11. 4. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe družbe A., d. o. o., Ž., in B. B. iz Z., ki ju zastopa C. C., odvetnik v V., na seji senata dne 30. marca 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper odločbo Senata za prekrške št. Pp-3833/03 z dne 6. 4. 2004 v zvezi z odločbo Sodnika za prekrške Sežana št. P-1340/2002 z dne 28. 3. 2003 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.S prvostopenjsko odločbo sta bila pritožnika spoznana za odgovorna storitve prekrška po 2. točki prvega odstavka 116. člena Zakona o igrah na srečo (Uradni list RS, št. 27/95 in nasl. – ZIS). Izrečena jima je bila denarna kazen ter naloženo plačilo stroškov postopka. Senat za prekrške je pritožbo zavrnil kot neutemeljeno.

2.Pritožnika zatrjujeta kršitev 22. in 29. člena Ustave. Organa v postopku o prekršku naj ne bi upoštevala pisnega zagovora obdolžene pravne osebe, ki ga je podal zagovornik, ker ga ni podpisal kot zakoniti zastopnik pravne osebe, s čimer naj bi bila kršena pravica do obrambe iz 29. člena Ustave. Pravica do izvajanja dokazov naj bi bila kršena s tem, ker sodnica ni izvedla predlaganega dokaza zaslišanja prič, kot ga je podal zagovornik v pisnem zagovoru. Takšno stališče organov za postopek o prekrških naj bi bilo v nasprotju z načelom proste presoje dokazov in načeli enakosti orožij ter poštenega sojenja. Navajata, da odločba temelji na nedovoljenih dokazih, zaradi katerih naj bi bila kršena jamstva iz 29. člena Ustave. Predlagata, naj Ustavno sodišče izpodbijani odločbi razveljavi.

B.

3.Kolikor se navedbe pritožnikov nanašajo na nepravilno uporabo prava ter zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, jima je treba pojasniti, da Ustavno sodišče ni inštančno sodišče. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) se Ustavno sodišče omeji na presojo, ali so bile z izpodbijano odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

4.Ustavno sodišče je že v odločbi št. Up-120/97 z dne 18. 3. 1999 (Uradni list RS, št. 31/99 in OdlUS VIII, 126) sprejelo stališče, da morajo biti obdolžencu tudi v postopku o prekršku zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka, da pa je raven zagotovljenih pravic lahko v primeru lažjih kršitev z manj hudimi posledicami za kaznovano osebo nižja od tiste, ki je zagotovljena v kazenskem postopku. Bistveno je, da so obdolžencu dane ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot tudi glede pravnih vidikov nanj naslovljenega očitka.

5.Po 29. členu Ustave morajo biti vsakemu obdolžencu zagotovljene pravica do primernega časa in možnosti za pripravo svoje obrambe, pravica do sojenja v navzočnosti in do obrambe, pravica do zagotovitve izvajanja dokazov v njegovo korist in pravica, da ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati krivde. Sodišče glede na načelo proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Ne glede na to, da sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, mora po ustaljeni ustavnosodni presoji izvesti dokaz, ki je materialnopravno relevanten in za katerega je obramba utemeljila potrebno stopnjo verjetnosti obstoja in pravne relevantnosti. Sodišče ne sme zavrniti izvedbe predlaganih dokazov, razen če je očitno, da niso pomembni za odločitev, ali če bi bilo nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč.

6.Po presoji Ustavnega sodišča niso utemeljeni očitki pritožnikov, da so jima bila kršena pravna jamstva iz 29. člena Ustave. V postopku na prvi stopnji je obdolžena odgovorna oseba podala zagovor, v katerem je imela možnost predstaviti svoj pogled na dejanski in pravni vidik zadeve. Prvostopenjski in drugostopenjski organ za prekrške sta razumno pojasnila, zakaj ni bilo mogoče upoštevati pisnega zagovora obdolžene pravne osebe, ki ga je posredoval zagovornik. Takšno stališče sta utemeljila na podlagi tretjega odstavka 81. člena Zakona o prekrških (Uradni list SRS, št. 25/83 in nasl. in Uradni list RS, št. 10/91 in nasl. – v nadaljevanju ZP), po katerem mora imeti predstavnik pravne osebe pismeno pooblastilo organa, ki ga je določil za predstavnika. V konkretnem primeru zagovornik ni imel takega pooblastila. Zgolj pritožnikovo napačno razlaganje pooblastila zagovornika zatrjevane kršitve pravice do obrambe iz prve alineje 29. člena Ustave ne utemelji. Kolikor se pritožnika ne strinjata z odločitvijo oziroma s stališčem v izpodbijanih odločbah glede izvedenih dokazov, je treba ugotoviti, da sta tako prvostopenjski organ kot drugostopenjski organ pretehtala zagovor v povezavi z drugimi dokazi in dovolj prepričljivo ter razumno obrazložila presojo izvedenih dokazov. Prvostopenjski organ je predlog za zaslišanje priče zavrnil, kar je posebej utemeljil ter pojasnil razlog, zakaj predlog ni bil sprejet. Tudi drugostopenjski organ je pojasnil, zakaj nima pomislekov glede pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja ter zakaj se strinja z oceno na prvi stopnji izvedenih dokazov. Glede na navedeno očitno ne gre za kršitev pravice iz tretje alineje 29. člena Ustave. Kolikor pritožnika utemeljujeta kršitev ustavne pravice z vprašanjem ocene verodostojnosti izvedenih dokazov, sodi to v polje proste sodnikove presoje. Ta ni nerazumna in ni brez podlage v izvedenih dokazih. Iz prvostopenjske odločbe tudi ne izhaja, da bi organ odločbo oprl na nedovoljene dokaze. Senat za prekrške je v obrazložitvi odločbe posebej pojasnil, zakaj izvedenih dokazov, zlasti zapisnika, ni mogoče šteti kot nedovoljenih dokazov v smislu 9. točke prvega odstavka 186. člena ZP. Glede na navedeno očitno ne gre za kršitev prepovedi samoobdolžitve iz četrte alineje 29. člena Ustave.

7.Določba 22. člena Ustave zagotavlja vsakomur enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem. Kolikor pritožnika zatrjujeta kršitev enakega varstva pravic v zvezi s pravico do izvajanja dokazov v njuno korist, jima je bilo odgovorjeno v okviru pravice iz tretje alineje 29. člena Ustave. V čem naj bi bila sicer kršitev pravice iz 22. člena Ustave, pritožnika nista utemeljila, zato je Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti.

8.Ker z izpodbijanima odločbama očitno niso bile kršene človekove pravice, kot jih zatrjujeta pritožnika, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer