zoper navedeni sklep vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi, podrejeno, naj ga razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zahteva povračilo stroškov postopka.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

**K I. točki izreka**

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Ni sporno, da je pritožnik s tožbo izpodbijal začasni sklep z dne 19. 4. 2018 in predlagal le njegovo odpravo. Tožba sicer vsebuje tudi navedbe o napačni vročitvi začasnega sklepa, zaradi česar pritožba zoper njega naj ne bi bila prepozna in ne bi smela biti zavržena, vendar zgolj zaradi njih ni mogoče šteti, da je tožba vložena (tudi) zoper sklep z dne 30. 5. 2018 o zavrženju pritožbe. Neutemeljeno je namreč pritožbeno stališče, da bi sodišče ne glede na postavljeni tožbeni predlog lahko odločalo tudi o zakonitosti sklepa z dne 30. 5. 2018. 7. Na podlagi izrecne določbe prvega odstavka 40. člena ZUS-1, kar je bilo pritožniku pojasnjeno že v izpodbijanem sklepu, sodišče presoja upravni akt v mejah tožbenega predloga, ni pa vezano na tožbene razloge. Obseg preizkusa izpodbijanega upravnega akta je torej omejen s tožbenim predlogom, v katerem tožnik pove, v katerem delu in na kakšen način naj sodišče v primeru ugotovljene nezakonitosti poseže vanj. Poleg tega tožbeni predlog opredeljujejo tudi tožbene navedbe o tem, kateri vsebinski del izpodbijanega akta je sporen, torej o čem naj sodišče presoja.1 Navedeno pomeni, da tožnik z navedbami o spornih dejanskih in pravnih vprašanjih na eni strani in s formalnim predlogom za odločitev na drugi strani določi obseg sodne kontrole konkretnega upravnega akta. Pri tem se lahko izkažejo nekatere navedbe v tožbi za nebistvene z vidika presoje pravilnosti in zakonitosti upravnega akta, lahko pa so pomembne za presojo izpolnjevanja procesnih predpostavk za tožbo. Take so v pritožnikovem primeru navedbe o napačni vročitvi začasnega sklepa in posledično pravočasni pritožbi, saj kažejo, da o pritožnikovi pritožbi zoper izpodbijani začasni sklep zaradi zamude roka za njeno vložitev sploh ni bilo (vsebinsko) odločeno. Celo če bi bilo, a bi sodišče ugotovilo, da na podlagi prepozne pritožbe, bi moralo tožbo zavreči. Vložitev pritožbe po poteku roka ima namreč enak učinek kot opustitev pritožbe (s potekom roka za pritožbo postane upravni akt dokončen), njena nevložitev pa je procesna ovira za dopustnost upravnega spora (prim. prvi odstavek 6. člena ZUS-1).2 Iz tega izhaja, da se v dvostopenjskem upravnem postopku upravni akt lahko izpodbija v upravnem sporu le, če je pritožba zoper njega zavrnjena.

8. Po navedenem bi prvostopenjsko sodišče z odločanjem o zakonitosti sklepa z dne 30. 5. 2018 presojalo nekaj, kar ni bilo predlagano, saj ne zadošča, kot izpostavlja pritožnik, da bi sodišče tudi v tem primeru še vedno odločalo o protipravni situaciji, v kateri se je znašel zaradi izdanih odločb davčnega organa. Pritožbene trditve o vloženi tožbi zoper sklep z dne 30. 5. 2018 so torej neutemeljene, sklicevanje na stališče Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 98/2009 (glede vezanosti na tožbeni zahtevek v primerih iz drugega odstavka 30. člena ZUS-1) pa neustrezno.

9. Na stališče, da tožba zoper sklep z dne 30. 5. 2018 ni bila vložena, ne more vplivati pritožnikova navedba, da je bila tožba zoper začasni sklep vložena "v zvezi" s sklepom toženke o zavrženju pritožbe z dne 30. 5. 2018 in odločbo drugostopenjskega davčnega organa z dne 4. 9. 2018 o potrditvi tega zavrženja. V pritožbi namreč izrecno izpostavlja, da bi tožbo zoper sklep z dne 30. 5. 2018 lahko vložil le, če bi ta sklep vsebinsko spremenil odločitev prvostopenjskega organa – pa ga ni zaradi zavržene pritožbe.

10. Pritožnik torej izraža prepričanje, da upravnega spora zoper sklep o zavrženju pritožbe sploh ni bilo mogoče sprožiti. To pa negira njegove trditve, da je to storil, ne glede na to, da stališče o nedopustnosti tožbe zoper sklep z dne 30. 5. 2018 ni pravilno. S tem, ko je bila pritožba zoper začasni sklep zavržena in je to odločitev 4. 9. 2018 potrdil pritožbeni upravni organ (Ministrstvo za finance), omenjeno ministrstvo ni vsebinsko presojalo pravilnosti in zakonitosti začasnega sklepa, ampak le procesno odločitev o zavrženju pravnega sredstva, ki zato ni bilo meritorno obravnavano. Da bi pritožnik dosegel to obravnavo, bi moral v upravnem sporu najprej izpodbiti procesne ovire za vsebinsko obravnavo pritožbe zoper začasni sklep, to je doseči odpravo sklepa o zavrženju pritožbe, saj gre za sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1.3 Šele ko bi bil ta sklep odpravljen in bi drugostopenjski upravni organ o njegovi pritožbi odločil po vsebini, pritožnik pa z odločitvijo ne bi bil zadovoljen (ker bi bila pritožba zavrnjena), bi zoper začasni sklep lahko vložil tožbo v upravnem sporu.4

11. Neutemeljene so navedbe, da je pritožnik pri sprožitvi upravnega spora deloval v skladu s pravnim poukom v odločbi Ministrstva za finance z dne 4. 9. 2018 (da upravnega spora ni dovoljeno sprožiti zoper to odločbo, je pa upravni spor mogoč zoper sklep prve stopnje). Če bi, bi vložil tožbo zoper sklep organa prve stopnje z dne 30. 5. 2018, na katerega se je nanašala odločba Ministrstva za finance.

12. Sodišče prve stopnje je v skladu z določbo prvega odstavka 31. člena ZUS-15 dolžno pozvati stranko, da odpravi formalne pomanjkljivosti tožbe (nepopolnost, nejasnost). Ni pa dolžno pozivati strank na dopolnitve, ki zadevajo področje ustreznosti oziroma utemeljenosti tožbe ali tožbenega predloga oziroma zahtevka.6 Sodišče tako tožnika ni dolžno pozvati, naj zaradi možnosti uspeha v upravnem sporu zahteva nekaj drugega od tistega, kar je v tožbi sam zahteval.7

13. Po presoji Vrhovnega sodišča predmetna tožba zgolj zaradi navedb v zvezi z vročitvijo izpodbijanega začasnega sklepa ni bila nerazumljiva, tako da iz njene vsebine ne bi izhajala jasna opredelitev spornega predmeta, kar pravilno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje. Prav tako tožba ni bila nepopolna, saj je vsebovala tožbeni predlog. Posledično poziv, s katerim je bil pritožnik pozvan k popravi tožbe, ni bil utemeljen. Zato so pritožbene navedbe o pomanjkljivostih tega poziva nebistvene za odločitev.

14. Podana ni niti kršitev pravilne sestave sodišča iz 1. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožnik sicer pravilno navaja, da izpodbijani sklep po določbi tretjega odstavka 36. člena ZUS-1 izda sodnik posameznik in ne senat kot v obravnavanem primeru. Vendar se glede na tretji odstavek 20. člena ZPP odločba ne more izpodbijati, če je odločil senat o sporu, ki bi ga bil moral razsoditi sodnik posameznik.8 Da bi šlo za nepravilno sestavo senata, pa pritožnik ne trdi.

15. Ker pritožbene navedbe niso utemeljene in niso bili ugotovljeni razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (drugi odstavek 82. člena v zvezi s 76. členom ZUS-1).

K II. točki izreka

16. Ker je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo, pritožnik sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Tako tudi sklepa Vrhovnega sodišča I Up 295/2016 z dne 7. 12. 2016 in I Up 16/2017 z dne 15. 2. 2017. 2 Ta določa, da upravni spor ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo ali drugo redno pravno sredstvo zoper upravni akt, tega ni vložila ali ga je vložila prepozno. 3 Ta določa, da se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. 4 Taka je ustaljena razlaga Vrhovnega sodišča, prim. sklep I Up 241/2015 z dne 18. 1. 2017 in tam navedena sodna praksa. 5 Po navedeni določbi predsednica oziroma predsednik senata od tožnika zahteva, naj v določenem roku odpravi pomanjkljivosti, če je tožba nepopolna ali nerazumljiva. Obenem ga mora poučiti, kaj in kako naj napravi, in ga opozoriti na posledice, če tega ne stori. 6 Sklep Vrhovnega sodišča I Up 50/2010 z dne 26. 9. 2013. 7 Sklep Vrhovnega sodišča I Up 159/2015 z dne 20. 1. 2016. 8 Prim. tudi J. Zobec v: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 275.